ANNA_PAYNICH Odkrito.si

Zaradi Pop TV-jevega šova ostala brez službe

meghan markle_avstralija_vojvodinja sussekška Svet24.si

FOTO: To so prva darila za otroka princa Harryja ...

moški Petisvet.si

Poročen moški se zaljubi v drugo

vzgoja otroci starši Svet24.si

Izvršbe zaradi neplačanih kosil v osnovnih šolah

rowan atkinson Svet24.si

Mr. Bean se je poslovil

Lina Kuduzović Najstnica.si

Lina Kuduzović izdala svoj prvi singl in ...

Blaž Setnikar Njena.si

Reka ljubezni: Takšen je bil Jan kot najstnik

Odklenjeno

Vsaka tretja žlica hrane je odvisna od čebel

Čebelarji po vsem svetu se pripravljajo na prvi svetovni dan čebel, ta bo 20. maja.

Avtor:

Simona Furlan

Značke:

Še posebno ponosni so seveda slovenski, saj je zamisel zanj prišla prav od tod, iz naroda čebelarjev, ki s čebelami ravnajo kot s svojimi otroki. O tem je prepričan Boštjan Noč, predsednik ČZS, čebelar z dušo in srcem in človek, ki je tudi dal pobudo za omenjeni dan čebel. To pa je le del njegovega prizadevanja, da se čebele uvrstijo med ogrožene živalske vrste.

Boštjan Noč je predsednik ČZS zadnjih enajst let, samostojno čebelari od trinajstega leta, s čebelami pa je tesno povezan od ranega otroštva, saj so čebelarili stari oče, oče, stric … Prav stric Stanko, ki je prevzel mentorstvo nad krožkom v OŠ Žirovnica, kjer je drgnil klopi njegov nečak Boštjan, je bil kriv, da je tako zgodaj začel s čebelarstvom. Stanko je v pobiču prepoznal pravega zaljubljenca v čebele in čebelarstvo, pravzaprav kar človeka, rojenega za čebele.

Rojen za čebele. Tako, Rojen za čebele, je Boštjan Noč naslovil tudi knjigo, v kateri je opisal svojo pot čebelarja in čebelarskega funkcionarja, pa tudi pot človeka, ki ne mara sprenevedanja ter praznih besed in obljub. Tiste, ki mu strežejo s temi rečmi, brez zadržkov ustavi in tudi javno omeni. Ne, Noč ni lahek pogajalec, tako svojo značajsko lastnost kar sam v tretji osebi večkrat opiše tudi v knjigi.

»Pri meni je pač tako, da ne glede na to, od kod kdo prihaja, vedno povem svoje mnenje. Tak je pač moj značaj, tudi če to komu ni všeč. Tudi moji zaposleni vedo, da sem zelo strog, oster, pravijo, da sem včasih na meji arogance. Priznam, res je, a vse to le zato, ker vem, kako motivirati človeka. Če ga zares postaviš pred dejstvo, sledi uspeh, sicer se stvari preprosto ne izpeljejo do konca,« mi je povedal.

Nočevo zamisel za svetovni dan čebel so podprli mnogi, tudi vseh naših osem evropskih poslancev. Eden od njih mu je ob tem rekel, da druge izbire človek pri njem sploh nima, sicer je lahko hitro opikan. Pa ne od čebel.

Po treh letih prizadevanja za svetovni dan čebel je cilj torej dosežen, Boštjana Noča pa ob tem bolj kot slavje zanima, kako lahko zdaj za čebele, od katerih je odvisna vsaka tretja žlica naše hrane, vsi skupaj naredimo še več.

noc2.jpg
»Zame je zgodovinski dogodek tudi to, da smo z UKC Ljubljana začeli študijo o učinkih čebeljega pika na Parkinsonovo bolezen.«
Andrej Križ

Soglasna podpora 20. maju. Srečala sva se na sedežu Čebelarske zveze Slovenije na Brdu pri Lukovici, v objemu prelepe narave. Predsednik je bil sredi pogovorov, različni sestanki so del njegovega vsakdana, naporna dogovarjanja in pregovarjanja pa stalnica, a ga prej spodbujajo kot mu jemljejo voljo. Tega, da v življenju ni nič nemogoče, ga je naučil dr. Milan Gorenšek, ustanovitelj Diagnostičnega centra Bled, kjer je bil Boštjan Noč nekaj časa zaposlen. » … Zdaj spoznavam, da sem tudi sam takšen. Ko dobim idejo, pričakujem realizacijo,« o svojem življenjskem učitelju in njuni skupni življenjski filozofiji med drugim pravi Boštjan Noč.

Nič manj kot realizacijo je pričakoval tudi na svetovnem čebelarskem kongresu Apimondia leta 2015 v Koreji. »Slovenska strokovna čebelarska zmaga je bila, da smo vso svetovno čebelarsko javnost prepričali, da je prav 20. maj pravi datum. (Datum rojstva Antona Janše, pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov na tem področju v tistih časih. Velja tudi za prvega učitelja sodobnega čebelarstva na svetu, cesarica Marija Terezija pa ga je imenovala za stalnega učitelja na novi šoli za čebelarstvo na Dunaju, op. a.). Nikoli nisem dvomil o tem, da bomo imeli svetovni dan čebel, nisem pa bil prepričan, da bo svetovna čebelarska javnost podprla naš predlog.« Stoodstotna podpora čebelarjev z vsega sveta je bila torej zmaga slovenske čebelarske stroke, s političnega vidika, pravi, »pa je bila sreča, da se slovenska politika pri tem niti v enem trenutku ni delila na leve in desne, spodnje in zgornje … in je bil predlog tudi zato soglasno sprejet.«

Noč zna pičiti. Da politika le ni vedno tako dobrohotna do čebel in čebelarjev, opiše tudi v omenjeni knjigi. Izvemo, kakšen je bil kateri od kmetijskih ministrov, nekateri res niso bili prav prida, pa kako je nekoč v predsedniški palači okrcal predsednika Pahorja in njegovo osebje, ker so mu postregli z avstrijskim medom … Še marsikatero podobno cvetko najdete tam. Ja, Noč zna pičiti, nikoli žaljivo, zato pa brez ovinkarjenja.

»Imamo močan kemijski lobi za rabo FFS, ki pa je bil v tem času v manjšini in zato raje tiho, čeprav so me nekateri po razglasitvi dneva čebel v OZN res najprej vprašali: 'Noč, a se nič ne bojiš kemijske mafije?'«

Nasprotovati čebelam si pri nas danes pravzaprav nihče več ne drzne, pripomnim, in Boštjan Noč se strinja. »Pred desetimi, petnajstimi leti bi nam po moje bistveno težje uspelo. Zdaj je veliko bolj razširjena prepričanost o nujnosti zaščite okolja, zavest o posledicah podnebnih sprememb, onesnaževanju, tudi o škodljivi uporabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS). Čebele so prvi indikator, da je nekaj narobe, in vsi so za to, da je treba ukrepati. Seveda pa stvari niso tako preproste. Imamo močan kemijski lobi za rabo FFS, ki pa je bil v tem času v manjšini in zato raje tiho, čeprav so me nekateri po razglasitvi dneva čebel v OZN res najprej vprašali, 'Noč, a se nič ne bojiš kemijske mafije?'« Odgovor je očiten.

Čebela brez čebelarja ne preživi. Vprašam ga, v kakšnem stanju je slovenska čebela. »Po zaslugi slovenskih čebelarjev v solidnem. Treba je vedeti, da je slovenski čebelar nadpovprečno izobražen, ima posebno ljubezen do čebel, imamo izjemno higieno čebelnjaka, pestro naravo … Vsak slovenski čebelar s svojimi čebelami ravna kot s svojimi otroki, in to je naša sreča, kajti dejstvo je, da danes čebela brez čebelarja ne more preživeti.«

In v kakšnem stanju so slovenski čebelarji? »Smo najbolje organizirani na svetu, imamo srečo, da se nam je povprečna starost v zadnjih desetih letih s 67 znižala na 58 let, da imamo najboljši sistem izobraževanja mladih čebelarjev v osnovnih šolah. Po organiziranosti in pripadnosti smo v odličnem stanju, zaradi že omenjenih težav, kot so posledice podnebnih sprememb in bolezni čebel, pa čebelariti ni tako zelo preprosto. Pred 30 leti je bil čebelar lahko tako rekoč vsakdo, danes je brez veliko znanja in odrekanja to zelo težko.«

Naj se drugi zgledujejo po nas! Sam čebelarjenje, ki zlasti v sezoni zahteva celega človeka, torej kombinira s funkcijo predsednika Čebelarske zveze. Saj bi se rad povsem posvetil čebelam, a kaj, ko ima še toliko idej in neizpolnjenih ciljev, da preprosto ne more in noče odnehati. »Sem težek pogajalec, vsi, ki me poznajo, to tudi povedo. Naprej me žene to, da se stvari premikajo, da želimo narediti nekaj, česar drugi nimajo. Pri nas vedno znova slišim: dajte nam dve, tri primerljive prakse v Evropi. Zame je to nedopustno! Zato, ker želimo mi imeti svoj najboljši sistem mladih čebelarjev, najboljše čebelje pridelke, najboljšo organiziranost … Svoje, ne po zgledih iz tujine, tega pri meni preprosto ni. Vse se da! Res sem naporen pogajalec, z dušo in srcem delam za čebele 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Niti enkrat še nisem prišel v službo s težkim srcem, vedno pridem z veseljem in energijo. Ubija pa me birokracija, nesmiselni sestanki, na katerih se na dolgo pogovarjamo o stvareh, ki so po zdravi kmečki pameti povsem razumljive. No, to pa mi jemlje energijo in to bi bilo treba spremeniti v vsej državi. Prevladati bi morala zdrava kmečka pamet in tudi zaupanje, saj vidim, da se pri večini stvari že vnaprej razmišlja, kako bo nekdo nekaj naredil narobe. Prepričan sem, da večina ljudi še vedno želi iti po pravi poti, a birokracija žal razmišlja in deluje drugače.«

noc3.jpg
»Ubija pa me birokracija, nesmiselni sestanki, na katerih se na dolgo pogovarjamo o stvareh, ki so po zdravi kmečki pameti povsem razumljive.«
Andrej Križ

Dosežki za zgodovino. Svetovni dan čebel je le eden od dosežkov Boštjana Noča v vlogi predsednika Čebelarske zveze. Pobaram ga, naj našteje še nekaj stvari, na katere je najbolj ponosen. »Uvedba medenega zajtrka v osnovnih šolah in torej dneva slovenske hrane. To je primer, ki nam ga v svetu priznavajo kot vzorčni primer ozaveščanja in promocije. Uvedba slovenskega kozarca za med. Vzpostavitev javne svetovalne službe. Zaščita slovenskega medu na evropski ravni. Prepoved nekaterih FFS, večji nadzor … Zame je zgodovinski dogodek tudi to, da smo z UKC Ljubljana začeli študijo o učinkih čebeljega pika na Parkinsonovo bolezen. To, da se je uradna medicina začela ukvarjati z vplivom čebel, je res zgodovinski dosežek! Pa tudi to, da bo država ob 20. maju v redni obtok dala kovanec za dva evra s podobo čebele, za kar smo sicer prosili zadnjih petnajst let.«

Vojna za čebele. Z veliko dosežki – marsičesa tule sploh nismo omenili, na primer množičnega simpatičnega prepevanja Čebelarja po vrtcih in šolah, čebelnjakov za zamejce, za paraplegike …– se že lahko pohvali, še marsikaj je seveda neuresničenega. »Prva stvar, za katero si prizadevamo, je, da bi na površine, ki so v lasti občin, sadili samo slovenske avtohtone medovite rastline, da bi v parkih rasli kostanji, lipe, javorji, na okrasnih vrtovih v lasti države pa naše medovite grmovnice. S tem bi ohranili tako krajino kot pomagali čebelam in drugim opraševalcem. Druga stvar je, da bi se moralo več vlagati na področju zdravstvenega varstva čebel in da bi imel naš čebelar dostop do sredstev zoper bolezni po konkurenčnih cenah, s čimer imamo zdaj zaradi majhnega trga težave. Želimo tudi, da se tudi čebelarjem povrne del trošarin za prevoze, tako kot se to priznava drugim kmetom. Da se v gozdovih pogozduje z medovitimi rastlinami, ne pa da se na to pozablja oziroma spreminja, ko pride neka nova politika. Bistvo vsega pa je, da se čebele v Evropi razglasijo za ogroženo živalsko vrsto, to je vsekakor ena ključnih stvari, ki jih moramo doseči ob svetovnem dnevu čebel. To bi prineslo veliko pozitivnih sprememb, na primer poostritev zakonodaje glede FFS, čebelar bi prišel tudi do finančne pomoči pri ohranjanju čebel. Vedeti je namreč treba, da v kmetijskem sektorju obstajajo številne subvencije, vendar pa čebelar neposredno ne dobi niti ene.«

Objavljeno v Zarji št. 19, 8. 5. 2018.