Pomladno sonce 2 Dobra karma

Podpora za dobre spremembe do 16. aprila vsak dan ...

horoskop Svet24.si

Horoskop za petek, 10. aprila

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

Janša kongres govor Svet24.si

Janša napada, NSi zadevo prepušča ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

djordje-david-642x336 Odkrito.si

Đorđe David: Trdijo, da se pretvarjam, da sem ...

Ana Praznik Njena.si

Konec priljubljenega projekta Delovna akcija

Nasveti

Ker je to pot v samopomilovanje in egocentrizem

Vzgoja otrok je tema, pri kateri se rada krešejo mnenja. Kadar se govori o kaznovanju, pa sploh. Janja Urbančič, mentorica za osebno rast, zavestno, avtentično in sočutno starševstvo ter vodja spletnega programa Sočutna akademija, je ena izmed tistih, ki so trdno prepričani, da kaznovanje ni dober vzgojni ukrep. Cilj vzgoje namreč po njenem ni ubogljivost, temveč moralna in osebna odgovornost vsakega posameznika, ki počne neke stvari zato, ker je tako prav, ker si to želi, ker je moralno, ker želi imeti dobre odnose z ljudmi okrog sebe in ne nazadnje, ker želi biti dober človek. Tega otroku ne moremo privzgojiti s kaznovanjem, pravi.

Avtor:

Melita Berzelak

Značke:

Če se hočemo pogovarjati o kaznovanju, moramo najprej razčistiti vprašanje, zakaj starši kaznujejo svoje otroke, meni Janja Urbančič. »Najpomembnejše vodilo pri tem je strah. Strah pred tem, da bi otroci postali razvajeni, neodgovorni, nesamostojni, nespoštljivi in nesočutni. Ta strah je deloma upravičen. Če namreč samo nehamo kaznovati, ne naredimo pa nič drugega, potem se nam lahko zgodi, da preidemo v permisivnost. A obstaja tudi srednja pot, sočutno starševstvo, ki vzgojo vidi kot ljubeče, spoštljivo in hkrati odločno vodstvo, ki pelje v odgovorne, spoštljive ter čustveno in socialno inteligentne odnose,« pojasnjuje.

Sram in krivda poganjata zasvojenosti

Ne samo, zakaj kaznujete, ko vaš otrok naredi kaj narobe, vprašajte se tudi, zakaj je to storil, in to še preden mu zagrozite s kaznijo. Tako se boste dokopali do izvora težave, ki je največkrat fiziološka (lakota, žeja, vroče, mrzlo, utrujenost ...) ali psihološka (potreba po varnosti, ljubljenosti, biti viden, slišan, biti sprejet takšen, kakršen si ...). V naslednjem koraku se vprašajte, zakaj vas je tisto, kar je otrok storil, tako zelo ujezilo. »Otrok s svojim neprimernim vedenjem pogosto budi naša nepredelana občutja. Ko kaznujemo, krivdo za svoja občutja prevalimo na otroka in zamudimo priložnost za osebno rast,« omeni Urbančičeva. Tudi če bi si vaš otrok v danem trenutku še tako zaslužil kazen, pa imejte v mislih, da se bo med kaznovanjem zelo verjetno osredotočil predvsem na svoje občutke in se pomiloval. »Razmišljal bo o tem, kako mu je hudo, ker je kaznovan. Občuti lahko tudi sovraštvo ali jezo do odraslega. Nemalokrat ga ob kaznovanju razjedata krivda in toksični sram, ki lahko globoko zaznamujeta njegovo življenje, saj sram in krivda poganjata zasvojenosti. Kaznovanje torej namesto h krepitvi občutka osebne odgovornosti velikokrat pelje v samopomilovanje in egocentrizem. Namesto na drugega in namesto v rešitve se otrok namreč v času kazni osredotoča predvsem nase in na svojo bolečino.«

Valjenje krivde na druge

»Če otroci vedo, da bodo kaznovani, obstaja večja verjetnost, da bodo prevalili krivdo na drugega, namesto da bi sprejeli odgovornost za svoja dejanja. Kaznovanje torej zmanjšuje verjetnost, da bi se učili prevzemati odgovornost, in ne nasprotno, kot so prepričani mnogi. Otroci, ki se bojijo kazni, večkrat tudi lažejo, da bi se ji izognili. Navsezadnje pa nas kazen oddaljuje od otroka in ruši stik med nami in njim. Stik, bližina oziroma odnos pa so glavni vzgojni element. Otroci, ki čutijo našo bližino, nam zaupajo. Če nam zaupajo, nam po navadi želijo slediti (v njihovih očeh smo tako imenovana pozitivna avtoriteta). Otroci, ki nam ne zaupajo in zato niso povezani z nami, se ravno zato velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti,« opozarja.

Potlačitev občutkov

Janja še pojasnjuje, da se otroci ob kazni pogosto počutijo manjvredne, nesposobne, imajo občutek, da so slabi kot oseba, da niso dovolj dobri. To še toliko bolj velja pri majhnih otrocih, ki še ne zmorejo ločiti med sabo in svojimi dejanji. 

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020