ana dolinar Odkrito.si

Ani Dolinar zaradi zapletov prekinili nosečnost

mešalec1 Svet24.si

Bodo nove hiše Slovencev ostale prazne in ...

Apokaliptična Petisvet

Nostradamus videl, kaj nas čaka

Glarus Svet24.si

Znano, kakšno funkcijo je na ladji imel ...

loser kamnolom Svet24.si

Maja je porabila "zlate palice" iz kamnoloma

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

HELENA BLAGNE napoved singla Kar bopa bo (final edit) Njena.si

Kako je bila Helena Blagne videti v resnici?

Odklenjeno

Samorastnik iz gluhe loze

Če bi podeljevali naslov najžlahtneje žuborečega Slovenca, ne vem, ali bi bilo na stopničkah sploh prostora še za koga drugega. Naši bralci kaj več predstavitve od te gotovo ne potrebujejo. V svoji zgodnjejesenski dobi je posekal vse rekorde v produktivnosti – celo vse svoje prejšnje! –, saj je v zadnjih dveh letih izdal kar šest knjig. Med njimi bi veljalo izpostaviti prav nedavno izdano Iskanje izgubljenega zdravja, v kateri je zbral reci in piši sto svojih mini esejev o naslovni temi.

Avtor:

Jure Aleksić

Značke:

Skoraj prva reč, ki se nama je pripetila, ko sva sedla na klopco v Tivolskem Tičistanu, je bila, da nama je tik nad glavi prilebdela sinička. In se tam zadržala dragocenih deset sekund. Oba sva to vzela kot odlično znamenje.

V svoji imenitni zadnji knjigi ste zapisali: »Z leti sem se otresel velike večine bedarij, s katerimi nas mrcvari medicina.« Katera je bila za vas ključna tovrstna bedarija, ki ste se je otresli?
Hm, nobena ni bila prav posebej ključna, samo dolgo je trajalo, da sem se otresel vseh. Tako zadnjih deset let recimo ne jemljem čisto nič drugega več kot ibuprofen. Ta mi kot inhibitor izločanja prostoglandinov pomaga, da imam namesto brutalne tridnevne gripe nekje desetdnevno blago gripico, ob kateri lahko delam in celo malo tečem. Tudi prehranskih dodatkov ne jemljem.

Kako to? Kaj ni to skoraj malo neodgovorno?
Naj ponazorim s primerom. Širša zdravstvena industrija zdaj na račun osteoporoze recimo na veliko služi s tem, da te polni s kalcijem. Kakšna neumnost! Če telo prej ni bilo zmožno predelovati kalcija, da bi ustrezno prehajal v kostno maso, ga tudi iz tablete ne bo zmožno presnavljati. In kaj se dejansko zgodi? Nepresnovljeni kalcij se kot v bojlerjevih ceveh nabira pod brado v karotidnih žilah. In mnogi ubogi bolniki, ki jemljejo te tablete, čez deset let pogosto umrejo zaradi zamašitve vratnih žil. Za kar, neverjetno, sploh nihče ne odgovarja!

gradisnik3.jpg
Branko Gradišnik
Mateja J. Potočnik

Z leti ste na podlagi svojih raziskovanj vzpostavili neki lastni paralelni zdravstveni režim, na podlagi katerega potem svetujete ljudem, ki se v težavah obračajo na vas. Pri tem, pravite, ste tudi precej uspešni. Prejle ste mi recimo pripovedovali o prav neverjetnem preboju pri neki gospe …
Mislite na tisto, ki je šest let redno hodila na Sočo, da so jo toliko razgibali, da je lahko sploh životarila naprej? Ampak ona ni v resnici niti životarila! Zjutraj ni imela kontrole ne nad črevesjem ne nad urinom. V resnici iz postelje sploh ni bila zmožna vstati, temveč se je morala zvaliti na tla in po trebuhu priplaziti do kuhinje. Zakaj? Da je lahko pripravila zajtrk za familijo.

Ježeš …
Pa saj za to pri fibromialgiji v resnici gre! Ta ženska je garala za najbližje. In ker sama ni hotela odnehati, je odnehalo telo! Telo je reklo: »Jaz se ne grem več!«

A z vašim svetovanjem se ji je stanje popravilo.
Ključno je bilo, da je na papir izlila svoje življenje. Vse zlorabe, ki si jih bil deležen kot otrok, se namreč vpisujejo v tvoje živčevje. Če to izpišeš, se izpisuje tudi iz tvojega živčevja in tvoja odraslost postane veliko lažja. Čeprav tisto, kar je napisala ona … Veste, celo jaz kot star maček, ki sem videl in prebral že marsikaj, sem moral besedilo nekajkrat vmes preprosto odložiti. Ker nisem več mogel brati.

A potem se je gospe stanje izboljšalo?
Kaj izboljšalo, ozdravela je! In potem ko se ji ni bilo več treba ukvarjati s svojimi simptomi, se je bila prisiljena začeti ukvarjati s svojim življenjem. Tako je končno tudi pustila toksično družino in našla človeka, ki jo zna imeti rad. Neverjetna zgodba: zdaj sta si zgradila hišo na morju in živita srečno.

Prav res neverjetno!
Naslednji veliki izziv je bil, da je ozavestila, da med prepiri sploh ne reagira na svojega moža, temveč na svojega očeta. In da se temu primerno odziva mnogo preveč srdito glede na situacijo. Tega je v naših zakonih nasploh ogromno – pa ne samo v zakonih. Saj veste, ko se zakonca na smrt spreta, ne da bi treznemu opazovalcu kasneje znala razložiti zakaj. Ker sta se v resnici prepirala odcepljena, potlačena dela njunih osebnosti.

gradisnik4.jpg
Branko Gradišnik
Mateja J. Potočnik

Ki sta v resnici rjula na svoje starše, čeprav jih sploh ni bilo v sobi.
Na starše ali pa na kake druge pomembne like iz otroštva, ki so jim takrat delali svinjarije.

(V tem trenutku k nama za mizico v parku pristopi bled mladenič, ki naju je že nekaj časa previdno opazoval. »Vi ste Branko Gradišnik, pisatelj in maratonec, kajne?« spoštljivo povpraša. »Vsaka čast. Cenim to, kar počnete. Predvsem vaš pogum in pa ta vaš humor!« Branko vedro sprejme kompliment in se vrne k pripovedovanju.)

Kot rečeno, v izpisovanju se skriva ključ za marsikatero ozdravitev. Seveda pa človek potem ne sme obtičati v tej fazi.

Pa vas bela stroka kaj grdo gleda, ko ji takole skačete v zelje in amatersko svetujete različnim bolnikom? Pa še zastonj!
(stoično odmahne) Ne ne, to je gluha loza.

Haha, kaj to pomeni?
To je izraz iz ene od Trdinovih povesti o Gorjancih. Tam je loza, gozd, kjer se nič ne sliši, en sam glas ne. To je gluha loza, v kateri se pri nas znajdemo vsi taki samorastniki, ki štrlimo iz udobnega in dobičkonosnega konsenza. Nihče nas ne sliši, nihče ne piše o nas. Samorastniki tako brez izjeme postanemo osamelci.

Za vas osebno je bil glavni recept za ponovno harmonizacijo tako s telesom kot z dušo ketoza, kajne? Torej stanje, v katerega se človek menda pretisne, če večino energije namesto iz ogljikovih hidratov pridobiva iz maščob.
Bo kar držalo. Odkar sem odkril ketozo, se mi je velika večina reči dokončno uredila. Pravzaprav sem doživel celosten preporod. Postal sem tudi neprimerno bolj učinkovit in ustvarjalen. Morda bo najbolj zgovorno, če povem, da sem v ketozi postal tako poln življenja, da sem začel na svojih sprehodih kar spontano pobirati vse smeti, ki jih najdem!

To je res zgovorno.
Narava je že dolgo nazaj žal postala predvsem kraj, kjer ljudje odlagajo svoje zločine. In globlje v gozd ko zabredeš, hujše reči so tam zakopane. V teh štirih letih sem dobil precej pretanjen vpogled v te koncentrične kroge smeti in zločinov.

gradisnik2.jpg
Branko Gradišnik
Mateja J. Potočnik

Bi lahko ta vpogled delili z nami?
Seveda, z veseljem. Prvi, torej še najbolj benigen krog, je rob gozda. Kjer se začnejo »olagume«, ki so jih odvrgli ljudje, ki varajo svoje partnerje. Nekje med pol deveto in deveto zjutraj jih lahko zasačiš, ko so tam na obronkih parkirani v svojih avtomobilih. To niso pravi obiskovalci gozda. To so predvsem ljubitelji gozdnega roba, ki njegove čare ponavadi izkušajo s kakšno sodelavko. In zadnja stekla njihovega avtomobila so vedno zatemnjena.

No, ampak ali res lahko tako posplošujemo?
Oh, to je dejansko tako prevladujoč pojav, da lahko zdajle bralkam mirno namignem naslednje. Če bo ki njim kdaj prišel mož in rekel: »Ti, veš kaj, naslednji avto mora imeti pa zatemnjene šipe,«, je to enako skrb vzbujajoče, kot če se v obratnem primeru žena kar naenkrat vpiše v mešani pevski zbor.

Hahaha. To bo najbrž še kako držalo. Ampak te uporabljene »olagume« vi potem dejansko poberete in odstranite iz kraljestva narave?
Poberem, pa tudi tampone in podobno! Ampak ponavljam, to je samo prvi krog.

Kaj čaka dobrohotnega sprehajalca v drugem?
Če samo malo zakoračiš v hosto, je tam vse polno zmečkanih pločevink piva. Kje blizu pa pogosto ležijo odslužene vodne pipe. To, kako srdito so bile pločevinke zmečkane in kako daleč v grmovje zabrisane, precej jasno govori o tem, da so z njimi mladi fantje prišli izražat svojo jezo na figure avtoritete. Ob čemer se ponavadi samo prizanesljivo nasmehnem, saj vem, da je šlo pri tem vseeno tudi za neko vrsto terapije. Vsaj za prvo silo.

Pa mislite, da te pločevinke mečkajo samo fantje?
Predvsem oni, ja. Deklice svojo agresijo obračajo nase, vase. One se kontrolirajočim materam, ki jim do grama natanko odmerjajo vse v življenju – od tega, kaj bodo jedle in brale, do tega, kakšen izrazni ples bodo plesale – upirajo drugače. Te punce imajo samo še trdnjavo svojega telesa. Anoreksija ni recimo nobeno kemično neravnovesje: anoreksija je zloraba tiste čisto zadnje svobode, ki človeku vedno ostane. Torej svobode, da sam sebi škodiš. No, te punce v gozdu namesto zmečkanih pločevink puščajo prazne tablice tablet, ki v velikih količinah povzročajo drisko.

Hm, slikovito opisano, morda celo malce preveč.
No, potem je pa tu že naslednji, notranji krog.

Kaj pobirate tam?
Hja, tam notri so pa seveda tiste reči, ki jih nihče ne sme najti.

(Na leseno mizo v tem trenutku skoči veverica in se nama pogumno približa na dva decimetra, kot bi hotela našemu gozdarju in pobiralcu smeti izraziti moralno podporo.)

»Morda bo najbolj zgovorno, če povem, da sem v ketozi postal tako poln življenja, da sem začel na svojih sprehodih kar spontano pobirati vse smeti, ki jih najdem!«

Nič ni lepšega, poglej jo no! Torej če nadaljujeva – kaj torej najdemo v gozdu? Tja, do koder je to možno, vozijo kamioni in sipajo na tla kupe materiala. Predvsem takega, pri katerem so »iznajdljivi« obrtniki in novokomponirani poslovneži prihranili pri tarifi odvoza na odpad. No, potem pa pride točka, od katere naprej se z avtom ne da več. In onkraj te točke hodijo predvsem ljudje, ki odlagajo reči, ki jih resnično nihče ne sme najti.

Pa dobro, Branko, kaj boste zdaj rekli, da odnašate tudi trupla?
Moji psi so recimo ravno včeraj našli tri odsekane ovnovske glave.

Prosim?!
Lahko vam pokažem fotografije!

Joj, pravzaprav ne vem, ali si jih želim videti …
Ne ne, kar lepo poglejte in se prepričajte, da ne pretiravam!

O moj bog!!

(Snemalnik je na tej točki zabeležil 27 sekund čiste tišine, ko sem lahko samo strmel v tri orjaške odrezane črne ovnovske glave sredi zelenja. Videti je bilo kot utrinek iz kakšne satanistične grozljivke.)

Dva dni prej pa sem na nekem čisto drugem koncu našel srako z odrezano glavo. In nedaleč stran še odrezano perut. Ob tem se vprašaš, ali je šlo za kakšen kult ali bolj osamljenega sadista.  Ptičke sem pokopal, (žalobno zmaja z glavo), ovnov pa nisem mogel.

Hm, še dobro, da ste med temi sprehodi v ketozi. Torej ste, kot ste sami priznali, ves čas malo zadeti, pa vam take reči najbrž ne pridejo do živega?
Hja, morda, čeprav ravno zadnji mesec nisem več v tisti najgloblji ketozi, to že moram povedati! Obstajajo namreč tri stopnje: zelena, oranžna in rdeča. In jaz po novem nisem več v najbolj blaženi, torej rdeči.

Kako to? Kaj se je vendar zgodilo?
Vmes sem postal vegetarijanec. Tako nimam več na voljo glavnega vira maščob, kar so bili zame prej ocvirki.

Kaj niste iz njih na normalen dan pridobivali okrog 50 odstotkov vse energije?
Pogosto še več kot to. Saj zato je pa tudi šlo za tako veliko izgubo. Treba bo pač piti olivno olje: na srečo ni neokusno in celo prijetno žge po grlu.

Kaj vas je napeljalo na tako radikalen zasuk?
Pred slabim mesecem smo imeli rodbinski piknik. Naneslo je tako, da je bilo za mojo najmlajšo hčer, ki je že dolgo veganka, na voljo samo surovo korenje. Moj sine, ki ima zelo rad meso, je pa, medtem ko smo čakali na čevapčiče, začel defenzivno razlagati, da smo ljudje nadrasa, ki je pač premagala živali in jih torej lahko zdaj po mili volji uživamo. To me je kar malo ujezilo in sem mu rekel, naj ne bo tako brezobziren in naj ne žali čustev svoje sestre dvojčice. Ob tem sva se oba s sinom malce preveč razvnela, zato sem se odločil, da grem raje na sprehod, da se zadeve malce razkadijo. Privoščil sem si dolg pohod ob reki, dokler nisem prišel do pokopališča, kjer je od lani pokopana moja, kako naj rečem, mama, ki bi si jo želel, Alenka Lokar Blatnik. Bila je tudi moja najljubša lektorica.

Kako lepo.
To je bilo prvič, da sem obiskal njen grob. In potem sem se pač tam z njo malo menil. Kako naj to opišem drugače, kot da sem se v glavi prav res malo pomenkoval z njo.

No, najbrž vseeno s kakšnim svojim ponavadi nedostopnim delom osebnosti? Ne dejansko z njo?
Seveda, ampak temu nedostopnemu delu osebnosti je bila v teh trenutkih podeljena vsa Alenkina modrost in človeška širina. No, pogovorila sva se o marsičem, moja nadomestna mati mi je zopet dala nekaj pomembnih vpogledov … In med drugim mi je namignila: »Branko, težko boš še naprej takole sedel na dveh stolih. Kako lahko vendar sinu očitaš, da je brezobziren, hkrati pa tudi sam komaj čakaš, da boš lahko planil po čevapčičih?«

Dobra poanta.
V trenutku mi je postalo jasno, kako prav ima. In ko sem se vrnil na piknik, sem lahko sina samo ljubeče potrepljal. »Hvala, sine, da si mi takole pomagal na čistino,« sem mu rekel. »Zdaj razumem: jaz sem vegetarijanec.« Od takrat nisem dal v usta niti koščka mesa. In sem končno spravljen s sabo.

Čestitam! Še toliko bolj, ker ste za ta etični preboj dejansko žrtvovali najbolj blaženo obliko ketoze. Torej je vaša odločitev še toliko krepostnejša.
Ha, morda celo res. A do tega, da sem lahko to odločitev sprejel, me je pripeljala prav ketoza. Ketoza mi je omogočila tako čudovito luciden pogovor ob grobu z Alenko. Ob vsem tem bo zdaj kdo najbrž prhnil kaj v smislu: »Joj, ta Gradišnik, pa saj ta je vendar totalen norec – on mirno prizna, da ima prisluhe in da se po njih ravna!« In veste, kaj mu bom na to odgovoril?

Kaj?
Tudi Sokrat je imel prisluhe! On je imel celo stalnega daemona, s katerim se je lahko na dolgo in široko pogovarjal. In če je bilo dovolj dobro za Sokrata, je dovolj dobro tudi zame!

Hahaha, bravo!
Seveda pa take odločitve nikoli ne nastanejo čez noč. V to smer sem počasi drsel že dolgo. Muh recimo ne pobijam že vrsto let. Razvil sem celo kompleksno proceduro, kako jih iz enega prostora zvabim v drugega, od koder jih potem zvabim na prostost.

O, meni pri tem najbolje služi sistem pokončne posode tupperware in tanke polivinilaste mapice. Muho poklopiš s posodo, nakar ji z mapico spodaj blokiraš izhod in jo tako odneseš na balkon. Sistem je presenetljivo učinkovit. V bistvu je s tem tudi manj zgage, kot če bi jo ubil. Ker ni treba brisati krvavih madežev.

Aha, že razumem. Kakšna imenitna pogruntavščina! Tako bom odslej počel tudi sam, najlepša hvala!

Objavljeno v Zarji št. 24, 12. 6. 2018.