dreamstime_m_114582757 Odkrito.si

Kako do bleščečih zob po naravni poti

Ivan Oman Svet24.si

Umrl je Ivan Oman, politik in borec za pravice ...

Nezemljani, vesoljci, NLP, vesolje Svet24.si

Tedenski horoskop: čakanja je konec - napočil je...

otrok, bolnišnica Svet24.si

Odlične vesti iz splitske bolnišnice: 14-letnica...

zvezdana mlakar Svet24.si

Začudena Zvezdana Mlakar: Ali se res tako derem?

luka_basi21 Njena.si

Luka Basi spet pristal na urgenci

marijana b3 Njena.si

Voditeljica Marijana je imela težave s prekomerno...

Nasveti

Obračun gospodinje s triatlonom

Sem povprečno normalna gospa z družino in službo, ki v mladih letih nikakor ni marala športa. Tisto oceno »zelo uspešno« za pouk telesne vzgoje v osnovni šoli so mi bolj kot ne podarili, da sem bila lahko odlična. Šele ko so moji otroci že skoraj odrasli, sem po spletu zanimivih naključij najprej začela teči. Zame čisto nov svet aktivne uporabe svojega telesa v rekreativne namene me je očaral.

Avtor:

Natalija Pavlič

Značke:

Spravil me je tudi v vzneseno stanje nekritičnosti do svojih zmožnosti. Na nepojasnjen način mi je uspel celo vcepiti hrepenenje po triatlonu!? Desetletni (10 let!) potek razmišljanja po gospodinjsko je bil približno takle:

  • Hm, doma imamo tekalno stezo, kaj pa če bi jo malo uporabljala?
  • Joj, kako bi bilo dobro, če bi si upala iti teč po našem vaškem gozdu za pol ure.
  • Si upam teči kar po pločniku ob cesti?
  • Oh, kako dobro se počutim po teku.   
  • Komaj čakam na naslednji tek.
  • Ampak šla bi pa tudi na kakšno tekaško prireditev!
  • Kako lepo je včasih teči v množici tekaških navdušencev (tako trikrat pretečem maraton – 42 km).
  • Veliko jih omenja tekaške poškodbe, zato bom jaz še kolesarila (kolo je super poleti, ko je za tek prevroče).
  • Posebej dober občutek je, ko mi uspe iti kolesom v službo.
  • Ampak jaz bi šla na triatlon.
  • ???
  • Neizmerno me privlači triatlon, pa vem, da to ni zame …  

Hočem na triatlon za svoj 50. rojstni dan, izjavim pri 46 letih  

Za tri mesece sem se včlanila v triatlonski klub, da so me naučili plavati kravl. Zatem sem redno plavala v bazenu v Kranju, saj zaradi triizmenskega turnusa ne morem obiskovati organiziranih vadb. Kombinacija kolo-tek, plavanje-tek in tudi kolo-tek-plavanje se mi je že od samega začetka zdela naporna, a fenomenalna. Hvala bogu sem si nekje vmes kupila psa, in ta me je potegnil iz pretiravanja. Umirila sem se, se veliko sprehajala s psom, pisala, a še vedno tudi tekla, plavala in kolesarila. Sanje o triatlonu sem kljub temu dala na stran, saj mi je kuža Loki vzel preveč časa. Ko pa je ta dopolnil eno leto, sem začela teči z njim. In zopet začela razmišljati o triatlonskem tekmovanju. »Moram si izpolniti to željo!« je v nekem trenutku ponovno zavrelo v meni. Če deset let redno tečem, zadnja štiri leta pa še plavam in kolesarim ter sprehajam psa, pa že lahko grem na triatlon!? Sem zdrava in dobro se počutim v svojem telesu. No, večinoma. Grem, ne grem, grem, ne grem … 

In je prišel ...

... 50. rojstni dan in mi odstrl razgled na drugo polovico (?) življenja. Sporočilo je bilo jasno – nikoli vnaprej ne veš, kateri dan je tvoj zadnji, ko imaš odločitve še v svojih rokah, ko si še živ in zdrav, zatorej ne odlašaj, ŽIVI ŽIVLJENJE. Simpatično povabilo v reviji Zarja na dobrodelni triatlon v Ankaranu, ki naj bi se odvijal ravno na dan mladosti (25. maj), je odločilo – GREM NA TRIATLON.

Omeniti moram, da sem včasih pri kakšni stvari neverjetno trmasta. Recimo pri tem, da hočem dokazati, da se da trenirati in izpeljati triatlon z minimalnimi stroški za opremo in vadbo. Imam namreč le osnovno opremo: tekaške superge in oblačila, cestno kolo z ravnim krmilom (zaradi udobja pri kolesarjenju) in prtljažnikom (da grem lahko v službo z njim), enodelne kopalke, plavalna očala in plavalno kapo. Poleg tega sem plačala organizirano vadbo za tri mesece, da sem se naučila osnov kravla, plavanje v bazenu (Kranj) pa stane od tri do šest evrov (za dve uri). Niti športne ure ne uporabljam več. Edini dodatni strošek je hrana, saj lahko pojem veliko več, ker sem aktivnejša. Moji dve najhujši poživili sta kava in čokolada.

Na dan mladosti sem tako stala na startu svojega prvega triatlona v tekaških oblačilih. Ja, vem, res sem trmasta. Izstopala sem kot vijolica med črnimi pumami. Priznam, da bi se najraje pogreznila v zemljo ali pobegnila domov ali karkoli drugega, kot stala tam, taka, kot sem. 

Naj ostanem ali grem?

Če ne bi bilo moje kolo v menjalnem prostoru, kamor se ni smelo več iti, bi kar odšla. Jezna sem bila nase, ker sem se pustila zapeljati za moj slog življenja tako nenavadni želji. Če bi se v tistem trenutku domislila kakršnekoli vsaj približno izvedljive politično korektne možnosti, da se izognem triatlonskem tekmovanju, bi to storila. Priznam. Ampak nič nisem potuhtala. Bila sem tam, v svoji roza tekaški majici, črnih kratkih tekaških hlačah, s sivo plavalno kapo in plavalnimi očali. Vsa preostala množica tekmovalcev je imela ne samo triatlonske drese, ampak tudi neoprenske obleke, saj je bilo morje zaradi slabih vremenskih razmer vso pomlad precej mrzlo. Imela sem srečo, da so mi dovolili plavati. Poskušala sem jim pojasniti, da imam več težav s pretirano vročino in da mi bo hladna voda samo dobro dela. A jasno se je videlo, da nad mojo izbiro oblačil niso zadovoljni. Včasih sem res nerazumljivo trmasta. Sama pred sabo se branim s tem, da vendarle hočem dokazati, da ni treba, da človek v življenju preveč komplicira. V bistvu je lažje in ceneje, pa še več lahko doživiš.

Več v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.