jelincic monika selitev gp4 Svet24.si

FOTO: Tako se je Zmago znebil Monike in njenih ...

ENERGIJE Dobra karma

Za optimalno delovanje: energijska napoved od 13. ...

horoskop_astrologija Svet24.si

Horoskop za petek, 13. decembra

Konji, kraj, janez sabolek - sabla Svet24.si

Inšpekcija obupala nad konji – menda zato, ker ...

boginja Dobra karma

Petek 13. in njegovih 13 starodavnih keltskih ...

Tanja Balabanič Njena.si

Kmalu bo eno leto odkar ni samska

lucija Njena.si

Kaj se je po snemanju zgodilo med Lucijo in ...

Odklenjeno

Cigarete, prevara stoletja

Si drznete predstavljati, da v Sloveniji čez 20 let ne bo več mogoče kupiti cigaret? Družba brez tobaka je nekaj neizbežnega, na Novi Zelandiji in Irskem jo bodo uresničili že leta 2025.

Že zdavnaj bi moralo biti konec sprenevedanja: cigareta je najsmrtonosnejši izdelek v zgodovini človeštva. Tako piše v prelomni knjigi Zlati holokavst Roberta N. Proctorja, v slovenščini je izšla maja lani, v kateri je profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford in sodelavec Ameriške akademije znanosti in umetnosti z ekipo raziskovalcev preučil na tisoče zaupnih dokumentov o izvoru cigaretne katastrofe. Po izidu te knjige Svetovna zdravstvena organizacija govori o družbi brez tobaka.

Vsako leto zaradi posledic kajenja umre šest milijonov ljudi, v Sloveniji deset na dan. Če bi spremenili le količino nikotina v cigaretah, bi zmanjšali število obolelih za mnogo vrst raka, preprečili infarkte, pljučne bolezni … »Težko bomo kadar koli ozdravili toliko raka, kot bi ga lahko preprečili le s prenehanjem kajenja. Zakaj raka raje ne preprečujemo, kot da ga zgodaj odkrivamo? Temu pravimo primarna preventiva. Več zdravnikov bi moralo to zahtevati,« je odločen Luka Šolmajer, farmacevt in avtor spremne besede h knjigi Zlati holokavst. Je zagovornik družbe brez tobaka, sodeluje z nevladnimi organizacijami, bil je tudi nacionalni predstavnik v Evropski zvezi za preprečevanje kajenja in tobaka in je podiplomski študent na medicinski fakulteti, še posebno ga zanima javno zdravje. »Kot farmacevt sem učinke tobaka spoznal med opravljanjem klinične raziskave (v preizkušanju novih zdravil se zbirajo podatki in pridobi se vpogled v kartoteke številnih bolnikov za spremljanje učinkov zdravljenja, op. a.), še posebej sem na to postal pozoren pri študiji o ledvičnem raku. Še pred 40. letom so zboleli predvsem tisti, ki so kadili več kakor drugi. Pokazalo se je, da je to, kdaj nekdo zboli za ledvičnim rakom, zelo povezano s kajenjem, in to celo s količino. Tega se do tedaj nisem zavedal. Ko sem pregledal ugotovitve epidemioloških raziskav, sem dojel, kako malo sem vedel o škodljivosti kajenja. Niti nova zdravila za zdravljenje ledvičnega raka žal niso prinesla ozdravitve – za nekaj mesecev se je podaljšalo preživetje, in to me je razočaralo. Takrat sem spoznal, da dejstvo, ali kadite, vpliva na zdravljenje raka močneje kot kar koli drugega. Večji del teh zdravljenj ni tako uspešnih, kot bi si želeli.«

Naredili bomo bolj zdrave cigarete. Zato je tako pomembno, da se čim prej končajo cigarete v tej obliki. Tobačna podjetja bi morala prenehati z manipuliranjem pH (kislost/bazičnost) dima. »Pred drugo svetovno vojno dima niso inhalirali, saj je bil neprijeten, zato ga ljudje niso vdihovali, ker so zakašljali. Tobačna industrija je to spremenila in spodbujala vdihavanje. Večine cigar še danes ne inhalirajo, ker je pH dima bolj bazičen, a občasno celo cigare poskušajo spreminjati v rjave cigarete. Če bi cigare obravnavali drugače, bi tobačna industrija po znanem receptu izigrala pravila in cigareto hitro 'preoblekla' v cigaro.«

Drugi ukrep bi morala biti proizvodnja cigaret s količino nikotina, ki ne zasvoji. Odzive kadilcev na takšne cigarete so že preizkušali, izdelava takih cigaret je preprosta, vendar tobačna industrija počne ravno nasprotno. »Dodaja nikotin, na dve decimalki mg natančno ga uravnavajo – z dodajanjem sladkorjev, tobačno kašo spirajo z amonijakom, vse zato, da dobijo na koncu najmočnejšo obliko nikotina. Leta 1954, ko je prišlo na dan, da cigarete povzročajo raka, so proizvajalci v več kot 400 milijonih časopisnih objav obljubili ljudem, da bodo naredili bolj zdrave cigarete. Ne manj škodljive, bolj zdrave! V lastnih raziskavah so že pred letom 1953 ugotovili, da cigarete povzročajo raka, a so vse to zanikali in več kot 30 let javnosti prigovarjali, da potrebujejo še več raziskav. Nato so na ameriških sodiščih izgubili skupinsko tožbo, sledila je poravnava za 250 milijard dolarjev, a so to le zaračunali svojim strankam. Kljub kazni niso propadli. Eden od členov sodbe je bil, da morajo razkriti interne dokumente, saj gre za industrijo, ki načrtno zavaja javnost in ji laže. Približno deset let je trajalo, da so dokumente spravili v elektronsko obliko in jih pregledali – to je izvedla ekipa ljudi pod vodstvom profesorja Roberta N. Proctorja.«

Njegova knjiga je dobila ugledna mednarodna priznanja in nagrade, po prevodu v francoščino pa so v Franciji takoj sprejeli zakon o enotni embalaži. »Knjiga pokaže celotno poučno zgodbo neke industrije. Prav tako vemo mnogo premalo, kaj počno druge industrije. Potrošniki pretežno vidimo samo izdelek in oglase, v delovanje industrij nimamo vpogleda. Pri cigaretah se bo z novim zakonom tudi pri nas končalo obdobje oglaševanja, čeprav je tobačna industrija iznajdljiva in vedno najdejo načine za promoviranje, na primer v filmih, gledališču, na plakatih,« opozarja Šolmajer in dodaja, da se bodo z novo zakonodajo končale tudi donacije tobačne industrije umetniškim ustanovam (med njimi so bili Kino Šiška, Cankarjev dom, Festival Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče, Evropska prestolnica kulture …).

Pepelnik Evrope. Splošno znano je, da kajenje povzroča pljučnega raka, mnogo manj pa, da kajenje povzroča vsaj 17 vrst raka. Zakaj pa nismo bolj odločni v boju proti cigaretam? »Pogosto se izogiba resnici in opravičuje kajenje, ker je večina kadilcev močno zasvojenih in jim ne bo uspelo prenehati kaditi. Tobačni mogotci so se po razkritju škodljivosti kajenja olajšano pogovarjali: 'Kakšna sreča, da kadilci ne morejo prenehati!' Opuščanje ni preprosto, abstinenčni sindromi so hudi. Še dolgo potem ste izpostavljeni nevarnosti povratka. Biti kadilec ni tako kot piti alkohol, primerljivo je z alkoholizmom. Do neke mere smo kot družba že postali občutljivi za alkohol (javne kampanje v zvezi s prometom), za kajenje še ne dovolj. A nikoli ne bi smeli obsojati kadilcev – tobačna industrija je tista, ki jih vešče izkorišča za zagovorništvo, sama je skoraj vedno skriti v ozadju in spodbuja zanikanje škodljivosti cigaret in kajenja.«

Pred kratkim je za rakom umrla avstrijska ministrica za zdravje, Sabine Oberhauser. Šolmajer je bil pozoren na zapis slovenske tiskovne agencije, ki je poročala, da je umrla pri 53 letih, in tudi o tem, da je bila brez las. »Številni rakavi bolniki jemljejo močna zdravila oziroma kemoterapijo in so brez las, to je znano in je nepomemben podatek. To, da je kadila, prenehala je leta 2012 – so zamolčali. Prav ta ministrica je namreč zaslužna za sprejetje zakona o prenehanju kajenja v lokalih in na delovnih mestih. Pred tem je Avstrija veljala za 'pepelnik Evrope', kot se je izrazil moj znanec, profesor medicine na Dunaju, prof. Neuberger. Zakaj je tam to tako dolgo trajalo? Ker imajo državni tobačni monopol in konservativno vlado, ki je bila zlobirana, da so temu vseskozi nasprotovali.«

Slovenija brez tobaka. Najboljši ukrep od vseh bi bil uvedba koncepta generacije brez tobaka, o čemer je lani v Sloveniji razlagal profesor prava in javnega zdravja Richard Daynard iz ZDA, ki s skupino sodelavcev že 30 let sestavlja odškodninske tožbe proti tobačnim podjetjem. Določi se letnica, po kateri mladim ne bodo več prodajali tobaka, saj so cigarete v tej obliki, kot jih poznamo, prenevarne. »Sicer je vsaka stvar do neke mere nevarna, tudi avto. A cigarete so avto brez zavor, in to namenoma, lahko bi imele zavore. Proizvajalci cigaret imajo cilj, da ste čim bolj zasvojeni, medtem ko niso storili čisto nič, da bi škodo zmanjšali. Ko je koncern Volkswagen izpeljal prevaro pri meritvah izpustov, jo je priznal, se opravičil in ponekod plačal odškodnino. Tobačna industrija pa nikoli ničesar ne prizna. Ko bo nekoč začela s priznanji, bo to začetek konca.«

Proctor tako pove: »Nobeno tobačno podjetje še ni priznalo, da milijoni umirajo zaradi cigaret, da načrtno oglašujejo otrokom, da so lagali javnosti, da so manipulirali s kemijo nikotina, da bi povečali, ustvarili in ohranili zasvojenost. Nobeno še ni priznalo, da so filtri nedelujoči, nobeno ni priznalo, da so cigarete danes enako ali bolj smrtonosne kot kadar koli, da cigarete povzročajo enako močno zasvojenost kot kokain in heroin. Da so cigarete vodilni vzrok požarov in smrti v požarih. In nobeno tobačno podjetje se ni nikoli za vse našteto opravičilo.«

Britansko zdravniško združenje je leta 2014 izglasovalo konec prodaje tobačnih izdelkov generacijam, rojenim po letu 2000, strategijo družbe brez tobaka imajo tudi že Irska, Finska, Norveška, Avstralija in Nova Zelandija – nekatere imajo kadilcev že manj kot 10 odstotkov, pri nas jih kadi 24 odstotkov.

»Tudi to, da se nekoč ne bo kadilo v lokalih, se je leta 2007 zdelo utopično, ukrepu se je zelo upirala tobačna industrija, bentilo se je o preganjanju kadilcev, nekatere znane osebnosti so celo govorile o fašizmu, večina pa je ukrep podpirala. Zdaj na vse to pozabljamo. Država od kadilcev pobere približno 420 milijonov evrov v obliki trošarin, kar pristane v proračunu, hkrati pa tobak zaradi izgube življenj, zdravljenja, izgube dela, bolniških odsotnosti in onesnaženja naredi državi za 1800 milijonov evrov škode.«

Kaj nam je uspelo? Z 61 glasovi proti 0 v Državnem zboru smo letos dobili novo tobačno zakonodajo, ki bo maja na škatlice prinesla slikovna opozorila, končala oglaševanje cigaret, prepovedano bo razstavljanje na prodajnih mestih, leta 2020 se bo uvedla enotna embalaža. Tobačni izdelki naj bi bili tako manj privlačni za mlade, čeprav se bodo še vedno prodajali tako rekoč povsod. »Tobačni lobiji v vsaki državi poiščejo kakšno šibko točko. Pri nas je to kar 5500 prodajnih mest. Cigarete pri nas lahko kupiš na vsakem vogalu. Tako se ustvari vtis, da gre za normalen izdelek,« pravi Šolmajer in poudarja, da imamo petkrat več prodajnih mest kot Francija in da mladi kljub nezakonitosti še vedno prelahko pridejo do cigaret. Kazni za prodajalce so prenizke in tudi nadzorovati jih je težko. Prav tako pri nas žal ni specializiranih centrov za odvajanje od kajenja, celo Psihiatrična Klinika Ljubljana ga nima, medtem ko imajo takih bolnišnic samo na Češkem 40. Kadilcem ne ponudimo dovolj pomoči, niti nimajo dovolj spodbud, da bi jo poiskali, meni sogovornik.

Slovenija brez tobaka bi bila dosegljiva do leta 2030. To ni nujno le zato, da ne izgubimo deset ljudi na dan, ampak tudi zato, da preprečimo številne bolezni, slabšo kakovost življenja in ne nazadnje revščino. »Premalo se govori o kronični obstruktivni pljučni bolezni, pri kateri gre pogosto za 20 ali 30-letno hiranje, na koncu trajno oskrbo na domu s kisikom, o nevarnosti pasivnega kajenja. Tudi ljudje, ki niso nikoli kadili, lahko tako dobijo tipične bolezni kadilcev. Kajenje povzroča veliko revščine in neenakosti. Velja ocena, da kadilec v svojem življenju v povprečju porabi 45.000 evrov za cigarete.«

Kaj je v cigareti? Le dve tretjini je v njej tobaka, vse drugo je najmanj 600 dodatkov, katerih namen je predvsem, da bo kadilec čim prej dobil zadetek nikotina. To se zgodi prej kot v desetih sekundah. »Cigarete so manj regulirane kot pasja hrana, vanje lahko dajo tako rekoč kar koli in to tudi počno,« knjigo citira Šolmajer. Ker se o tem ne razmišlja, nikogar ne vznemirja, da so v cigaretah sredstva proti plesni, arome, vlažilci, ojačevalci okusa, pospeševalci gorenja, bronhodilatatorji (snovi, ki vam širijo pljuča – v cigareti je njihov namen, da dobite dim globlje in da nikotin hitreje pride do možganov; posledica pa je tudi ta, da katran prihaja globlje in boste imeli rake, ki jih je težje odkriti), drobilci dimnih delcev ter belila, barvila, parfumi, celo radioaktivni polonij 210. Proizvajalci cigaret se ukvarjajo tudi z videzom pepela in dodajajo barvila oziroma kemikalije, da je ta svetlejši in tako bolj privlačen.

Filter ničesar ne filtrira. Največje ameriško tobačno podjetje nekoč dolgo ni hotelo vstavljati filtrov, saj so vedeli, da ničesar ne filtrirajo in so prevara. Ker niso bili pripravljeni tako goljufati strank z ustvarjanjem vtisa večje varnosti, so izginili s prizorišča. Pri tobačni industriji velja obratna logika: več laži in prevar, več uspeha. »Pri napisih light in ultra light je v resnici šlo za to, da so v filtru delali luknjice z laserjem, in razlika med light in ultra light je bila predvsem v številu luknjic v filtru.«

Bitka za mlade. Ves čas želijo mladim kajenje prikazati kot nekaj, kar jih bo naredilo odrasle, seksi in uporniške. »Misliš, da se sistemu upiraš s cigareto? Tako si najbolj nasedel! In mladi nasedajo vsa ta leta … S sporočili učinkujejo na podzavest in žal mnogo ljudi niti ne opazi, koliko filmov je prežetih s podobami kajenja. To ni naključje. V knjigi Zlati holokavst je poglavje o najbolj znanih hollywoodskih igralcih – številnim so plačevali za kajenje. Tako rekoč ni bilo igralca, ki bi to zavrnil. V Prvinskem nagonu, v znamenitem prizoru s Sharon Stone, so kajenje naredili drzno, erotično in seksi, ciljali so na dekleta. Scenarist tega filma Joe Eszterhas je priznal, da je v številnih filmih kajenje propagiral namenoma. Pozneje je to obžaloval (dobil je raka na grlu), kar pove v dokumentarnem filmu Nadie Collot: Zadržite dih, zarota tobačne industrije in sporoča: »Cigareta v rokah hollywoodskega zvezdnika je pištola, uperjena v 15-letnika, ki film gleda.«

Zakaj molčimo o znanih kadilcih? »Pri znanih ljudeh prevečkrat molčimo, da so kadilci – tudi po tistem, ko zbolijo. Rokometaš Iztok Puc je pri 40 letih dobil raka in se zdravil v ZDA; žal mu niso mogli pomagati in umrl je pri 44 letih. Šele pozneje sem v nekem intervjuju z njegovim nekdanjim soigralcem zasledil, da je veliko kadil. Ne obsojam ga, a dejstvo, da je kadil, je bilo ob novici, da je zbolel za rakom, pomembno. Omenil bi tudi Simono Weiss, ki je kadila, a ni hotela, da jo s cigareto fotografirajo, kar se mi zdi od nje zelo plemenito,« pravi Šolmajer, ki tako od zdravnikov kot od novinarjev pričakuje, da dejstva o kajenju pri poročanju o »zahrbtni bolezni« ne zamolčijo.

Podkupi zdravnika. Slovenski zdravnici, ki je za zdravniško kulturno društvo zbirala donacije za nakup klavirja, je neki politik organiziral sestanek s predstavnikom tobačnega podjetja. Prejela je ponudbo: denar bomo prispevali, če boste tu in tam napisali kakšen članek, da kajenje ni tako zelo škodljivo. Vstala je in šla, ampak koliko jih pa ni?

Več veš, manj si naš. Neki ameriški pravnik se je v 70. letih prejšnjega stoletja domislil, da bi morali na televiziji glede na količino oglasov za tobačno industrijo predvajati ustrezno količino izobraževalnih filmov o škodljivosti kajenja. Ti izobraževalni filmi so imeli tako močan učinek, da je tobačna industrija raje umaknila svoje oglase.