ANNA_PAYNICH Odkrito.si

Zaradi Pop TV-jevega šova ostala brez službe

meghan markle_avstralija_vojvodinja sussekška Svet24.si

FOTO: To so prva darila za otroka princa Harryja ...

kri 1 Petisvet.si

Kri v sanjah: strjena kaže na bolezen, črna pa ...

vzgoja otroci starši Svet24.si

Izvršbe zaradi neplačanih kosil v osnovnih šolah

rowan atkinson Svet24.si

Mr. Bean se je poslovil

Lina Kuduzović Najstnica.si

Lina Kuduzović izdala svoj prvi singl in ...

Blaž Setnikar Njena.si

Reka ljubezni: Takšen je bil Jan kot najstnik

Odklenjeno

Je papežinja Ivana zares živela?

V marčni številki Women Church World, mesečni reviji uradnega časopisa Vatikana L'Osservatore Romano, je izšel članek o redovnicah, ki delajo za kardinale kot sužnje. Vstajajo zgodaj, kuhajo, perejo, čistijo in strežejo, za kar dobijo mizerno plačilo ali pa sploh ne. Za njihovo duhovno življenje in poslanstvo časa skorajda ni. In med njimi so tudi doktorice znanosti. Članek je seveda predvsem med ženskami povzročil val ogorčenja in znova boleče zastavil vprašanje, kdaj bodo smele pridigati, maševati, spovedovati in podeljevati zakramente tudi ženske. Za zdaj ne kaže dobro.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Ves odnos do žensk je pravzaprav pojasnjen že v znani zgodbi o nastanku človeštva. Bog je iz  prsti ustvaril Adama, in da mu ne bi bilo dolgčas, mu je med spanjem vzel rebro ter iz njega ustvaril še Evo. Od vsega začetka je torej jasno, da ni svobodna, da je del njega, zato ji lahko vlada in ukazuje, med drugim zato, ker je šibkejša in ne prav bistra. A tu in tam le kaj doseže s svojo zvijačnostjo, in tako ga pripravi, da se lotita tistega preklemanskega jabolka s prepovedanega drevesa. Po izgonu iz raja morajo torej možje junačiti, ženske pa rojevati in ubogati. V bistvu se prekletstvo vleče do danes, v nekoliko nežnejši obliki pač.  

Je papežinja Ivana zares živela? Če ni, si je ni bilo težko izmisliti. Ženske so vse od »božje« delitve vlog naprej skušale dokazati, da znajo misliti, da so ustvarjalne, da imajo želje in čustva (vse to so jim še srednjeveški misleci oporekali), da so skratka moškim v marsičem kos in da jih kdaj pa kdaj tudi prekašajo. Velikokrat so jim pri tem pomagali očetje, ki niso imeli (pametnih) sinov, zato so se posvečali bistrim hčeram. Najbrž so jim pomagali tudi pri preoblačenju v moške, saj sicer svojega znanja in veščin niso mogle unovčiti. Zakaj so tekmovalci na antičnih olimpijadah nastopali goli? Ker so bila tekmovanja ženskam najstrožje prepovedana, še med gledalci niso smele biti, a se je kar nekajkrat izkazalo, da je zmagovalec ženska, omotana v zadostno količino platna. Pa so torej prepovedali oblačila. Tudi v meniških redovih so tu in tam odkrili kakšno žensko, a praviloma šele po tem, ko so pokojnika slekli in umili za pokop. Znan je celo srednjeveški primer očeta, ki je, ko mu je kuga pobrala skoraj vso družino, šel v samostan in zraven vzel v moškega preoblečeno hčer.

Zakaj so ženske rinile v moške redove, ko pa so imele svoje? Ker so ženski krščanski samostani neredko oskrbovali moške redove z vsem – s čistim perilom, hrano, obdelovanjem polj, pa tudi z drugačne vrste ustrežljivosti; poročajo, da so bili nekateri samostanski vrtovi posejani s trupelci novorojenčkov. Sveta Hildegarda, zdravnica, pisateljica, glasbenica in nasploh intelektualka, rekli so ji »čudo 12. stoletja«,  ki je znala kaj grenkega povedati tudi kronanim glavam, je svoj prvi samostan ustanovila po sporu s škofom, ko se je pritožila, da duhovniki nadlegujejo redovnice. Besno ji je odgovoril, da one (proč, satan!) zapeljujejo in nadlegujejo njih.   

Večina redovnic seveda ni imela takšne sreče kot svetovljanska Hildegarda, rojena v plemiški družini in z mnogimi vplivnimi podporniki – tudi na dvoru. Če so hotele v svetu, ki je ženske zatiral in podcenjeval, kaj doseči, so morale ne samo misliti in delovati kot moški, ampak se pretvarjati, da so moški. No, takšna je tudi zgodba s papežinjo Ivano.

nune2 profimedia.jpg

Rodila je na cesti. Pripoved  o papežinji Ivani se je  pojavila v 12. in  razširila v 13. stoletju, v različnih zbornikih in letopisih. Zgodilo naj bi se tole: Ivana je bila Angležinja, ki je v 9. stoletju živela v Nemčiji, tam ji je razgledani oče omogočil spodobno izobrazbo. Z ljubimcem naj bi pobegnila v Atene in se tam, preoblečena v moškega, ukvarjala z znanostjo. Po eni verziji je ljubimec umrl, po drugi je šel z njo v Rim, tam so učenjaka z veseljem sprejeli v cerkvene strukture. Čez čas je postala kardinal, in ko je umrl papež, naj bi kardinali za novega papeža izvolili njo. Imenovala naj bi se Ivan VIII. Vladala naj bi med letoma 855–857, po nekaterih virih natanko dve leti, sedem mesecev in štiri dni. Se je pa njena vladavina končala spektakularno in tragično obenem – na poti s papeškim spremstvom naj bi v rimski ulici Via Sacra (ki se je papeži po tistem zaradi sramote bojda izogibajo kot hudič križa) padla s konja in v hudih krčih – rodila fantka. O tem, kaj se je zgodilo potem, je več inačic, po eni naj bi med porodom umrla, po drugi naj bi jo vlačili po rimskih ulicah, privezano na konja, meščani pa so jo kamenjali, po tretji pa so jo na hitro pospravili z otrokom vred v oddaljeni samostan. Po tej inačici naj bi sin odrasel, postal škof in mater pokopal v eni od rimskih katedral.

Zgodba je seveda neverjetna in Katoliška cerkev je poskrbela, da velja za izmišljeno.  V času, ko naj bi vladala, je vladal drug papež, vsekakor moški. Se pa v literaturi pojavlja več možnih datumov, ko naj bi papežinja Ivana sedela na tronu, segajo tudi v 11. stoletje. Je mogoče, da zabeleženi vrstni red dosedanjih papežev ne velja povsem? Bilo je obdobje, ko so deset let vladali kar štirje papeži hkrati, zato bi se papežinja mirno lahko skrivala nekje na seznamu, zapisana kot moški. V enem od letopisov je menih ob imenu papeža celo pripisal, da je bil ženska. Katoliška cerkev se brani, da so pripis gotovo zagrešili protestanti, da bi oblatili vesoljno cerkev in upravičili svoj izstop.

nune4 Painting-of-Pope-Joan.jpg
Papežinjo Ivano VIII. so ničkolikokrat upodobili na slikah.
Revija Zarja

Forenziki na delu. Zgodovinske resnice in laži danes preverjajo forenziki, strokovnjaki, ki na podlagi vseh mogočih sledi odkrivajo predvsem zločine in nepojasnjene dogodke. Lotili so se tudi že omenjenega črnila in ugotovili, da je vsaj dve stoletji starejše od protestantov. National Geografic v svoji seriji Skriti dosjeji s številnimi strokovnjaki dopušča precej možnosti, da je papežinja Ivana zares obstajala. Lahko izmišljena zgodba pusti toliko sledi v literaturi, likovni umetnosti (cela vrsta kipov in slik priča o obstoju papežinje Ivane), pa tudi v zgodovinskih delih? Tako. kot so staroveški olimpijci z razlogom nastopali goli, so pred vsakokratno razglasitvijo papeža od srednjega veka naprej vpeljali obvezen pregled kandidatovih spolovil. Le čemu? Da se jim ne bi zgodila še ena Ivana? Z nekaj kliki lahko na spletu najdete »pregledovalni stol« z luknjo na sredi sedala.

Kako so ženske, papežinja Ivana (če je res obstajala) nikakor ni bila edina,  preoblečena v moškega, skrivale svoj spol? Z britjem najbrž ni bilo težav, saj se duhovniki najbrž niso skupinsko umivali in brili, toda kako so opravile z menstruacijo? Zdravnice in psihologinje pravijo, da je najbrž sploh niso imele, še posebej če so bile v redovih, ki so se nenehno postili. In tudi sicer so najbrž stradale, da jim niso rasle prsi in boki. Podhranjenost pač podre hormonsko ravnovesje. Poznala sem žensko, ki je preživela koncentracijsko taborišče in je šele osem let po vojni znova dobila menstruacijo.

Strokovnjakinje tudi pravijo, da so se ženske v primežu srednjeveške zavrtosti  in zadrtosti komajda zavedale svojega telesa. Da včasih v resnici niso vedele, da so noseče. Le čemu bi Ivana tik pred porodom, ko se je že zvijala v bolečinah, rinila na procesijo, in to na konju? Očetovstva njenega sina so bili osumljeni štirje bližnji sodelavci, ti so očitno vedeli, da njihov šef ni moški. Kakorkoli že, nepoznavanje  lastnega telesa med redovnicami ni le stvar preteklosti. V italijanskem mestu Rieti se je januarja 2014 zgodilo, da je nuna zaradi krčev v trebuhu odšla v bolnišnico in tam rodila. Triintridesetletna redovnica iz Salvadorja je devet mesecev prej šla v domovino  urejat potni list in se nekoliko preveč od blizu srečala s svojim nekdanjim oboževalcem, je kasneje ugotavljala cerkvena oblast. Trdila je, da sploh ni vedela za nosečnost in da je bil otrok zanjo veliko presenečenje. Vsaj tolikšno kot za samostan. Sina je hotela obdržati, dala mu je ime Frančišek, ni pa znano, kje je in kako zdaj živi. Meščani so takoj po porodu zbirali zanjo denar in opremo za novorojenčka.

Američanke so se uklonile. Po zadnjih podatkih je na svetu nekaj manj kot milijardo in tristo tisoč katoličanov (največ jih živi v Ameriki), med njimi je 5304 škofov, 415.656 duhovnikov, 54.229 redovnikov, ki niso obenem tudi duhovniki, in kar 670.330 redovnic, torej je žensk v cerkveni strukturi približno za tretjino več kot moških. Med njimi so komaj pismene (predvsem iz manj razvitih držav), pa tudi  znanstvenice z nekaj doktorati. Skratka, kot beli dan je jasno, da ženske v cerkvi in njeni bližini kot laikinje ne pojmujejo sveta enako  kot moški ter da ne bodo nikoli nehale postavljati vprašanj, kdaj se bo Katoliška cerkev prilagodila sodobnemu življenju (kot se je zavezala na 2. vatikanskem koncilu leta 1962) in načela zares temeljna vprašanja – celibat, spolnost, ženske v duhovniških poklicih in večje sodelovanje laikov v cerkvenem življenju.

nune3 Joanna-with-a-papal-crown.jpg
Tudi kot legenda papežinja Ivana VIII. odpira temeljne dileme Katoliške cerkve.
Revija Zarja

Vatikan je v neprestanem boju z uporniškimi redovnicami in teologinjami, ki jim neredko stojijo ob strani svobodomiselni duhovniki (tudi v Sloveniji bi kakšnega našli), vendar za zdaj s svojimi preživetimi stališči zmaguje. Kar tri leta se je s svojo kongregacijo za cerkveno doktrino (inkvizicijo po starem) bojeval z zvezo ameriških katoliških redovnic (57.000 članic), ki se je zavzemala za drugačen odnos do kontracepcije in splava, do homoseksualnosti, predvsem pa do večje vloge žensk v cerkvi. Redovnice so naposled leta 2015 klonile in se zavezale, da bodo dale mir. »Da bodo torej še naprej gospodinjile duhovnikom,« so številne pikro komentirale – in izstopile. Svoje znanje zdaj delijo v nekakšnih vzporednih katoliških dobrodelnih organizacijah, ki jih sveti sedež seveda ne podpira in ne financira ter jim nasprotuje, vendar na samostojni poti precej svobodneje dihajo in se verniki k njim raje zatekajo.

Kakorkoli že, duhovnikov je vse manj, pa tudi redovnic, tako v svetu kot pri nas, dovolj jih je – za zdaj – le v najmanj razvitih okoljih z nizkim deležem katoličanov. Slovenski duhovniki si večinoma kuhajo in perejo sami, ker ni v bližini niti redovnic niti usmiljenih vernic, ki bi jim gospodinjile. Jih pa verne družine kdaj povabijo na kosilo. Naše redovnice (495 jih je) se ne pritožujejo, vsaj javno ne, da so služkinje župnikom, saj imajo veliko pametnejšega dela s poučevanjem in dobrodelnostjo.

Objavljeno v Zarji št. 16, 17. 4. 2018.