Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

30715531_243457129557039_585788331391044962_n Necenzurirano

Univerzitetna diplomirana častilka Janeza Janše,...

andreja in sonči Odkrito.si

TO je Andreja Novak napovedala za leto 2022

tim gajser Ekipa24.si

KONEC?! Gajser le nekaj dni po aferi, ki je ...

Nasveti

Naj vedo, da denar ne rase na drevesu

Trem strokovnjakom: Ani Vezovišek, finančni mentorici in avtorici še čisto sveže knjige Na pomoč! Kako naj otroka naučim ravnati z denarjem, Marku Juhantu, specialnemu pedagogu in avtorju knjige Dva Gorenjca o šparanju, ter Marji Milič, ustvarjalki finančnega podcasta Money-How in soavtorici knjige Kaj morajo starši o denarju naučiti svoje otroke, preden gredo od doma, smo postavili osem enakih vprašanj o otrocih in denarju. Da bomo lažje finančno vzgojili otroke. In tudi sebe.


1.    Kje delamo starši največjo napako, ko gre za denar in vzgojo otrok?

Vezovišek: »S svojimi navadami nehote in nevede na otroke prenašamo svoje vzorce, prepričanja, sistem, ki pa je v večini primerov daleč od optimalnega. Zakaj? Ker mnogo odraslih z denarjem ne zna ravnati (živijo od plače do plače, čutijo finančni stres). Zatorej je nujno finančni vzgoji nameniti posebno pozornost, sicer bodo naši otroci na istem oziroma na slabšem, kot smo danes mi.«

Juhant: »Pri otrocih ne spodbudimo občutka, da je denar povezan z delom, trudom, da prinaša neke dobrobiti, vendar pa ni najpomembnejša stvar na svetu.«

Milič: »Številni starši imajo precej težav pri razumevanju osnov osebnih financ in naredijo veliko finančnih napak. Opažam, da jih skušajo pogosto pomesti pod preprogo, češ če se ne vidi, problema ni. In če menite, da otrok teh napetosti ne vidi, sliši, čuti, se motite. Spregovoriti ni treba niti besede, pa vedo, kakšen je naš odnos do denarja in premoženja. Številni otroci ga bodo tudi posvojili. Dobra novica pa je, da se številni mladi znajo samoprevzgojiti. O financah začnejo razmišljati drugače kot starši.«

2.    Kako, poleg z zgledom, naučiti otroka ravnanja z denarjem?

Vezovišek: »Zgled, praksa in odkrit pogovor so idealna kombinacija. Starši pogosto mislijo, da učenje otroka poteka tako, da ga posedejo in mu odpredavajo. A v resnici gre za vsakodnevno učenje na konkretnih primerih – kadar gremo v trgovino, dobimo položnico, se nam pokvari avto ali stroj, rezerviramo počitnice po spletu. Vsakodnevne situacije je treba izkoriščati za učni poligon.«

Juhant: »Osnovni pristop za to, da bo otrok znal ravnati z denarjem, ni učenje, ampak vaja. Naš cilj naj ne bo otroka učiti ravnati z denarjem, temveč ga navaditi, da dobi konkretne izkušnje. To pomeni, da morajo otroci vedeti, kako se do denarja pride, kako se ga potroši in kako se denar varčuje. Domača opravila plačujemo npr. le v eni fazi, nekje pri 8, 9 letih – da otroci vidijo, koliko je določeno delo ovrednoteno. Na študentskem servisu preverite, koliko je vredno čiščenje na uro, in otroku lahko plačate za to, da vidi, koliko je moral narediti za ta denar, koliko je to delo vredno. Nikakor pa naj to ne bo praksa; v tem primeru bi namreč moral tudi otrok plačevati mami za zbujanje, vstajanje, kuhanje, likanje, pranje, pomoč pri šolskem delu …«

Milič: »Vse je odvisno od starosti otroka. Najprej mora spoznati vrednost denarja, kaj lahko za neko vsoto dobi. Recimo, štiriletniku damo dva evra, da v pekarni kupi pecivo. To je prvi korak na poti k samostojnosti. Njegova samozavest bo zrasla, saj ste mu dali svobodo. Denar daje svobodo pri sprejemanju odločitev. Ker pa ima omejeno količino denarja, bo kmalu spoznal, da vsega z dvema evroma ne more kupiti. Postavljen bo pred odločitev – kupiti zdaj ali varčevati za nakup potem. Pojasnite mu, da varčevanje ni nič drugega kot nakup, odložen v prihodnost. Starejši otroci lahko spoznavajo svet financ tudi z družabnimi igrami (recimo monopoli, poker itd.) in igricami. V igricah se zbirajo kovanci, in ko se jih zbere dovolj, se lahko opravi preskok na naslednjo stopničko ali izbere drug junak in tako naprej. Nekatere igre so strateške narave, kjer je potrebno načrtovanje. Tu lahko mladim pojasnimo načrtovanje financ in varčevalne cilje.«

3. Kako preusmeriti otrokovo močno željo po tem, da si mora takoj, ko dobi denar, nekaj kupiti?

Vezovišek: »Ključno je, da otroka čim prej seznanimo s sistemom pravilnega razporejanja denarja in načrtovanjem porabe. To bo postalo del njega in bo ta sistem preprosto prenesel naprej, v fazo osamosvojitve.«

Juhant: »Otroka je treba navaditi, da da na stran za hujše čase vse, kar je, npr., več kot štiri evre. Če ima trenutno neko večjo željo, npr. skiro, pa delež tega denarja razdeli še v varčevanje za skiro. To  je del denarja, ki ni dosegljiv. Če npr. otrok dobi šest evrov žepnine na teden, naj da en evro takoj na stran za hude čase, en evro pa za skiro. Če mu je babica podarila 30 evrov, s štirimi evri počne, kar želi, en evro da na stran za hujše čase, 25 evrov pa doda varčevalnemu znesku za skiro. Tako se veliko hitreje približa svoji želji. Zelo velika napaka staršev je, da otroke navadimo na to, da si izposodijo denar, da jim, npr., rečemo: okej, pojdimo po skiro, manjka ti še toliko in toliko, torej ti zdaj tri mesece ne bomo dali nič denarja, da odplačaš skiro. Tako ravnanje vodi izključno k temu, da se bo otrok navadil porabiti denar, ki ga (še) nima.«

Milič: »To ni problem otroka, temveč starša, ki mu ni postavil meje in povedal, da vsega ne more dobiti takoj. Spomnimo se primera iz pekarne. Če hoče otrok kupiti pecivo, ki stane tri evre, sam pa ima dva, staršu ni treba v tistem hipu in zadregi odpirati denarnice, da bi pokril razliko, temveč to lahko izkoristi za lekcijo. V življenju bo veliko trenutkov, ko ne bomo mogli takoj priskočiti na pomoč, veliko pa bo tudi situacij, ko morda sploh ne bomo mogli finančno pomagati otroku.«

4.    Kdaj dati otroku prvo žepnino in zakaj prav takrat?

Vezovišek: »Sem zagovornica tega, da otroku ne dajemo žepnine kar tako in še posebej ne, ko so še čisto majhni, saj bo s tem izgubila pravi pomen. Žepnino mu damo takrat, ko lahko prevzame del obveznosti, to pa je v večini primerov konec osnovne šole ali ob prehodu v srednjo šolo.«

Juhant: »Žepnino se daje zato, da otroka učimo ravnati z denarjem. Najbolje je začeti v prvem razredu, otroku dajemo žepnino tedensko in ne mesečno, in sicer zato, da dobi na leto 52 in ne le 12 izkušenj.«

Milič: Odvisno od otroka, zagotovo pa med 7. in 9. letom. Žepnina je vadbeni denar. Z njim se otrok uči osnov osebnih financ. S tem denarjem damo otroku tudi svobodo, da se odloča, kako ga bo potrošil. Staršem odsvetujem, da narekujejo otroku, kako lahko ta denar porabi. Finančne napake ne bodo usodne, saj gre praviloma za nekaj evrov žepnine, lekcije iz tega pa so lahko zelo dragocene. Napake je treba analizirati in se iz njih učiti. Starše spodbujam tudi, da otroku odprejo bančni račun. Ker se je v času koronakrize spodbujalo brezgotovinsko poslovanje in glede na pobude po digitalnem evru, je prav, da otroka navajamo tudi na plačevanje s kartico (prve lekcije lahko usvoji tudi z igro monopoli – ultimativno bančništvo). Poleg tega ima otrok denar na enem mestu, s tem pa se izogne temu, da bi ga izgubil, uničil … Na drugi strani pa imamo kot starš tudi možnost vpogleda v 'poslovanje' otroka. Marsikomu se bo zdelo to preveč ekstremno, toda časi so se spremenili. In ko bodo naši otroci odrasli, bo gotovina verjetno preteklost.«

Več v reviji Zarja Jana št. 459.11.2021