Jan Zon van Dorsten Svet24.si

FOTO: Družina je devet let ginila v kleti. To je ...

družina Svet24.si

Mariborska podjetnica: Danes sem svojo hčerko ...

karma Svet24.si

Je karma res naša neizbežna usoda?

Ruinerwold Svet24.si

Vedno večja zagonetka: Josef odklonil avstrijsko ...

indira ekić - tvoja video Odkrito.si

Indira dobila priložnost, da se vrne v najlepše ...

gaja prestor 7 sašo radej Njena.si

Slovenska pevka do ušes zaljubljena

simona Njena.si

Takšna je bila kmetica Simona pred enim letom

Nasveti

Vse življenje čakam, da bi imela čas zase

Ko sta bili hčerki majhni, sem si včasih želela, da bi bili čim prej dovolj veliki, da bom imela kaj več časa zase. Rasli sta in potem sem se ločila. Seveda nisem imela nič časa zase. Kmalu sem spoznala novega partnerja in je želel imeti otroka, tako da sem rodila še sina. Razlika med njim in starejšima sestrama je kar velika, zato sem velikokrat imela občutek, kot da je edinec. In spet ni bilo časa zame. Ko je sin malo zrasel, sem upala, da bo končno prišel trenutek zame. Pa je prva hčerka rodila otroka, potem še druga in začel se je čas »babiservisa«. Težko sem usklajevala vse obveznosti in prošnje hčera, ali lahko čuvam vnučka, ob čemer je bilo treba še vedno najti čas za posvečanje sinu in seveda hoditi v službo. Zato sem določila dva dni na teden, ko sem babi in lahko čuvam oba vnuka, preostale dni sem imela za svojo ožjo družino in malo celo zase. Pa ni dolgo trajalo. Moja mama je grdo padla in postala popolnoma odvisna od mene. Ne samo to, postala je zelo zahtevna in nenadoma se je ves svet začel vrteti okrog nje. Tako sem stara petinpetdeset let, utrujena, naveličana in brez dneva, skoraj brez trenutka zase. Iz dneva dan sem bolj razdražljiva, mama mi gre na živce, še najbolj me razveselita vnuka, vendar se mi vedno manj ljubi z njima tekati naokoli. Ne vem, kaj naj naredim. Mama me izčrpava, hoče, da sem pri njej vsak dan po dvakrat – že pred službo ji nesem zajtrk, ji pomagam iz postelje in jo uredim, po službi ji nesem kosilo in sem malo z njo, zvečer pa ji v posteljo pomaga soseda. Vsakič, ko grem od nje domov, me čustveno izsiljuje, joka in mi govori, da sem nehvaležna, ker jo puščam samo … Saša, ne vem, kako dolgo bom še zdržala tako. Vse življenje že čakam, da bom imela malo časa zase, pa je vedno prišlo nekaj vmes, in namesto da bi šlo moje življenje na bolje, gre samo navzdol. Vem, da moram nekaj ukreniti, ampak se ta hip sploh ne znajdem, mi lahko vi kaj svetujete? Monika

Avtor:

Saša Einsiedler

Značke:

Monika, podobno zgodbo sem slišala pred kratkim – kot kaže, niste osamljen primer. Da, ženske naj bi imele po tem, ko otroci zrastejo, končno čas, da se obrnemo vase in posvetimo sebi. Mnogokrat pa ni tako. Seveda boste morali nekaj ukreniti, sicer se boste sesuli. Komu boste koristili takrat? Nikomur. In še hujše vprašanje: kdo bo takrat skrbel za vas?

Kot kaže, vam največ energije vzame skrb za mamo. To, kako živite ta hip, je skorajda misija nemogoče in ne bo šlo več dolgo. Poleg službe hodite dvakrat na dan k mami, ki vam pije čustveno energijo, čuvate vnučka, doma imate še enega otroka, pa moža, verjetno ste tudi gospodinja … Jasno, za vas in vaše potrebe ni časa.

Monika, dejstvo pa je, da čas je. Vsi imamo 24 ur in od nas je odvisno, kaj bomo s tem časom. Vem, vam se zdi, da nimate izbire, zdi se vam, da MORATE skrbeti za mamo, zdi se vam, da MORATE čuvati vnuka in da MORATE biti odlični v vseh drugih vlogah, ki jih imate. Vendar morate čisto nič, vse je odvisno od vaše odločitve.

Greva najprej k vaši mami. Koliko časa bo takšno stanje še trajalo? Če se ji stanje izboljšuje in kaže, da bo v kratkem spet samostojna, ni treba sprejemati zelo velikih odločitev. Dovolj bo, npr., pogovor s sosedo, ali bi lahko prihajala k vaši mami še zjutraj. Seveda bi se ji nekako oddolžili (to, da bi ji njeno pomoč plačali, je namreč kaznivo). Če pa bo mamino stanje takšno še dolgo ali se bo celo slabšalo, se je treba lotiti stvari drugače. Najboljša možnost je verjetno ta, da bi k mami prihajala profesionalna negovalka. Če to ni mogoče, se dogovorite s hčerkama, da vam pomagata. Vem, imata vsaka svojega majhnega otroka, ampak prosite ju za pomoč. Morda lahko takrat vi popazite na vnučka in se s tem malo razvedrite, malo pozabite na vse in se nahranite z njuno nedolžno bližino. Vključite moža – naj vam stoji ob strani. Morate pa mu povedati, da si želite pomoči, sam od sebe malokdo ponudi pomoč.

Monika, postavite meje. Ne mislim samo mami, vsem. Kaj to pomeni? Kaj pa bi bilo, če vas ne bi bilo? Nekako bi se že organizirali, zdaj pa se vsi zanašajo na vas. Ne ščuvam vas, da postanite brezsrčni do mame, le ne pustite se ji tako čustveno izsiljevati. Velikokrat vidim, da nekateri starejši ljudje postanejo kot majhni in zelo razvajeni otroci. Ki mislijo samo nase in zahtevajo svoje – ob tem pa uporabijo vse mogoče metode.

Kaj bi se torej zgodilo, če vas ne bi bilo v tej zgodbi? Bi šla mama v dom? Bi se dejavno vključili vsi drugi? Verjetno. Zdaj pa nikomur ni treba narediti ničesar, ker tako ali tako vi poskrbite za vse.

Za konec vsem nam v poduk tole. Tudi sebi to pišem. Jaz sem tista, ki skrbim za otroke, družino, posel, hišo, jaz vse vzdržujem, zaradi mene gremo lahko na počitnice, kaj dobrega pojest, na izlet ... In jaz moram poskrbeti najprej zase, da lahko omogočam vsem vse to. Pika.

Želim vam, da čim prej uvidite, da sebe vedno znova dajete na stranski tir in da ste zaradi tega že precej nezadovoljni. Še imate čas, da se izvijete iz tega. Začnite se ceniti in si namenite vsaj eno uro na dan. Svet ne bo propadel, vi pa boste z več energije lažje poskrbeli za vse. Držim pesti za vas!

Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24. 9. 2019