ANNA_PAYNICH Odkrito.si

Zaradi Pop TV-jevega šova ostala brez službe

meghan markle_avstralija_vojvodinja sussekška Svet24.si

FOTO: To so prva darila za otroka princa Harryja ...

kri 1 Petisvet.si

Kri v sanjah: strjena kaže na bolezen, črna pa ...

vzgoja otroci starši Svet24.si

Izvršbe zaradi neplačanih kosil v osnovnih šolah

rowan atkinson Svet24.si

Mr. Bean se je poslovil

Lina Kuduzović Najstnica.si

Lina Kuduzović izdala svoj prvi singl in ...

Blaž Setnikar Njena.si

Reka ljubezni: Takšen je bil Jan kot najstnik

Odklenjeno

Delaš kot kreten za porazno plačo

Že pet let se zgodba ponavlja: sezona je na vrhuncu, celo rekordna se obeta, delodajalci pa se spopadajo s pomanjkanjem delovne sile.

Ne dobimo natakarjev in kuharjev, vijejo roke. Še nihče ni poskusil s povišanjem plač? Povprečna slovenska neto plača natakarja je približno 730 evrov, vendar ljudje iz tega poklica bežijo zaradi neurejenih delovnikov, ko ne veš, ali boš danes delal osem ali dvanajst ur, jutri pa celo še dve uri več. Slovenski delavec v gostinstvu dela vedno več za nizko plačilo. In še zadnja novica: v enem slovenskih hotelov so v času sezone prepovedali dopuste in sobaricam dvignili normo.

Skrajni čas je torej, da iz vsakoletnega tarnanja in zgražanja nad stanjem preidemo k dejanjem oziroma večji kritičnosti s konkretnimi posledicami, meni Damjan Volf iz Obalne sindikalne organizacije – KS 90. Ampak članstvo v sindikatih upada, saj si ljudje ob nizkih plačah težko privoščijo članarino (približno osme evrov). Sogovornik takoj postreže s trpko zgodbo natakarja, ki se je včlanil v sindikat, a je čez mesec dni preklical članstvo, ker jim je pomemben vsak cent, sicer jim doma dobesedno zmanjka za kruh. Poleg tega je strah zaposlenih glavni paralizator za upor oziroma resno opozorilo delodajalca. V podjetju Liburnija Riviera Hoteli, ki je v hrvaški lasti, so po Volfovih besedah celo pogojevali zaposlitev s tem, da so jim prepovedali stike z delovno inšpekcijo in včlanitvijo v sindikat. »Kljub zavedanju, da potrebujejo pomoč, si tega koraka ne upajo narediti.«

Naši sogovorniki so poudarili, da je delo v gostinstvu izjemno naporno. »To je delovno intenzivna panoga, psihična in fizična obremenitev v sezoni je gromozanska in slovenski delavci tega dela ne želijo več opravljati za minimalno plačo. Kapital kot vedno ubira bližnjice, pojavljajo se prekarne oblike zaposlitve, kar pomeni, da tudi delavcem v turizmu ponujajo delo zgolj, če si odprejo s. p. Ti delavci potem delajo samo za enega naročnika, plačani so zgolj za opravljeno delo, delovnik se razteguje na od 14 do 16 ur na dan, bolniške in dopusta ni. Sami odgovarjajo za svojo delovno opremo, zaščito in varnost pri delu, število opravljenih ur je skrivnost med naročnikom in izvajalcem. Tako se dogaja v enem izmed zelo znanih hotelov! Tisti, ki v gostinstvu vztrajajo za vsako ceno, in to pri delodajalcih, ki jim dajejo minimalno plačilo, so tisti brez izobrazbe, ki ne vidijo druge možnosti zaposlitve. Delodajalci jih zlorabljajo tako, da jih poleti silijo tudi v opravljanje drugih del. To pomeni, da so nekateri dopoldne natakarji, popoldne pa tudi portirji. Če nisi zadovoljen, ti pokažejo vrata,« pripoveduje Volf.

Prestrašeni. Saj to je absurdno stanje, lahko bi odšli, saj vlada po taki delovni sili veliko povpraševanje? Ni tako preprosto. »Takšni zaposleni so običajno tudi starejši, menijo, da zaradi let na trgu delovne sile nimajo veliko možnosti, hkrati pa jih hromita velik strah in prepričanje, da niso sposobni za kakšno drugo delo.«

Kako to, da delavci privolijo v to, da v sezoni delajo po 16 ur na dan? Zakaj jim ne morejo plačati nadur? »Kolektivna pogodba v panogi je narejena tako, da imajo delodajalci zakonsko možnost, da legalno zlorabljajo pravni institut prerazporejanja delovnega časa. Presežek ur v poletnih mesecih bi se moral na letni ravni torej izravnati in v preteklosti so delavci poleti delali več, pozimi pa so ostajali doma, tako se je fond presežka ur uravnal. Zdaj tega ni več, saj so hoteli odprti vse leto, potreba po gostincih je velika. V gostinstvu imamo ključen problem: ni nobenih zakonskih normativov glede obremenitve delavca. Sledi se samo interesu kapitala oziroma delodajalca,« pravi sindikalist Damjan Volf.

Tako ni nobena redkost, da v nekem hotelu od sobarice pričakujejo, da pospravi in pripravi deset sob, v drugem 20. Ni zakonskih možnosti, da bi kaj takega sankcionirali.

Zato bi bilo treba okrepiti ozaveščanje delavcev in jih seznaniti z njihovimi minimalnimi delavskimi pravicami.

Delaš kot kreten za porazno plačo. Kako povampirjen je naš družbeni sistem, kaže primer slovenskega delodajalca v gostinstvu, ki je izrazil veliko željo, da bi sindikati privolili v izjemo v tistem delu zakona, ki opredeljuje maksimalno število delovnih ur na teden, to je 56 ur. Delodajalec je tako predlagal, da bi v gostinstvu naredili izjemo zaradi fantastične sezone (!) in naj bi zaradi tega spregledali oziroma dopustili možnost dela tudi 70 ali 80 ur na teden. Volf je prepričan, da bi tako delavca uničili v nekaj letih.

Prav zaradi takšnih pritiskov je Mitja Jeseničnik pred leti pobegnil iz gostinstva. Izmenjaje kot kuhar in natakar je delal 14 let in prepričan je, da bi marsikdo od njegovih kolegov, vključno z njim, v tej dejavnosti še vztrajal, če bi bile razmere urejene. »Ni me toliko motilo, da sem delal vse konce tedna in praznike, kot to, da nisem nikoli vedel, kakšen bo moj delovni čas, in da sem imel nenormalno visoko število nadur. Teh nisem mogel nikoli porabiti, ker nikoli ni bil primeren čas. Preden sem dal odpoved, sem si nabral 500 nadur – to pomeni, da bi lahko bil doma skoraj dva meseca! Zgodilo se je, da sem delal ves teden vsak dan od šestih do dvaindvajsetih – šestnajst ur na dan! Kakšen dan sem šel po osmih urah domov, pa so me čez tri ure poklicali nazaj, ker so me potrebovali … Saj ni čudno, da sem nehal, kajne?«

Prav zaradi takšnih pritiskov je Mitja Jeseničnik pred leti pobegnil iz gostinstva. Izmenjaje kot kuhar in natakar je delal 14 let in prepričan je, da bi marsikdo od njegovih kolegov, vključno z njim, v tej dejavnosti še vztrajal, če bi bile razmere urejene. »Ni me toliko motilo, da sem delal vse konce tedna in praznike, kot to, da nisem nikoli vedel, kakšen bo moj delovni čas, in da sem imel nenormalno visoko število nadur. Teh nisem mogel nikoli porabiti, ker nikoli ni bil primeren čas. Preden sem dal odpoved, sem si nabral 500 nadur – to pomeni, da bi lahko bil doma skoraj dva meseca! Zgodilo se je, da sem delal ves teden vsak dan od šestih do dvaindvajsetih – šestnajst ur na dan! Kakšen dan sem šel po osmih urah domov, pa so me čez tri ure poklicali nazaj, ker so me potrebovali … Saj ni čudno, da sem nehal, kajne?« Zdaj je zaposlen v trgovini, kjer vsaj ve, koliko ur bo trajal delovnik in kdaj bo lahko doma. V gostinstvu se je urnik spreminjal iz dneva v dan in zasebnega življenja si sploh ni mogel načrtovati.

Jeseničniku je popolnoma jasno, zakaj delodajalci ne dobijo natakarjev oziroma delavcev v gostinstvu. Ob tem se trpko zasmeji: »Ljudje pač niso več pripravljeni delati za minimalno plačo – in to vse konce tedna in praznike, ob čemer nikoli ne veš, kdaj se tvoj delovni dan konča. Delaš kot kreten, plačo imaš pa porazno. Rešitev je preprosta: zvišajte plače.« In uredite normalne delovne urnike.

Dober natakar stane.To bi podpisal tudi še vedno gostinec Gorazd Halič. V tej panogi dela dobrih 20 let. Začel se je šolati še v tistem obdobju, ko je veljalo, da mora biti gostinec na obeh straneh nabrušen nož, kar pomeni, da moraš obvladati delo tako v kuhinji kot v strežbi. Po študiju se je vrgel bolj v hotelirske vode. Delal je na Rogli, v Termah Zreče je bil vodja strežbe, v ekipi je imel 32 natakarjev, šest let je tudi predaval na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. »Zanimanje za gostinski poklic se v zadnjih letih izboljšuje tudi zaradi popularizacije kuharjev v televizijskih oddajah. Te so pokazale mladim, da so lahko tudi kuharji zvezde,« pravi Halič, ki po drugi strani opaža, da bi bil rad že vsak, ki ustvari svoj krožnik, znan kuharski šef.

Halič, ki je letos v središču Ljubljane odprl restavracijo s pretežno veganskimi jedmi, pri pripravi katerih ne uporabljajo nobenih agresivnih kuharskih postopkov ter samo živila, ki so kemično neoporečna (ekološka in brez GSO), ugotavlja, da je gostinskega kadra sicer dovolj na voljo, vendar primanjkuje dobrega. »Marsikdo tempa dela v gostinstvu preprosto ne zdrži. Če delate za dober hotel, lahko imate precej dobro plačo. Kuhar ima lahko v Sloveniji plačo od 1000 evrov, za tiste najboljše pa je tudi 3000 evrov premalo. V naši restavraciji smo v treh mesecih zamenjali dva kuharja. Prvi je po 14 dneh dejal, da za tak denar on ne more delati. Če hočeš dobrega natakarja, moraš že na začetku ponuditi dobro plačo. Zadnje čase opažam, da je zaposlenim vedno bolj pomemben urejen delovni čas. Pri nas se denimo ne dela ob nedeljah in praznikih in vidim, da jim to odtehta tudi 150 evrov manj pri plači. Torej imajo raje malo nižjo plačo in urejen delovnik. V hotelih tega denimo ni, tam so pritiski res veliki. Poznam hotel, v katerem se dela deset dni in šele nato imaš en dan prosto.«

V Avstriji ni kršitev.Da je urejen delovni čas mogoč tudi v gostinstvu, dokazujejo druge (severne) evropske države. Takih kršitev, kot se dogajajo pri nas, v Avstriji ni. »Pri avstrijskih hotelirjih je vse urejeno. Poznam kar nekaj slovenskih natakarjev, ki delajo na jugu Avstrije, v Gradcu, okolici Šentilja – ta del Avstrije se po gostincih kar precej ozira v Slovenijo. Minimalna bruto plača je 1800 evrov, takoj vam zagotovijo delovno obleko, zavedajo se kakovosti in standardov, osebje zelo hitro podučijo osnovne stvari in jih usmerijo v izobraževanje – tako pokažejo, da v prihodnosti računajo nanje in mislijo resno. Delovni čas je urejen, saj imajo dovolj zaposlenega kadra ter se hkrati zavedajo, da umsko in fizično izčrpan delavec svojega dela ne bo dobro opravil,« je povedal Halič in dodal, da pri nas nihče več noče delati za 600 evrov. »In prav je tako. Gostinski poklic ni samo deficitaren, ampak je tudi podcenjen!«

Volf pogreša vlogo države, saj bi morala biti mediatorka med predstavniki delavcev in delodajalci. »Vendar že dolgo ni tako, večinoma je delavec prepuščen samemu sebi, četudi inšpekcija (redko) izvrši nadzor, pač delodajalec plača globo in dela po starem naprej. Država s tem pomaga izčrpavati delavce in ustvarja razmere za upravičenost zaposlovanja tujih delavcev. Kar je tudi cilj zaposlovalcev v turizmu – uvoz poceni delovne sile z izgovorom, da slovenskih delavcev to delo ne zanima oziroma jih ni dovolj.« Volf tudi pojasni, da pri nas za delavce zmanjka denarja, medtem ko so kadri na višjih položajih precej dobro plačani – pred delavci je namreč treba poplačati banke. »Hoteli so v krempljih bank, najprej se dela za poplačilo kreditov, potem je šele za plače. Vedno znova poslušamo, da plač ne morejo dvigniti zaradi slabih poslovnih potez v preteklosti. Tako od rekordne sezone zaposleni nimajo nič razen vedno več stresa in izčrpanost.«

Svetovni rekorderji.S prihodom novih (hrvaških) lastnikov hotelov v Primorju se je začel uveljavljati tudi izrazito slab trend: dolgoletno prakso zaposlovanja za nedoločen čas jim je uspelo zrušiti. »Zdaj se zaposluje samo poleti, potem pa zbogom. Tako so ljudje zaposleni tri mesece in pristanejo na zavodu, kjer pa niso upravičeni do nadomestila za nezaposlene, saj je za nadomestilo pogoj, da ste bili pred nastankom nezaposlenosti zaposleni najmanj devet mesecev v zadnjih dveh letih, ali če ste mlajši od 30 let, najmanj šest mesecev.«

Volfa prav tako jezi, da je postala pravočasno izplačana plača sinonim za dobrega delodajalca, ko pa je plačilo za opravljeno delo ustavna pravica vsakega slovenskega delavca! Če ni izplačano v roku, je to groba kršitev osnovnih človekovih pravic. »Pri nas torej še vedno ploskamo tistim, ki redno plačujejo. Delavcem tudi vedno govorim, da jih delodajalec ceni toliko, kolikor jih plača. Zavzetost in pripravljenost za delo sta že krasna, vendar je treba na koncu meseca plačati položnice,« pravi Volf, ki vedno znova odkriva nesramnost, arogantnost in iznajdljivost delodajalcev, ob čemer navaja besede glavne inšpektorice za delo. Ta je trdno prepričana, da so slovenski delodajalci svetovni rekorderji pri izigravanju delovnopravne zakonodaje.

Sobarice

Sobarice v Primorju so posebna, prevečkrat zamolčana zgodba. Veliko je bolniških odsotnosti, psihičnih težav, norme se višajo. Poleg slovenskih državljank med sobaricami najdemo ženske iz Bosne, držav vzhodnega bloka pa tudi Azijke. Plača je minimalna, ampak za 68-letno Slovakinjo je tudi to dovolj. Gospa je pri tej starosti pripravljena delati 15 ur na dan. Pri nas vztraja že dve leti, vso plačo pošilja domačim, saj je za nastanitev in obroke poskrbljeno.

Hrvaška

Tudi na Hrvaškem se s pomanjkanjem delovne sile v turizmu ukvarjajo iz sezone v sezono. Hrvati vedo, da se v turizmu obračajo veliki denarji, in siti so, da morajo delavci pobirati zgolj drobtinice. Tako tudi oni niso več pripravljeni delati za 600 evrov za osemurni delovnik, ki v resnici tudi pri njih pogosteje obsega 12 ali 14 ur. V hrvaškem turizmu manjka 9000 sezonskih delavcev, njihov podjetnik in častni konzul Filipinov Davor Štern pa je predlagal »briljantno« rešitev: delovno silo naj uvozijo s Filipinov. »Filipinci so skromni, delovni, izobraženi in odlično govorijo angleško in špansko. Za dokaj majhen denar so pripravljeni delati v tujini.« Opaža tudi, da Hrvati ne želijo več biti natakarji in kuharji, temveč se vidijo kot menedžerji in direktorji. Kako bi jim lahko zamerili, saj slednjih ne trpajo v sobe po pet! Še posebej pa se jim gabi, ko vidijo, da se v Dubrovniku apartmaji najemajo za 600 evrov za tri dni, medtem ko prav toliko znaša povprečna mesečna plača natakarja.

Natakar v središču Ljubljane je pojasnil, da je v zadnjem obdobju menjal delodajalca vsaka dva meseca. »Odločil sem se, da za kretene ne bom več delal. Zdaj sem po dolgem času naletel na dobrega zaposlovalca, v ekipi se zelo dobro razumemo, odnosi so dobri.«