polna luna Dobra karma

Test ob polni luni vam prinaša rešitve za mnoge ...

mina miha1 Svet24.si

Najmlajši čuk se bo oženil

sola solarji koronavirus bobo Reporter.si

Razkrivamo: kako vlada ignorira strokovnjake - ...

2_rebeka dremelj Svet24.si

Rebeka Dremelj je na smučišču zagnala totalno ...

DR_1 Necenzurirano

To je zdravnik iz Namibije, zaradi katerega ...

jelena-karleuša, bikinke, instagram Odkrito.si

Jelena Karleuša, kje imaš hlačke?

karla ženim sina Njena.si

Ugodno oddam sina: Karlina drastična preobrazba

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Odklenjeno

Epidemija tesnobe med mladimi

Epidemija anksioznih motenj med mladimi! Vseeno – bolje antidepresivi kot zapijanje.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Veliko zanimanja je sprožila naša nedavna naslovna tema o neželenih učinkih dolgoročnega jemanja antidepresivov. V njej smo ponazorili samo nekaj možnih pasti take strategije blaženja duševnih motenj. Pasti, do katerih je psihiatrična stroka tako čudno brezbrižna, da jih komajda raziskuje. 

Ker je članek poleg zanimanja razumljivo vzbudil tudi kar nekaj zaskrbljenosti in ker velja take teme odpirati čim bolj sistematično, smo se po dodatne odgovore odpravili k prof. dr. Mojci Zvezdani Dernovšek. Tako kot vedno smo se lahko od nje tudi tokrat upravičeno nadejali treznega in strokovnega prispevka o dilemi, pred katero je čedalje več tesnobnih in izgorelih Slovencev.

Kaj lahko sploh z gotovostjo rečemo o dolgoročnih učinkih jemanja antidepresivov? Recimo pet let ali več …

Z gotovostjo lahko rečemo zelo malo. Študije so nerazumljivo skope. Pri mnogih antidepresivih imamo na voljo samo registracijske študije – torej tiste, na podlagi katerih lahko proizvajalec izdelek sploh registrira za trg. Take študije pa uporabnike praviloma zaščitijo samo pred najhujšimi nevarnostmi. Torej zagotovijo, da jim zaradi raziskovane substance recimo ne bo odpadla roka ali kaj podobno hudega. Nasploh pa velja, da se prava narava zdravila pokaže šele po tridesetih letih na trgu.

Hočete reči, da so bolniki ves ta čas v resnici poskusni zajčki?

Na neki način smo vsi poskusni zajčki za vse, kar pride na trg. Denar se povečini vlaga v registracijske študije, vse premalo pa v naturalistične študije. Torej v tiste, ki spremljajo učinke zdravila na terenu.

Tudi pri antidepresivih?

Tudi. Zelo bi bila vesela, če bi imeli vsaj v Evropi kak večji projekt, ki bi to preveril.

Ampak kako je sploh možno, da ga nimamo?

Ker se v to pač ne vlaga. Prav je, da se to vprašanje čim bolj problematizira, zato so taki pogovori, kot je najin, zelo dobrodošli. Dolgotrajno jemanje antidepresivov prav gotovo ni preprosto vprašanje. Pri tem je pomembno razčleniti, kdo jih sploh jemlje dolgoročno.

dernovsek1.jpg
"Svojim pacientom svetujem, da morajo sami pri sebi preveriti, ali je dolgoročno jemanje zdravil res zadnja, končna in najmanj slaba rešitev."
Mateja J. Potočnik

No kdo?

Nekaj glavnih skupin. V prvi so ljudje s kronično telesno bolečino. Antidepresivi sicer sploh niso registrirani za protibolečinsko rabo, a jih zdravniki bolnikom vseeno predpisujemo, saj so pri blaženju kronične bolečine pri nekaterih bolnikih zelo učinkoviti in varnejši od alternativ.

Prvič slišim.

Pa je vseeno tako. Antidepresivi namreč zvišujejo bolečinski prag. V naslednji skupini dolgoročnih uporabnikov so ljudje s ponavljajočimi se epizodami depresije. V tretji so ljudje z generalizirano anksiozno motnjo, v četrti pa ljudje s kronično depresijo. In veliko vprašanje je, ali je treba prav vsem tem naštetim trajno jemati antidepresive. Po mojem mnenju bi se morali o tem najbolj spraševati tisti, ki jih jemljejo zaradi generalizirane anksiozne motnje.

Zakaj prav oni?

Ker bi bilo zanje v številnih primerih neprimerno bolje, če bi se soočili s svojimi strahovi. Strateški premislek o jemanju tablet pa bi lahko koristil tudi vsaj nekaterim bolnikom s ponavljajočo se depresijo. Strah pred depresijo sam na sebi ni nujno dovolj dober razlog za dolgoročno jemanje tablet.

Branko Gradišnik me je opozoril na metaštudijo, ki so jo leta 2015 na Univerzi v Parmi opravili Andrea Amerio in sodelavci. S statistično obdelavo podatkov o kopici drugih študij so ugotovili, da so raziskave na miškah pri kar 63,6 odstotka preučevanih antidepresivov nakazale rakotvornost. Pri 45 odstotkih pa so jo dejansko potrdile.

Priznam, da te konkretne metaštudije ne poznam. Poleg tega izsledkov raziskav na glodavcih seveda ne moremo neposredno prenesti na človeško populacijo. Glede na lastna opažanja na terenu bi zelo težko rekla, da je rak med ljudmi z duševnimi motnjami posebej velik problem. Večina zdravil, ki so bila v zadnjih petnajstih letih umaknjena iz prodaje, je bila umaknjena predvsem zaradi povišanega tveganja za nenadne srčne smrti. Bolezni srca in ožilja so pri ljudeh s kroničnimi duševnimi motnjami in boleznimi nasploh veliko večji problem od raka. Tudi sladkorne bolezni je recimo veliko, pa še marsičesa … Pri antidepresivih je morda največji problem, da se dolgoročno tepejo z raznimi drugimi zdravili, ki jih ljudje jemljejo za druge zdravstvene težave. Bistveno bolj problematični od antidepresivov so antipsihotiki. Pri njih je treba pa vedno res dobro razmisliti, ali bi jih dodali k antidepresivom.

Drži, o uničujočih učinkih antipsihotikov je zdaj že zelo malo dvomov. Tudi prej omenjena metaštudija je ugotovila njihovo 90-odstotno povezavo z rakotvornostjo, pri 70 odstotkih preparatov pa je to povezavo tudi potrdila.

Ampak ob vsem tem morava tudi zelo paziti. Namreč da ljudem, ki dolgoročno jemljejo tablete, ob vseh njihovih drugih težavah ne bova za povrh nalagala še krivde in strahu iz tega naslova.

dernovsek2.jpg
"Pri mnogih antidepresivih imamo na voljo samo registracijske študije – torej tiste, na podlagi katerih lahko proizvajalec izdelek sploh registrira za trg."
Mateja J. Potočnik

To vsekakor ni najin namen. A gotovo je prav, da bolniki vsaj vejo, pri čem so!

Se strinjam. Svojim pacientom svetujem, da morajo sami pri sebi preveriti, ali je dolgoročno jemanje zdravil res zadnja, končna in najmanj slaba rešitev. Vsekakor ni prav, če ti je zaradi jemanja tablet tako lagodno, da se ti ne ljubi storiti nič drugega. Antidepresivi naj recimo nikar ne bodo potuha, da človek vztraja v slabem odnosu. Spomnim se neke svoje pacientke, kako je strmela v škatlico antidepresivov. In ji je ob tem njena zdrava kmečka pamet razodela: »Če bom ostala s tem svojim dedcem, bom najverjetneje ves čas na tabletah.«

Haha, slikovito. In kako se je potem odločila?

Hvala bogu ga je sunila v – no, saj lahko uganete, kam! Vsi pa žal nimajo tega poguma in jasne vizije. Saj veste, kako je s korenitimi življenjskimi spremembami. Na vprašanje: »Kdo si želi spremembe?« dvigne roko cela soba. Če vprašaš »Kdo se želi spremeniti?« pa ostanejo vse roke tiho v naročju.

Marjan Ogorevc je nekoč dejal, da mnogi ljudje raje umrejo, kot da bi se spremenili.

Žal res. Kar je spet povezano z dejstvom, da so spremembe tako težke. Tudi tu bi veljalo ljudem ne nabijati krivde, ker se ne zmorejo spremeniti. Je pa spet pomembno, da se vsak pri sebi vpraša: ali se res ne zmorem spremeniti? Ali morda samo mislim, da se ne zmorem?

Novokomponirani, na pozitivni miselnosti temelječi pristopi učijo, da se lahko prav vsakdo povsem preobrazi.

Ah, dajte no! Poglejmo si samo primer ženske z dvema otrokoma, nedokončanim študijem, krediti, zagamanim šefom in še hujšim možem.

Nikar ne pozabiva še kritičnega in hromeče hladnega vsaj enega od staršev!

Seveda, tudi ta je del enačbe. Kakorkoli, omenjena ženska je objektivno v hudi krizi. Vanjo jo je seveda pripeljal kup slabih odločitev v preteklosti. A kaj ji zdaj pomaga, če se tepe po glavi še s krivdo? Ženska v takem položaju bo zaradi depresije najbrž vsaj nekaj časa na zdravilih, da bo vse skupaj sploh zdržala. No, potem se pa malo počaka …

Na kaj?

Recimo na to, da bo vsaj odplačala kredit. Ali pa da mogoče zamenja službo ali diplomira. Pri vsem skupaj je ključno, da ji med »čakanjem« v glavi zori ideja, kaj bo naredila, ko se položaj malo popravi. In če vmes za shajanje potrebuje tablete, jih pač potrebuje. Mnogo bolje, kot da bi se še bolj sesula in morda za povrh izgubila službo. Zadnja stvar, ki jo ljudje v tako kočljivih položajih potrebujejo, je še ena slaba izkušnja s seboj in z okolico.

Kaj pa tisti, ki, kot pravite, samo mislijo, da ne morejo brez zdravil?

Pri teh imamo dve podskupini. V prvi so tisti, ki dejansko nočejo živeti brez zdravil. Primer bi bila recimo petdeset let stara ženska s ponavljajočo se depresijo, ki se svoje bolezni oklepa, saj jo je, odkar je zbolela, mož nehal tepsti. Ta dobitek je zanjo tako velikanski, da se preprosto ne bo spremenila. Številni so tudi taki, ki v trajno bolezen pobegnejo pred nasiljem na delovnem mestu. Ljudje iz te prve podskupine sila težko kaj spremenijo. V drugi podskupini pa so tisti, ki mislijo, da ne morejo brez zdravil, ker si tako zelo ne zaupajo. Temu v strokovnem žargonu rečemo »naučena nemoč«. Vidite, pri teh je pa mogoče storiti marsikaj. Samo počasi je treba, z zaporedjem majhnih korakov, ki krepijo samozavest.

Imamo kakšne uradne podatke, koliko Slovencev je trenutno dolgoročno na antidepresivih?

Ne.

Ampak spet: kako je to vendar mogoče? Saj menda ja kdo spremlja vsaj te najosnovnejše reči?

Ne, ker niso prepoznane kot problem. Najbrž bi se sicer dalo izračunati kak približek glede na število izdanih receptov … Vidite, sploh ni slaba ideja, da bi tudi to uvrstili med kazalnike za nacionalni program!

(Napravi hitro zabeležko na listu papirja pred sabo, na katerega ves intervju riše krasne bohotne rože.)

Hm, že zaradi brezbrižnosti uradnega zdravstvenega sistema me začenja grabiti taka tesnoba, da bi z veseljem čveknil kako tableto. Dobro, med uradnimi podatki, ki so na voljo, pa je naslednji: število predpisanih antidepresivov in anksiolitikov med mladimi med 15. in 19. letom se je od 2008 do 2015 povečalo za 73 odstotkov. 73 odstotkov! Podatek se mi je zdel tako divji, da sem se ga spravil za vsak slučaj še enkrat preveriti. In ugotovil, da Nacionalni inštitut za javno zdravje trdi natanko to.

Med mladimi po Evropi in drugem razvitem svetu res lahko govorimo o pravi epidemiji anksioznih motenj. Razlogi za to bi gotovo terjali svoj posebni intervju.

Morda lahko poskusiva strniti vsaj najosnovnejše?

Takole je: če rasteš v zelo zaščitenem okolju in se potem kar naenkrat zaveš sveta okoli sebe, te seveda kaj hitro preplavi groza. Prav o tem mi pogosto poročajo moji mlajši pacienti. »Kaj, a to je zdaj to?« se vsi panični sprašujejo: »V tak svet sem se torej rodil?!« Na kar jim težko odgovorim kaj bistveno drugega kot: »Ja, to je ta svet. Ni tako zelo lep in poln priložnosti, kot so vam ga predstavili.« Danes ni lahko biti mlad.

V resnici veliko večino zgodovine ni bilo prav posebej lahko …

Prav, ampak moja generacija je bila recimo bolj jezna kot tesnobna. Ker so nas starši in okolica bolj omejevali, kot da bi nas zavijali v vato in zasipali s tisoč in eno možnostjo. Mogoče imajo današnji mladi nekoliko prenizko toleranco za frustracijo in stres. Preprosto še niso dovolj opremljeni za soočanje z nelagodjem. Veste, ta današnji svet nas hoče prepričati, da je našel vse odgovore na bolečino, trpljenje in nelagodje in da nam življenje brez nevšečnosti kar nekako pripada. Pa ni res! Poleg tega je velik problem, da odnosi med današnjimi otroci niso podporni, temveč so vse preveč tekmovalni. Med njimi je veliko nasilja, takega in drugačnega. Kak psihoanalitik bi rekel, da jim manjkajo močni starši. Če jih spet primerjam z lastno generacijo … Ker smo imeli nad sabo relativno močno avtoriteto, ki je postavila bolj jasna pravila igre, smo bili lahko na to avtoriteto jezni, med seboj pa smo se povezali. Če ni pravil igre, pa tako otroci kot odrasli okrog sebe ustvarjamo kaos, ki slej ko prej vase posrka tudi naš duševni mir.

Vi bi se s prej omenjenim zagovornikom močne avtoritete strinjali?

Vsaj delno. Alternativa je mnogo slabša, namreč totalno infantilna družba. Odnosi so namesto podpornih postali obremenjujoči. In potem se čedalje več mladih odloči, da odnosov sploh ne potrebujejo. Hja, potem jih pa seveda zagrabi tesnoba, ker so sami! Drugi se odločijo, da sploh nočejo odrasti, ko jim je pa vendar v starševski oskrbi tako lepo toplo. No, tudi cena za to je tesnoba. Če smo padli v tako zanko, naš notranji plazilec kaj hitro oceni, da smo manjvredni oziroma nedorasli življenju, saj nas bo prvi, ki pride mimo, z lahkoto pomalical.

Ko pravite notranji plazilec, mislite staro plazilsko jedro v naših možganih, kajne?

Tako, sama mu pravim naš notranji krokodil ali kuščar. Če se ta naš krokodilček počuti ogroženega, nam da to tudi zelo jasno vedeti. In se ne pusti kaj dosti preslepiti, če skušamo pred njegovimi opozorili pobegniti. Recimo v alkohol ali kaj podobnega. Zato bolnikom s kroničnimi tesnobnimi motnjami svetujem, naj si pomagajo z gibanjem, torej s čim konkretnejšo rekreacijo.

Zaradi endorfinov, ki preglasijo bolečino, kajne?

Za sprotne potrebe seveda tudi zaradi njih. Še bolj pa zato, ker se počuti naš notranji krokodil zelo pomirjenega, če razvijemo krepko mišično maso. To nam bo po njegovem zelo pomagalo pri zagotavljanju vsega, kar potrebujemo. Če pa smo si dovolili postati neka od kavča fizično odvisna amorfna gmota ali pa celo kar nepremičnina, heh …

No, saj ima krokodil vendar prav!

Ima, ima. Naš notranji krokodilček je vse prej kot neumen. Zato pot do ozdravitve pogosto vodi preko tega, da se mu naučimo bistveno bolj prisluhniti, kot smo mu do tedaj. In da se po njegovih napotkih okrepimo v novo inačico, ob kateri se krokodil ne bo več počutil tako ogroženega. Bolje je, da se počuti glavnega in močnega. Še enkrat: če nam morajo na tej poti kot najmanj slaba od vseh možnosti pomagati antidepresivi, potem nam pač morajo. Drži, njihova raba je dolgoročno slabo raziskana, in to vsekakor je problem. A z gotovostjo lahko rečemo eno stvar: vsekakor je bolje, da ljudje jemljejo antidepresive, kot da bi se recimo zapijali.

Objavljeno v reviji Zarja št. 50, 11. 12. 2018.