ana-tavčar-pirkovič Dobra karma

Na najbolj žaljive kritike televizijska ...

Alexis Sharkey Svet24.si

Pogrešano 26-letno influencerko našli mrtvo ob ...

urban vertacnik pl Reporter.si

Zastopal je udbovca Gorenca in ministra ...

sneg, sneženje, ljubljana Svet24.si

Meteorologi napovedujejo obilno snežno pošiljko,...

janša Necenzurirano

Kaj je skrivnostni Grk počel pri Janši

Maša Grošelj Njena.si

Se spomnite, kje je že igralka Maša Grošelj ...

franc-jarc in anamarija Njena.si

Anamarija spoznala, da se je Franc boji

Odklenjeno

Številne obletnice vražje ženske Vike Potočnik

Vem, zakaj sem rekla ne predsedniški kandidaturi.

Avtor:

Mateja J. Potočnik

Značke:

Viktorija Potočnik je bila v življenju že marsikaj, preživela je veliko vzponov, pa tudi padcev. Letos jo je ujelo kar nekaj okroglih obletnic, na začetku leta 60-letnica, pred 40 leti se je aktivno podala v politiko, 20 jih je, odkar se je odločila kandidirati za županjo Ljubljane, pred 15 leti je politični parket zapustila, minilo pa je tudi že desetletje od njenega prihoda na čelo Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih. Marsikdo bi za Viko rekel, da je ženska več obrazov, toda ne, ima le enega, prijaznega, poštenega in – še vedno – otroško radoživega.

Letos vas je ujela vrsta jubilejev, ali vam smem čestitati? Pravijo, da velja pol leta prej in pol potem ...

Ja, hvala lepa (smeh), to so takšne obletnice, kakršno je moje življenje: barvito, iskrivo, nagajivo, vedoželjno. Vse to nosim v tej dolgi, a lepi popotnici svojega življenja. Počutim se kot kamen, ki ga je treba nenehno brusiti, piliti – zdi se mi, da se z vsakim letom še bolj iskri in je še bolj plemenit.

Ob takšnih življenjskih mejnikih človek naredi bilanco. Kakšen je izkupiček, če bi ga strnili v nekaj besed?

Kakšnih hudih bilanc ne delam. So pa v življenju prelomnice, ko človek mora pogledati, zakaj je ravnal tako, kot je, zakaj se je oddaljil, morda celo od samega sebe, ali je bilo to prav. Priznam, da se velikokrat presenetim. Ali bo ta vražji črv, ki nenehno vrta po meni in si vedno kaj želi, končno kdaj utrujen, se vprašam, pa kar noče odnehati.

V vaši matični prleški družini je bilo pet otrok. Ste se med sorojenci naučili odločnosti in prvih »političnih« veščin?

Življenje je nekaj drugega kot politika, če jo jemljeva tako, kot jo danes razumemo. Zagotovo tega nisem dobila v družini, saj sta bila mama in oče zelo nesrečna, ko sem se podajala v politične vode. Sem pa v družini dobila izjemno senzibilnost. Predstavljajte si pet otrok in mene kot najmlajšo. Želela sem se pokazati in moje mnenje se je v naši družini upoštevalo enako kot mnenje najstarejšega brata. Starši so nam vcepili izjemno modrost: sodelovati, se poslušati, biti vpet v okolje in biti toleranten do drugačnosti. V Prlekiji je bilo takrat veliko revščine, tudi mi nismo živeli v razkošju, saj je le oče nosil plačo domov. Spomnim se, da je na naše dvorišče velikokrat pripeljal otroke iz šole, zlasti tiste, ki so služili pri velikih kmetih. Ko je videl, da so telesno trpinčeni ali izolirani od vrstnikov, jih je vzel pod zaščito. V naši hiši je bilo veliko socialne občutljivosti, veliko knjig, radio s takrat poučnimi vsebinami, glasba in gledališče. Pri nas je bila doma kultura z veliko začetnico. Ko je oče pripravil gledališko premiero, po pet na leto jih je bilo, je mama nanjo peljala vse otroke. Vodil je tudi filmske krožke in osnoval etnografski muzej. Pri tem ga je mama lepo dopolnjevala.

Gotovo ste znali užiti tudi slasti študentskega življenja. Nekoč ste za nekaj ur pristali celo v zaporu, kajne?

Zelo veliko smo žurali. Študentski domovi so bili središče najboljše zabave. Prihajali so vrhunski glasbeniki, domači in tuji. Včasih smo se po naporni noči zjutraj le oprhali in šli na izpite. Ob študiju specialne pedagogike sem veliko delala tudi po zavodih, v Višnji Gori in drugih, povsod sem bila in se ukvarjala z vprašanjem »prevzgoje« mladih. Vedela sem, da ne bomo storili ničesar, če bomo mlade za štiri, pet let zaprli za zidove in potem pričakovali, da bodo zaživeli normalno. Otroke je treba učiti socialnega vedenja. Tako so nastale stanovanjske skupnosti.

Malo ste mi pobegnili. Kaj je bilo s tistim zaporom?

Aha, to je bilo pa že malo bolj politično! Vsi mediji so takrat pank označevali za fašistično gibanje. Štafeta je že bila pod vprašajem, zato smo se odločili, da bomo na Trgu republike, pred stavbo parlamenta, v okviru projekta 11. šola ves teden organizirali koncerte in predstavitve študentskih dejavnosti: od folklore Franceta Marolta do nastopov študentov z akademij, vmes pa tudi pank in rok zasedbe. Prireditev so nam prepovedali in zahtevali, da jo preselimo v Tivoli. Zbrali smo se, oblasti pa so to razumele kot protest. Nad nas so poslali milico z vso opremo. Nekaj kolegov so potegnili iz skupine. Ker sem bila predsednica mladine, sem šla za njimi. Končalo se je na Povšetovi. Ena od mojih življenjskih epizod pač. Huje je bilo, ker so me obtožili, češ da sem opravljala malo potrebo pri Kardeljevem spomeniku. Mestna konferenca ZK mi je pozneje očitala, da sem organizirala štrajk, klicali so me na zaslišanja na SZDL, CK in ne vem kam še vse. Pošteno izčrpana sem že bila od vsega. No, zadevo je uredil takratni rektor ljubljanske univerze, prof. Ivo Fabinc, za kar mu bom večno hvaležna. Ko me je poklical v rektorat, sem mislila, da bo sledilo še eno privijanje, pa me je vprašal le, kaj se je v resnici dogajalo. Ko sem mu prisegla, da govorim po pravici, je dvignil telefon, poklical tovariša Smoleta in rekel: »Ob sebi imam kolegico študentko Viko Potočnik. Nikoli in nikdar si več ne dovolite, da bi študenta ljubljanske univerze odpeljali brez moje vednosti in brez mojega mnenja.« Nisem mogla verjeti! Takratno vodstvo univerze še danes spoštujem, cenim in se mu zahvaljujem, saj sem dobila krila in pomembno sporočilo, da me pri uresničevanju idej nihče več ne more zaustaviti.

Za takratne oblasti ste očitno postali preveč svojeglavi in nepredvidljivi, zato so vas potisnile v »beograjsko avanturo«, kot rečete delegatski funkciji v takratni Zvezni skupščini. Z revolucionarnimi idejami in predlogi ste starejšim kolegom naredili kar nekaj sivih las, predvsem generalom v JLA ...

Seveda, saj sem bila polna revolucionarnega naboja. Rekli so: »V redu, zdaj pa naj mladina da enega za v Beograd, saj se moramo mi tam ves čas zagovarjati zaradi njenih norih idej.« Računali so, da ne bom izvoljena, pa sem bila. Že prvi dan sem naredila »darmar«, saj sem se vzdržala glasovanja o Mikuliću. To je bil bombastičen začetek in nekateri celo pravijo, da prav ta poteza mejnik, po katerem se je Slovenija začela poslavljati od Jugoslavije. Ampak mi smo takrat želeli demokracijo za vse, ne le za Slovenijo. V Makedoniji še danes dobro vedo, kako sem se zavzela za ženske v Vevčanih, ko je šlo za pitno vodo. Celo tuji analitiki razpada Jugoslavije priznavajo, da Slovenija takrat ni bila separatistična, ampak je želela skupno državo popeljati na neko drugo pot. Pozneje, ko sem kot edina ženska, pa še mlada, prišla v odbor za obrambo med same admirale in generale, so se vsi odmaknili od mojih razpravljanj. Že na prvi seji sem zahtevala spremembo ustave, civilno služenje, ukinitev 133. člena, ugovor vesti, javne seje, ukinitev tajnega Uradnega lista in še marsikaj.

Po razpadu Jugoslavije ste ostali na vidnih političnih mestih, a ravno med odcepitvijo vas je doletelo še materinstvo. Usoda je hotela, da sta s hčerjo ostali sami. Nekoč ste rekli, da vas je pošteno vzgajala. Česa vas je naučila?

Dala mi je močno sporočilo, da je v življenju pomembno še kaj drugega in ne le politika. Disciplinirala me je. Prej sem malo frlela, bila sem organizirano razpršena na vse strani, Ana pa me je prizemljila, streznila in čvrsto postavila na noge. Ne le da sem se zavedla odgovornosti za nebogljeno bitje, tudi na svoje življenje sem začela gledati drugače. Bolj sem pazila nase, ker sem vedela, da me hči potrebuje. Jaz pa njo.

Je Ana kaj vplivala na vašo politično abstinenco leta 1996, preden ste se pomerili na ljubljanskih županskih volitvah?

Kar razčistiva: jaz se s politiko nikdar nisem omožila. Zame nikoli ni bila nekaj, brez česar ne bi mogla živeti. Sem bila pač izvoljena, a sem vedela, da bo prišel čas, ko ne bom več. No, šestindevetdesetega sem se zavestno odločila, da bom s politiko končala. Nisem se več strinjala z vsemi dejanji svoje stranke. Med drugim so me motili lobiji, ki so vdirali v politiko. Rekla sem: »Konec!« Pozneje sem nekaj časa delala v Zvezi prijateljev mladine in ji pomagala, da je vzniknila. Takrat so govorili, da je njen koncept preživet, zatohel, pa poglejte, kaj je danes zraslo iz nje! Le sedem organizacij je bilo po Sloveniji; ko sem odšla, jih je bilo 107. Potem je dr. Dimitrij Rupel prekinil svoj mandat županovanja. Sledile so začasne volitve, pred mojimi očmi pa se je pojavila davna slika, ko sem se kot majhna deklica dotaknila oblakov nad Ljubljano. Tudi pozneje, ko sem prišla študirat in sem v Črnučah izstopila iz avtobusa ter se znašla pod krasno lipo, ki je mi je še posebno lepo dišala, sem si rekla: »To mesto je moje in želim mu nekaj dati.« Čeprav so v LDS takrat zadržano gledali na mojo kandidaturo, sem se odločila poskusiti. S prepričljivostjo in sodelovanjem izjemnih ljudi mi je uspelo, sicer ne v prvem krogu, z dr. Antonom Jegličem iz SDS sva prišla v drugega. Ta kampanja je bila ena najlepših, omikana in strokovna. Dr. Jegliča so v njegovi stranki potem kritizirali, da bi me moral bolj napadati, trgati, ampak jaz sem mu še danes hvaležna za spoštljiv odnos. Tako sem dobila županski mandat za enajst mesecev, potem pa še en cel mandat. Dvakrat v enem letu sem šla na volitve.

Prijel se vas je vzdevek »mačo v krilu«. Po moško ste vodili projekte, tudi vzpenjača na Ljubljanski grad, ki zdaj prinaša lepe denarje, je sad vaših prizadevanj. Zasluge za mnogo projektov so si pozneje pripisovali drugi ...

Nič hudega! Pomembno je le, da se Ljubljana razvija. Spoštovala sem delo vseh dotedanjih županov in županj. Čutila sem, da je Ljubljano mogoče popeljati v boljše čase, saj je imela voljo, energijo in ljudi. Ne bom rekla, da sem mesto vodila po moško, a prav gotovo odločno. Nobena politična opcija me ni mogla omamiti do te mere, da bi bila njen podanik brez kritične presoje. Ljubljana takrat še ni mogla črpati sredstev iz EU, delitvena bilanca ni bila končana, pa smo kljub temu veliko naredili. Zgradili smo centralno čistilno napravo, uvedli oskrbovanje starejših na domu, zapirati smo začeli mestno jedro, kolesarske steze so iz tistega obdobja, naredili smo načrte za tirni promet, za novo železniško in avtobusno postajo in še kaj.

Še več ste za Ljubljančane želeli storiti še v enem mandatu, a vas je v ne prav lepi igri preigrala druga ženska. Ves čas ste se zavzemali za sodelovanje žensk v moški politični prevladi. Bi bilo v Sloveniji kaj drugače, če bi ženske različnih prepričanj znale držati skupaj?

Hrbet sem si pozabila zaščititi. Mislim, da je bila takrat, ko me je Danica Simšič, včasih moja prijateljica, premagala, v ozadju velika politična igra. Samo en podatek vam povem: 40 odstotkov takratnih članov LDS je volilo za Simšičevo. Spet sem bila preveč nepredvidljiva, celo za lastno politično usmeritev. In, ja, zagotovo bi si morale ženske bolj stati ob strani, se podpirati ter si izmenjevati znanje in izkušnje. Ko se je sprejemala slovenska ustava, smo se pri marsikaterem vprašanju znale dogovoriti. Danes še tiste redke, ki jim uspe priti v politiko, od zadaj ščuvajo, čeprav morda nezavedno, da gredo v medsebojne konflikte. Moški očitno radi gledajo ženske »fajte«. Ne smemo pa misliti, da smo ženske že same po sebi homogena združba. Nismo! Tudi gospodje niso, a se mi zdi, da znajo to bolje skriti. Ženske hitreje pokažemo čustva, tudi sovraštvo in izključevanje. Še veliko se bomo morale ukvarjati s sabo, da bomo kos resnosti vprašanja, kakšen bo tisti čas, ko bomo odločneje stopile v politiko in prevzele odločevalske funkcije.

Ampak »ženski« nož, ki ste ga omenili, ni bil edini, ki se je zaril v vaš hrbet. Tudi nekdanji tesni strankarski kolegi so se začeli oddaljevati od vas. Kako ste se pobirali, kaj vam je dalo moč? Kot samohranilka ste ostali brez dohodka ...

To ni bilo najhuje, čeprav nisem imela nobenih prihrankov, hujši je bil popoln medijski linč. Kakšni naslovi! »Okostnjaki padajo iz omar«, »SIB banka«, »Kompromitirana vzpenjača«, neki finančni časopis je zapisal, da jo bomo odplačevali 300 let ... Grozno! Mene ni nihče ničesar vprašal ali pogledal dokumentov, ki sem jih imela. To je bil medijski valjar, ki je vozil čezme sedem let. Moč, da sem sploh lahko preživela, mi je dajalo prepričanje, da nikoli in nikdar nisem vzela niti centa, čeprav je bilo ponudb ogromno. Dopuščam možnost, da sem se kje zmotila, da sem narobe razumela kakšen člen v pogodbi, morda kdaj nisem pridobila pravih podatkov, a nikoli si nisem ničesar prilastila. Ana je bila takrat v zelo občutljivih letih, vse to se je je dotaknilo. Prav zaradi nje sem se celo posvetovala s prijateljem odvetnikom, ali se bo v najinem domu zgodila kakšna racija. »Bodi pripravljena,« mi je rekel. Deset noči nisem spala, s sosedo sem se dogovorila, da ji bom prinesla spečo Ano, če bodo ponoči pozvonili. Razmišljala sem, kaj bi lahko storila narobe, hčeri sem po najboljših močeh razlagala, zakaj mi je hudo, pa mi je rekla: »Mami, še moj račun naj pogledajo.« Evo, to mi je pomenilo največ: hči mi verjame! V meni je vzbudila neustavljivo moč. Veste, ponižanje, ki ga nedolžen doživiš na sodišču, je strašno. Ko si kuga, si kužen do konca in ostane ti le nekaj prijateljev, ki bi šli tudi v smrt s teboj, če bi bilo treba. Velikokrat sem bila zelo blizu resničnega zloma. Zame nikjer ni bilo službe.

Leta 2002 pa vas le spet najdemo v ustanovi Skupaj, v njej ste se ukvarjali s psihosocialno pomočjo v vojnah travmatiziranim otrokom.

Da, res hvala dr. Anici Mikuž, ki mi je dala priložnost! Nekaj let sva delali skupaj, potem pa je spet nastal šum v komuniciranju in bila sem ob službo.

Verjetno tisto ni bilo ravno najbolj sproščeno obdobje vašega življenja?

Ne, seveda ne! Srečala sem se z otroki v takšnih položajih, ki so me še bolj skalili. Ob njih se do konca srečaš z življenjem. Čeprav nisem natančno vedela, kaj in kako, mi je to vlilo novih življenjskih moči, čeprav verjamem, da se čudno sliši. To so bile dolge poti, poti razmišljanja. Ob treh zjutraj sem šla od doma in bila ob dveh, treh popoldne v Srbiji ali na Kosovu, denimo. Srečevala sem se z učitelji, ki delajo s temi otroki. V sebi so nosili izjemno moč, energijo, vero in vedenje, da morajo tem otrokom nekaj dati.

To vam je gotovo pomagalo pozneje ob vaši bolezni. Kaj vam je šlo skozi misli, ko so vas zdravniki seznanili s kruto diagnozo?

Slutila sem, da moje telo ne more vsega, kar se mi je dogajalo, vzdržati brez posledic. Tudi doma smo se že soočili z rakom. Sestra mi je umrla, nečakinja je še zelo mlada zbolela, tudi moji najbližji prijatelji. Neko obdobje sem bila na onkologiji več kot po tistem, ko sem zbolela sama. Ko sem začutila, da se v meni nekaj lomi, sem šla k zdravnici in prosila za krvno analizo. Sedimentacija je bila katastrofalna. Že ko sem se peljala v Postojno h ginekologu, sem vedela, da je to to, on mi je raka le potrdil. Ane ni bilo v Ljubljani, dva dni sem bila sama in sem se odločila, da bom povedala vsem enako: »Zbolela sem, a borila se bom in zmagala.« Po kemoterapiji je nastal hud zaplet, hčer so poklicali iz tujine in ji rekli, da ne vedo, ali bom preživela še eno operacijo. Zanimivo pa je, da sem se po vsaki iz anestezije zbudila nasmejana in srečna.

Tudi zdaj ste videti srečni ...

Saj sem. Tako lepo mi je hoditi po labirintih življenja in to bi rada prenesla na hčer! Rada bi ji dopovedala, da življenje ne deluje po sistemu sedmih pravil za zdravje, za lepo postavo, za uspešno kariero ... Ne, tega v življenju ni!

Ja, življenje je izziv, kot je bil za vas izziv gotovo tudi Pionirski dom, ki ga vodite že deset let. Vam mladostna energija vliva moč za vodenje ustanove, za katero mestne in državne oblasti menda nimajo posluha?

Ta ustanova je veljala za preživeto, zastarelo in v takšnem stanju sem jo tudi prevzela. Mislim, da sem v rast Pionirskega doma vložila celo več energije kot v županovanje, ravno zaradi odgovornosti do mladega človeka in poslanstva, da mu dam krila. Z odnosom oblasti do ustanove pa imam vse mogoče izkušnje. Skupaj z mestno upravo obnavljamo krasno stavbo Art centra na Komenskega 9, prostori tukaj na Vilharjevi pa so še vedno predmet denacionalizacije. Vse, kar nam prinese pridobitna dejavnost, vtaknemo v vzdrževanje. Nekateri si izplačujejo dobičke, mi pa vlagamo v optimalne razmere za otroke. Če me vprašate o sodelovanju z državo, se lahko samo smejim. Niti na Kulturni bazar ne moremo priti, že štiri leta si dopisujemo.

Zelo ste bili veseli odlične novice iz Bruslja: med veliko odličnimi kandidati so prav Pionirskemu domu odobrili financiranje mednarodnega projekta.

Pionirski dom ima izjemno veliko projektov, ki jih bomo še pošiljali na preizkušnjo v EU. Zdaj nismo eden od številnih, ampak smo nosilci projekta. Naše partnerje iz Romunije, Poljske, Makedonije, Srbije in Hrvaške bomo morali prepričati, da nam je Evropa upravičeno zaupala projekt Mladega improvizacijskega gledališča. Uspelo nam je tudi zaradi gledališkega festivala, ki ima pri nas najdaljšo tradicijo, in zaradi Bjanke Kršmanc, ki ga vodi že vrsto let. Moja dekleta bodo šla v svet s polnimi potovalkami znanja.

Politika vam očitno ni prinesla kaj prida koristi, prej nasprotno. Pa vendar je pred kratkim iz teh krogov prišla pobuda, da bi kandidirali na predsedniških volitvah. Je bilo to nespodobno povabilo?

Nisem ga ocenjevala tako in ne bi mogla odgovoriti, ali je bilo nespodobno. Najprej sem rekla ne, potem pa dodala: »Dajte mi teden dni časa.« Zakaj? Da bi se v sebi preizkusila. Da bi pretehtala vse argumente. Da bi vedela, zakaj sem rekla ne. Takšnega povabila pač ne dobiš vsak dan. Bilo je pospremljeno s tako lepimi argumenti, da sem se morala pošteno potruditi pri utemeljitvi zavrnitve. Bila je sprejeta z razumevanjem.

Zamerljivka pa niste, kaj?

O, sem, malo zamerim, se pomulim, namrščim! Dolgo sem verjela, da je treba vse ljudi okoli sebe razumeti, prepričati, vsakomur pomagati. Ne, ni res! Zdaj nekatere ljudi že puščam za seboj. Ne morem več. Predolgo bi me zaustavljali, pri njih gresta vsa moja volja in energija v prazno. To ti da neprecenljiva šola življenja.

Vam je kdaj žal, da morda niste krenili po kakšni drugi življenjski poti? Kaj, na primer, bi gotovo spremenili, če bi imeli priložnost še enkrat začeli?

Ne boste verjeli, otroška želja, da bi postala balerina, je še vedno v meni. (smeh) O, prav gotovo bi kaj spremenila, se izognila kakšni napaki, ki sem jo storila! Včasih bi ves svet zavrtela drugače, a za to ne bi goltala vročega krompirja.