Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

20140519-00529091 Necenzurirano

Nova bajna pogodba za Vizjakovega prijatelja in ...

andreja in sonči Odkrito.si

TO je Andreja Novak napovedala za leto 2022

sasa luka doncic Ekipa24.si

Za v družinski ALBUM! Saša na ogrevanju pomagal ...

Mnenja

Slovenska čreda topota

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:


Pravzaprav je šlo počasi. Nekakšno topotanje je bilo v zraku sicer že skoraj od začetka teh nesrečnih časov, ampak dolgo nisem in nisem razumela. Zdaj je zame stvar preprosta, jasna in razvidna. Kar legla je name nekega jutra, ko je bilo še prezgodaj, da bi vstala, in sem pasla misli. Jasno, sem zamrmrala pomirjeno v svojo posteljo, in odslej je marsikaj lažje. Ker mislim, da končno vsaj do neke mere razumem.

Zakaj? Takole sem za lastno rabo, ponavljam, za lastno rabo, doumela na prvi pogled povsem nezaslišano in nedoumljivo vedenje domačega plemena, ki me obdaja v teh norih, in kot rečeno, nesrečnih covidnih časih. Dolgo sem bila bolna od ugibanja, zakaj se ljudje okoli mene bolj ne pazijo, zakaj nočejo upoštevati vsaj osnovnih pravil in navodil življenja ter vedenja v covidni krizi, ki nam jih z obupanim občutkom, da so bitko izgubili, še vedno in kljub vsemu poskušajo vbiti v betice zdravniki in drugi strokovnjaki. Zakaj kot nalašč rinemo v nesrečo, zakaj počnemo točno tisto, česar po zdravi pameti v teh okoliščinah nikakor naj bi ne počeli?

V nas je, tako zdaj premišljam, očitno še vedno ogromno nekih pradavnih, na prvi pomislek že davno preživetih črednih časov. Čred ljudi. Ki se pasejo skupaj, ki se drgnejo drug ob drugega, da jim je bolj toplo in prijazno, ki dvigajo glave ob neznanih krikih in šumih, ki strižejo z ušesi, ko veter prinaša neznane zvoke. Ki odvihrajo z drugimi iz črede in za njo, ne da bi natanko vedeli, zakaj; zato seveda, ker to počno drugi. Čreda se ne sprašuje, nima pomislekov, ne goji dvomov. Čreda je preprosto čredna.

Čreda. Človeška čreda se je na prvi pogled že zdavnaj nehala drenjati na kupu, preselila se je v lastna domovanja in začela obdelovati lastna polja. Razmaknila se je. Na prvi pogled se je morda zazdelo, da se je tudi razkropila, a tak videz seveda laže. Potihoma še vedno potrebujemo drug drugega, nezavedno drug za drugim še vedno dvigamo glave v zrak in poslušamo tuje, neznane šume. Kup stvari še vedno počnemo skupaj ali vsaj v duhu drug z drugim ali morda celo drug zoper drugega, nič ne de. Ker je tako prav. Ker to počno tudi drugi. Ker se to pač počne. Poslušamo božjo besedo, častimo Miklavža, kupujemo znamenito novo znamko pralnega stroja. Predvsem pa se seveda še kar naprej družimo; malo obredno, malo za zabavo, malo se ovohavamo kar tako. Da smo pač skupaj. Pasemo se skupaj na nekoliko drugačen način, še kar naprej pa se podrgnemo drug ob drugega, ne da bi to sploh opazili, kaj šele doumeli. In ko je čreda, ki seveda sploh ni več pradavna čreda, nenadoma v nevarnosti, tudi če je ta nevarnost še povsem nepredvidljiva, neoprijemljiva, odtopotamo brezglavo in brez premislekov še kar naprej z njo ali za njo. Črednost je stanje duha.

Ha, pravite zdaj. Kaj pa, denimo, medvedi? Medvedka s svojim mladičem? Kup drugih živali, ki se srečajo le za parjenje in po tistem odidejo spet vsaksebi, na samo? Pa živali, ki živijo v parih? Da, seveda, vsekakor. Veliko jih tudi samotari. Tudi veliko ljudi že od nekdaj, že iz davnine samotari; do druženja jim pač ni, še posebej jim ni do črednosti. Takšnih je, pravijo, več na severu, seveda pa se najdejo povsod. So črede in so samotarji. Pri nas smo nedvoumno čreda, Slovani so tipično čredne pojave. In vse to, v kar zremo zdaj že veliko mesecev in tudi že leta, vse, kar počnemo na videz v opreki celo z zdravo pametjo, je pač tista tiha črednost, ki čemi v nas in nam očitno tudi ukazuje.

Modrec. Predzadnjo nedeljo zvečer je bila na nacionalki oddaja, ki je nikakor nisi smel zamuditi. Lidija Hren se je, kar stori redko, osebno spravila k delu, kajti onkraj njene mize je v pogovoru sedel mož, ki ga ni hotela prepustiti nikomur drugemu. Dr. Alojz Ihan, modrec, o katerem sploh ne kaže posebej izgubljati besed: morda najbolj karizmatičen sodobni Slovenec, po poklicu zdravnik imunolog, najbolj pravšnji za današnje čase. Morda tudi eden najbolj nesrečnih Slovencev tega časa, ker ne more uresničiti tistega nujnega, kar si kljub neizmernemu trudu zagotovo najbolj želi. In ga potem še posebej boli srce.

Napisala bom nekaj na prvi pogled bogokletnega. Pravzaprav nisem o Slovencih in o covidu v oddaji izvedela nič prav posebej novega. Dr. Ihan ni samo imunolog (in seveda tudi mikrobiolog). Je tudi pesnik, pisatelj in esejist. Redno piše svoje imenitne, zajetne, neponovljive kolumne v Delu. Spremljam ga strastno in zagnano. Preberem čisto vse, kar napiše. Odkrit je, včasih tudi do bolečine, nazoren, bridek, razumljiv. Noče odnehati, noče sejati obupa, čeprav tudi on, pravilneje, predvsem on natanko ve, da je slovenska bitka s covidom do neke mere že izgubljena. Pred kratkim je svojo rubriko poimenoval Opravičilo in v njej neusmiljeno, poimensko napadel nekaj svojih kolegov zdravnikov, ki poklicu navkljub zastrupljajo slovenske psihe in vanje sadijo seme dvomov, sumničenja in odpora do odrešilnih zdravniških ukrepov. Morda bo imel s tem pozneje težave, a ga to ne zanima in ga ni oviralo pri pisanju. Rekel si je pač: to je treba narediti. In je naredil. Oddaja je bila predvsem daleč prekratka. Kadar sedi pred kamerami nekdo kot dr. Ihan, z mislimi, kakršne misli on, je skromna urica daleč preskopo odmerjen čas. In je seveda Lidiji, ki je pogovor vnaprej oblikovala kot enakomerno napolnjen krožnik, zmanjkalo časa za tisto bistveno in daleč najpomembnejše, o čemer sta govorila ob koncu pomenka. Še sreča, da imam Delo.

Čudež. Prejšnja sreda je bila po dolgem času dan, ko smo si vsaj do neke mere oddahnili. Tako smo že navajeni na slabe novice, da nam tičijo v podzavesti. In smo strahoma čakali, kaj bo s prvim dnem testiranja otrok v šoli. Čakali smo na divje novice o tropih razjarjenih slovenskih mater, ki kaj takega za svoje otroke za nobeno ceno ne dovolijo. Saj to že poznamo. Čakali smo na vik in krik, morda celo na nemire. In kot čudež iz neba je prišlo proti večeru sporočilo, da se je vse skupaj končalo dokaj mirno in brez težav. Morda bo v torek stanje že bistveno drugačno; stvari so take, da nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan, in jutrišnji dnevi skoraj praviloma že nekaj časa prinašajo slabe novice. A sem šla pomirjena spat. Kako neznansko sem to že potrebovala.

Zarja Jana št. 4723.11.2021