Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

20140519-00529091 Necenzurirano

Nova bajna pogodba za Vizjakovega prijatelja in ...

miro in julijana Njena.si

Pristno ali zaigrano? Irena odkrito o dogajanju ...

sasa luka doncic Ekipa24.si

Za v družinski ALBUM! Saša na ogrevanju pomagal ...

Mnenja

Na boljše!

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Mi med sprehodom sosed, blaga in vesela duša, dobronamerno navrže, kako zadnje tedne opaža, da je moja ženska nekako nervozna in zlovoljna, in me sočutno pobara, kako je tudi z mojim dušnim blagrom, sem v redu ali pa me nemara pali zmajska sapa, in kako lahko sploh zdržim toliko ženske tečnobe in jedkosti. Četudi nikakor škodoželjen, temveč otroško radoveden, je bil podton njegovih poizvedb jasen – kot radoživega polnokrvnega mladca, ki severno od 35. leta še vedno ljubi metuljčkanje z ene pisane cvetke na drugo, je mojega prijatelja pač živo zanimalo, v čem bi vendar lahko bila moja življenjska strategija z vztrajanjem v duhamorni monogamiji toliko boljša od njegove, ki mu vendar prinaša toliko sladkosti. Ko mi je popihal na dušo, da bi vendar tudi jaz s svojo še ne pretirano osulo fasado in kremenitim stasom lahko še pred dokončnim padcem giljotine srednjih let uspel privabiti kaj bolj čvrstega in poskočnega, mi je v resnici natresel soli na odprto rano – in sem se zamislil.

Dejansko sam pri sebi redno opravljam tovrstne debate, nekakšno notranjo redefinicijo svoje izbire, in se v svoji hiperobčutvljivosti, dodatno stopnjevani z minevanjem časa, sprašujem, ali je sosedina trava nemara res bolj zelena, na njej rastoče češplje pa bolj sladke od kislih murk, ki jih včasih otepam doma. To ni nič nenavadnega, saj živimo v družbi, kjer je že vse relativno, tradicionalne strukture, v katere smo nekateri še uspeli stlačiti svoja življenja, pa pospešeno razpadajo; v dobi potrošništva se tudi medčloveški in partnerski odnosi dojemajo kot blago na trgu, ki obstaja le zato, da zadovoljuje naš narcisizem. Kakor smo navajeni z gesto ali dvema menjati telefonskega operaterja, banko ali avtomehanika, kakor na daljincu z lahkoto prestavimo na televizijski kanal, ki nam bolj ustreza, tako tudi že lahko pričakujemo, da bomo v prostranem supermarketu človeškega mesovja preprosto poiskali ustreznejši nadomestek, kadar si to zaželimo. In potem se prijateljstva zamenjujejo za hipna zavezništva v ugodju in zakoni razpadajo, ker stari biki, ki zase menijo, da so božje darilo človeštvu, nekega jutra po novem prepiru pogledajo, ampak res pogledajo svojo dolgotrpečo, izpito ženo, s prezirljivo priprtimi očmi ocenijo drobne gubice v kotičkih očes in nad zgornjo ustnico ter z grozo opazijo ugašanje, za katero pa niti pomislijo ne, da so ga povzročili sami – in gredo, na boljše, za svojo srečo, ker njim sreča pač pripada sama po sebi.

Moja ženska je zame ob vseh svojih kapricah predvsem oseba, s katero sva dala skupaj že neprimerno več, kot bi lahko prestala vsak zase; stala mi je ob strani, ko sem bil brezposeln; ko sem lovil svoje sanje in pisaril knjige, se je veselila zame, me spodbujala in poprijela tri in pol vogale gospodinjstva; podpirala me je v osamosvojitveni vojni ob odcepljanju od toksičnih družinskih vzorcev; in končno, njo sem držal za roko, ko je rodila najinega otroka, in njo primem za roko, kadar se skoraj že zlomim – mislim, da ima pravico do kakšnega slabega dne. In pravico do tečnobe, do strahu, do staranja, do nepopolnosti, do človeškosti. Kajti, dragi moji preostali samooklicani alfa samci, nemirni biki, ki med lopaticami čutimo poganjanje metuljevih krilc, v škripajočih kolkih pa razbeljeno lavo, če verjamete ali ne – tudi z nami ni vedno lahko. In tudi od nas bi se tam zunaj našlo kaj boljšega, pa še zlahka.

 Zarja Jana, št. 43, 25.10. 2021