ANNA_PAYNICH Odkrito.si

Zaradi Pop TV-jevega šova ostala brez službe

meghan markle_avstralija_vojvodinja sussekška Svet24.si

FOTO: To so prva darila za otroka princa Harryja ...

moški Petisvet.si

Poročen moški se zaljubi v drugo

vzgoja otroci starši Svet24.si

Izvršbe zaradi neplačanih kosil v osnovnih šolah

rowan atkinson Svet24.si

Mr. Bean se je poslovil

Lina Kuduzović Najstnica.si

Lina Kuduzović izdala svoj prvi singl in ...

Blaž Setnikar Njena.si

Reka ljubezni: Takšen je bil Jan kot najstnik

Odklenjeno

Izberite ljubezen!

»Moja duša ni ujeta v meje mojega telesa, temveč je moje telo samo delček neomejenosti moje duše. Pogosto sem že rekel, da si želim, da bi ljudje čim prej udejanjili vse svoje sanje o bogastvu in slavi … In sicer zato, da bi lahko doumeli, da na tem naslovu ne bodo našli občutka izpolnjenosti. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da je učinek, ki ga imamo na druge ljudi, najdragocenejša valuta od vseh. Kajti vse, kar ste v tem življenju pridobili, bo slej ko prej razpadlo in zgnilo … In vse, kar bo od vas ostalo, je to, kar imate v srcu.«

Avtor:

Jure Aleksić

Značke:

Uf, kakšne besede, kajne? Predstavljam si, da je ob njih marsikoga kar malo zaščemelo po hrbtenici – tako kot mene vedno znova, ko jih preberem. A kdo jih je dejansko izrekel? Sta bila to morda Buda ali Osho, nemara mati Tereza, sveti Frančišek Asiški ali celo sam Jezus v kakšni prezrti pridigi? Nak, izrekel jih je Jim Carrey – tako je, točno tisti manijak z gumijastim obrazom, ki je navduševal v uspešnicah, kot so Maska, Ace Ventura ter Butec in Butec.

Skoraj vsi, ki to berete, ste se mu gotovo vsaj enkrat v življenju naglas zakrohotali. Bil je kralj filmske komedije, nesporni vladar moderne burleske: celo njegove ritnice so z vsakim trzljajem pripovedovale šale. A zdaj, pravijo, je še mnogo bolj nor kot kdajkoli.

Trenira za vlogo? Mnogi celo mislijo, da se mu je do konca skegljalo. In spletni mediji v svojem dnevnem pehanju za klike sila radi asistirajo pri taki interpretaciji. Kot kronski dokaz njegove nove blaznosti tako radi navajajo intervju, ki ga je dal neki zbegani dami na rdeči preprogi newyorškega tedna mode.

»Ne verjamem v osebnosti. Ne verjamem, da vi obstajate,« ji je čisto resno namignil, medtem ko ga je spraševala o njegovi garderobi. »Verjamem, da leži mir onkraj osebnosti. Verjamem, da smo samo polje energije, ki pleše samo zase. Tudi jaz ne obstajam. So samo reči, ki se dogajajo. Pozor: mi sploh nismo pomembni. In to so dobre novice!«

Njegovo razmišljanje se je enim zdelo bizarno, drugim pak očarljivo in iskreno. Večina pa se je predvsem praskala po glavi. Morda dobri stari z vsemi žavbami namazani Jim le trenira za kako novo vlogo?

Slednjim je dal dobri stari Jim kaj kmalu vedeti, da ne gre za nič podobnega. Pravzaprav je ravno nasprotno: prvič v življenju ne igra nobene vloge. Na filmskem festivalu v Torontu je pojasnil, kaj je želel povedati.

Ko je izjavil, da »mi« ne obstajamo, je s tem mislil, da so naše osebnosti v najboljšem primeru zgolj nekakšno leposlovje. »V resnici obstajamo samo kot manifestacija zavesti, ki ji je nekdo nadel ime, religijo, narodnost in podobno … In vse te reči je potem ta nekdo združil v nekaj, kar naj bi bilo osebnost, pa v resnici sploh ne obstaja! Če povrtaš dovolj globoko, ti postane jasno, da ni nič od tega resnično.«

Bil sem krasen lik. Sliši se kot eksistenčna kriza, a bivši Maska samo zamahne z roko. Zanj je to mnogo prej »eksistenčni eksperiment«.

»Verjamem, da sem postal slaven zato, da sem se lahko naučil pustiti slavo za sabo,« je svoja stališča razčlenil naprej. »Nisem več del tega sveta. Vse se preprosto dogaja: oblačenje se dogaja, friziranje se dogaja, intervjuji se dogajajo, vendar se vse to zgodi brez mene. Razumete, kaj vam pravim? Stvari se dogajajo in se bodo tudi še naprej dogajale, pa če nanje prilepimo svoj ego ali ne. Še vedno sicer obstajajo tračnice, ki sem jih prej polagal vse življenje. Še vedno obstaja neka energija, ki želi biti občudovana in hlepi po tem, da bi blestela s svojo pametjo. Še vedno pa obstaja tudi neka druga energija, ki želi ljudem pomagati, da se osvobodijo svojih skrbi … In ta energija je danes močnejša kot kdajkoli. Ljudem želim opisati, kaj sem spoznal, zato da se lahko tudi sami zazrejo v brezno. Sliši se strašljivo, ampak sploh ni.«

Nekoliko bolj strnjeno je svoje razodetje opisal vplivnemu voditelju nočnega šova Jimmyju Fallonu. »Jim Carrey je krasen lik, in imel sem srečo, da sem dobil to vlogo,« mu je zaupal. »Vendar ne mislim več, da je on jaz. Sploh ne. Včasih sem bil tip, ki je izkušal vesolje. Zdaj sem pa bolj kot vesolje, ki izkuša tipa.«

(Da pa se pod njegovim nagubanim čelom nekje še vedno skrivajo vsaj sledi starega vražička, je nekaj hipov zatem nakazal s šalo: »Vsi me sprašujejo o moji bradi. A vprašanje ni, zakaj si puščam brado! Vprašanje je, zakaj si puščam brado in si še vedno brijem jajca!«)

In milijoni so prišli … Kakšen norec, kajne? Hja, tisti, ki berejo veliko budistične literature, ob njegovih zadnjih dognanjih najbrž niti niso tako zbegani. Iz vsake njegove besede je namreč moč sklepati, da je nekdaj hipermotiviranega zvezdnika prestrelilo natanko isto spoznanje, ki je prestrelilo Budo po njegovem legendarnem bedenju pod svetim figovcem.

Mož po imenu Jim je bil od nekdaj odprt za mistične interpretacije vsega, kar ga je obdajalo. Že na začetku devetdesetih, ko je bil čisto na kantu, je aktivno vizualiziral in vesolje prosil za uspeh – točno tak, kot je potem prišel. Spominja se, da ga je takrat to predvsem pomirjalo. Ko se je po napornem in pogosto brezplodnem dnevu po avdicijah peljal domov, se je mentalno trepljal po hrbtu, da je že bogat in uspešen. Enkrat si je celo napisal ček v višini deset milijonov dolarjev za »igralske storitve«, ki naj bi bil izplačan čez tri leta. Ves ta čas ga je potem nosil v denarnici, in tam se je počasi mečkal in cefral … Nakar je tik pred določenim datumom leta 1995 izvedel, da bo za film Butec in butec plačan prav deset milijonov dolarjev.

A vrata v korenito spremembo so se odškrnila, ko je snemal veliko uspešnico Trumanov šov.

Spomnimo se, šlo je za satirično klasiko, ki je kmalu postala sinonim za družbo, ki se utaplja v fikciji, distrakciji, oglaševanju in malikovanju lažnih samoportretov. Z drugimi besedami: šlo je za prefinjeno metaforo za tobogan lažnih jazov, po katerem se je človeška vrsta dokončno pognala ravno nekje ob izumu televizije.

Če ste film videli, ga gotovo niste pozabili. Carrey v njem igra moža, ki počasi odkriva, da je njegovo idilično življenje le resničnostni šov, v katerem sam igra naslovno vlogo. Glavni junak počasi doživlja totalno dekonstrukcijo resničnosti okoli sebe. In očitno jo je na lokaciji snemanja, malem mestecu Seaside, doživel tudi sam Carrey.

Vrata spoznanja. »Stopil sem skozi vrata spoznanja,« je to kasneje opisal, »da je vse tole – pravzaprav mi – samo Seaside. Film je postal simbol za to, kaj se zgodi vsem, ki ustvarijo lažno podobo, da bi postali popularni ali uspešni. Takih ljudi je seveda prepolno – ne samo v svetu zabavljaštva, temveč tudi na Wall Streetu in vsepovsod drugje.«

Potem ko se je takrat prvič zazrl v brezno, očitno ni bilo več poti nazaj. »Na neki točki v življenju si morate reči: ‘Vseeno mi je, kako je videti. Našel sem luknjo v psihi in zdaj moram iti skozi ter se soočiti s tem, da ne vem, ali se bo to vsem zdelo v redu.’«

Točka dokončnega preloma je napočila že leto kasneje. Zgodilo se je med snemanjem naslednje uspešnice Man On the Moon.

Pravzaprav ne oznanja nič kaj bistveno drugega od tega, kar sta trdila že Jezus in Buda … In sila zanimivo je opazovati, kako se ob tem naša družba panično zdrzne in ga razglasi za motenega.

V njej je Carrey briljantno upodobil absurdističnega zabavljača iz sedemdesetih Andyja Kaufmanna. Pri tem podvigu je igralec samo igralsko metodo prignal do skrajnosti. Med snemanjem je namreč ves čas ostajal »v liku«, torej tudi kadar kamere niso tekle. Sloviti režiser Miloš Forman ga je dolgo rotil, naj vendarle pride malo k sebi, a zdelo se je, kot da je Carreyja obsedla neka divja sila. In Forman je na koncu sprejel, da ga mora po novem nujno naslavljati z »Andy«, če želi iz njega izvleči karkoli uporabnega.

(Samo za hitro ilustracijo: ko se je na prizorišču oglasil rokoborec Jerry Lawler, ki je Kaufmana srdito sovražil, je bil Carrey tako prepričljiv, da ga je Lawler na koncu fizično napadel, tako da so morali igralca odpeljati z rešilcem.)

Ko je padla zadnja klapa, je Carrey ugotovil, da pravzaprav več nima pojma, kdo je.

»Če se dovolj poglobiš v like, ki jih igraš, kmalu ugotoviš, kako tanek je v resnici tvoj lastni lik,« je kasneje pojasnil. »In potem se moraš vprašati: če s tako lahkoto nehaš biti Jim Carrey in postaneš nekdo drug, kdo potem Jim Carrey sploh je? Čakajte malo, če lahko Jima Carreyja preprosto odložim na obešalnik za štiri mesece, kdo je potem Jim Carrey? Kdo za vraga je to?«

Bil sem Frankesteinova pošast. Da bi si odgovoril na to ključno vprašanje, je za nekaj dolgih let postal skorajda puščavnik. V starih časih je posnel tudi po štiri filme na leto. Zdaj se je, da bi se izognil soju žarometov, za cele tedne zapiral v domači studio. Tam še danes predvsem slika in kipari, saj se ga je po zazrtju v brezno polastila nezaustavljiva sla po tovrstnem izražanju. Za povrh piše roman, ki naj bi izšel enkrat letos.

»Ne mine dan, da nisem ves prekrit z barvami!« je zaupal reviji W. »Ustvarjanje umetnosti zame v resnici ni izbira.«

Na svoje pereče vprašanje Kdo za vraga je Jim Carrey?! je očitno našel najradikalnejši odgovor od vseh. »Zdaj vem, da v resnici ne obstaja. Jim Carrey je bil samo ideja, ki so jo vame vsadili moji starši. Družba mi je določila religijo, najljubše hokejsko moštvo in še marsikaj drugega … In vse te reči so se potem skombinirale v nekakšno Frankensteinovo pošast.«

Naslednje razodetje, ki ga je uzrl v breznu, je bilo, da je bil prav ta frankensteinski avatar vir vsega njegovega trpljenja. »Eksplozija depresije v modernem svetu povzroča, da skušajo ljudje v svet projicirati podobo, ki nima zveze z njihovo dušo. Tudi jaz sem bil v depresiji, ko sem ves čas skušal biti Čarovnik iz Oza. Potem pa sem doživel serijo prebujenj. Zadnja leta sem šel skozi nekaj resnično peklenskih preizkušenj, ki jih ne bi privoščil nikomur. Ampak moj Bog, kako se je ob tem razširilo moje razumevanje življenja in tega, kaj je resnično in kaj ne! Pa tudi moje razumevanje trpljenja, ki je zelo dragocena stvar. V resnici gre za pot do rešitve, saj lahko preko trpljenja razvijemo sočutje – in potem nas samo še nekaj kratkih korakov loči od svobode!«

Zaljubljeni v življenje. Nekateri stari oboževalci so mu ob tej navidez bizarni preobrazbi sicer obrnili hrbet. Najbolj površni med njimi so se celo obrnili proti njemu in začeli oznanjati, da je blazen. A o naravi brezna, v katero se je tako neustrašno zazrl, moramo presojati predvsem glede na modrosti, ki jih je iz njega prinesel s sabo.

Namesto da bi se še enkrat več zadričal po rdeči preprogi, zdaj recimo mnogo raje nagovarja generacije diplomantov ameriških univerz.

»Življenje se ne zgodi vam, temveč za vas,« je nedavno položil na srce hali, polni mladih ljudi. »Ko boste skozi tista vrata tamle zapustili šolo, boste imeli samo dve izbiri: ljubezen ali strah. Izberite ljubezen. In nikoli ne dovolite strahu, da vas naščuva proti vašemu igrivemu srcu. Vse življenje lahko preživite tako, da si zamišljate duhove in skrbite o prihodnosti. Tako mnogi od nas žal izberemo življenje, ki mu vlada strah, zakamufliran v praktičnost.«

Mislim, da je na tej točki že varno reči: Jim Carrey se je pogumno zazrl v brezno in se k nam vrnil celostno oplemeniten. Nekdanji globalni dvorni norček je postal nič manj kot zenovski modrec – ali z besedami Washington Posta: »Človek na avdiciji za vlogo velikega filozofa enaindvajsetega stoletja, za katerega sploh nismo vedeli, da ga potrebujemo.«

Pravzaprav ne oznanja nič kaj bistveno drugega od tega, kar sta trdila že Jezus in Buda … In sila zanimivo je opazovati, kako se ob tem naša družba panično zdrzne in ga razglasi za motenega.

Človek, ki je nekoč igral Masko, je s sebe očitno vmes strgal še poslednjo, namreč masko svoje osebnosti. In odstrl se mu je razgled na pravo naravo resničnosti, kot so jo uzrli že nešteti drugi razsvetljenci pred njim. »Nismo človeška bitja, ki imajo zavest,« danes opisuje ta strašljivi, a neskončno opojni novi razgled, »temveč smo zavest, oblikovana v človeška bitja. Um je tisto, kar nam ves čas preprečuje, da bi bili to, kar smo, tukaj in zdaj – zaljubljeni v življenje.«

In pa še: »Mi smo že razsvetljeni, mi smo že popolni! In gre samo za to, da se prebudimo in tega zavemo. Ko nam to uspe, nam nemudoma postane jasno, da je vse v življenju samo igra. Vsi smo povezani, to je že neizpodbitno dokazala znanost. In mislim, da vsi tako obupano in brezplodno iščemo nekaj, kar v resnici že imamo.« 

Objavljeno v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.