jamie liang Svet24.si

Policistka s krvjo zapečatila ljubezenski ...

Žajbelj Svet24.si

V starem Rimu sveta rastlina, v Grčiji z njim ...

nika-kovač Svet24.si

Nika Kovač, kot je ne poznate

janez jansa bobo Reporter.si

Janez Janša – čista esenca avtoritete (KOMENTAR)

20191021-00969174 Necenzurirano

Tomaž Barada skriva, kako je prišel do več sto ...

primož Njena.si

Tukaj se je poročil Primož Roglič

sveca Ekipa24.si

Slovenski klub žaluje! Poslovil se je dolgoletni ...

Mnenja

Tretja igla

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:


Piše: Bernarda Jeklin

Po prvi dve igli proti covidu sem šla pozimi, januarja in februarja na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, in bil je precej nevznemirljiv opravek. Vajena sem cepljenja in nikoli me ni niti najmanj razburjalo. Saj se trudim, a ne uspe in ne uspe mi vsaj približno razumeti, od kod, zakaj in s kakšnem namenom zdaj ves ta morbidni, nori in destruktivni proticepilski cirkus, ki nas vse bolj usodno vleče vase in ne obeta nič dobrega. Še huje. Počasi nas pelje v katastrofo.

Špiki pri stranskih vratih. Cepljenj sem se navadila med svojimi potovanji po belem svetu. Nora sem na beli svet in tam, kjer je bilo najbolj zanimivo, je ponavadi pustošila kakšna nalezljiva bolezen, včasih ne samo ena, in so na meji zahtevali obvezno potrdilo o cepljenju. Najprej sem hodila po špike pri stranskih vratih Centralne lekarne na Prešernovem trgu, pozneje, ko so se preselili, pa v Moste, v poslopje pred očesno kliniko nas Zaloški, tik ob železniški progi. Najhuje in najpogosteje je tedaj po eksotičnem svetu sicer pustošila malarija, zoper katero je bilo treba goltati zoprne velike tablete, kar sem močno obžalovala. Nekateri znani Slovenci, ki so tudi divjali po svetu in ga občudovali, so sicer goltali protimalarijske tablete še bolj neradi od mene in so se kdaj pa kdaj naredili francoze ter se preventivno prešpricali. Številni med njimi so potem to obžalovali do smrti. Malarija se je tam, v belem svetu, nevidno in hudobno zarinila vanje in so jo privlekli s sabo domov. Potem so vsake toliko za nekaj časa izginili iz javnosti in tu in tam se je potihoma šepetalo, kakšno sranje imajo spet: napadi, se ve, česa. Bogve, ali se bodo izvlekli. Po navadi so verjetno se. Tudi vi poznate katerega od njih. Vsaj po imenu.

Jaz sem bila prestrašeno disciplinirana in sem problem in nevarnost jemala resno. Kdaj pa kdaj so me sicer povprašali, ali cepivom zaupam. Zaupala sem jim dovolj, da sem si skrbno zaščitena beli svet z veseljem, brez kakšnega koli hromečega strahu in brez sleherne slabe izkušnje privoščila na dušek, kadarkoli je bilo to mogoče. Svet je seveda poln tveganj. Tu in kjerkoli drugje. Vsakič, ko sem v domači garaži sedla v avtomobil, sem tvegala. Vsakič, preden prečkam cesto, tvegam. Vsakič, ko sedem v letalo, tvegam. Tudi vi tvegate. Pa zaradi tega še ne puščate avta v garaži in pešačite. In ne stojite v neskončnost ob cesti. In v cepivu ne tiči prav nič več nevarnosti kot na sedežu vašega avtomobila ali pred nesemaforiziranim prehodom za pešce.

Čas pa beži. Tako sem tistega meglenega jutra sredi letošnjega januarja in potem še čisto na začetku februarja radovedno stala v sivolasi vrsti pred Gospodarskim razstaviščem in čakala na prvo cepljenje s fajzerjem: nikjer nobenega posebnega rajca, nikjer nobene posebnosti ali vsaj vznemirljivosti. Dolgočasna rutina. Zbodli so me tako rutinirano, da sem bila kar užaljena. Pika igle sploh nisem čutila.

In minevali so meseci spokojnosti in občutka varnosti, seveda relativne varnosti, pa vseeno. Potem se je cepljenje vse bolj odmikalo, začela se je zgodba s poživitvenimi odmerki. Klicala sem v ambulanto, kako in kaj. Sestra je povedala, da še ni nič jasno in če bo kaj novega, me bodo seveda obvestili.

In spet nič in čas je naglo bežal. Začel se je osmi mesec od prvega cepljenja in postajala sem nervozna. Potem sem izvedela, da zdaj po novem cepijo s poživitvenimi odmerki marsikje po Ljubljani in brez napotnic, med drugim tudi po nekaterih trgovskih centrih. Z nekaj dvoma sem odšla na oglede v meni najbližjo šišensko Alejo.

Spet spokojnost. Bil je hec. Za cepljenje pri njih so vedeli v vseh tamkajšnjih lokalih. Treba je bilo do tekočih stopnic v podzemlje in po njih do z vseh strani zastekljene velikanske kleti. Ob izhodu na parkirišče je bila z rumenim trakom označena posebna potka na cepišče, vodila je skozi nekaj zastekljenih ovinkov v provizorično čumnato. Ljudi ni bilo veliko, zlahka smo se zvrstili na cilj tako rekoč brez čakanja in mimo dveh miz. Za prvo so sami zelo mladi ljudje jemali osnovne podatke, za naslednjo, zastrto s prav tako provizorično plahto, pa so špikali. To pot sem, hvala bogovom, vsaj začutila drobceno bolečinico; mislim, da se to spodobi. Deset minut obveznega posedanja za vsak primer in potem je bilo vsega konec.

Večer je bil prijazen in spokojen kot že dolgo ne. Končno. Šele zdaj sem dodobra začutila težo bremena, ki se mi je zadnje čase nabiralo na plečih. Dihanje je bilo spet lahkotno in spokojno.

Treba je. Kar bo, pač bo. Seveda sem že vse odraslo življenje daleč od naivnosti. Sploh nisem zaupljiv človek, prej nasprotno, kajti življenje, ki je za menoj, je bilo dolga vrsta skrajno nazornih protinaivnostnih šol. V takšnih šolah življenja sem dobra in si naučeno temeljito zapomnim. Natanko vem, da še vedno in kar naprej in do konca nenehno stojim pred nevarno prometno cesto, ki jo je treba nenehno prečkati, in tega prečkanja se dobro zavedam; zavedam se nevarnosti, ki se ob tem nenehno pojavljajo. Znam pa razsojati in ločevati med nevarnostmi in tveganji, ki, kot rečeno, kar naprej rinejo vame in so zelo raznolika; in poznam kar veliko načinov in zvijač, kako se jim izogibati. Konec koncev je ceste pač treba kar naprej prečkati, ne moreš kar ostati ob njih in mencati do nezavesti; v avto je pač treba sesti, v vodo je treba zabresti. Punco je treba stisniti k sebi, pa kar bo, bo. In neprimerno verjetneje je, da se ti ob tem ne bo zgodilo nič ali vsaj nič posebnega. Kajne.

Drugi dan sem bila po tistem zanič kot v prvo. Tretji dan je bilo bolje, a še ne čisto v redu. Četrti dan sem bila spet dobra stara kavka. Dalo se je kar globoko dihati in zvečer sem zaspala kot top.

Natanko seveda vem, da še daleč nisem absolutno zaščitena, do konca odrešena. Zavedam se, da okoli mene še kar naprej plahutajo sence nesreče, majceni in hkrati velikanski sovražnik, ki svetu še kar naprej povzroča toliko gorja. Vem pa tudi, da sem naredila, kar se je dalo, in da je to, kar sem lahko naredila, nekaj kar pomembnega. Tako je torej to z mano. Vi pa, kot veste.

 Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021