jamie liang Svet24.si

Policistka s krvjo zapečatila ljubezenski ...

Žajbelj Svet24.si

V starem Rimu sveta rastlina, v Grčiji z njim ...

nika-kovač Svet24.si

Nika Kovač, kot je ne poznate

janez jansa bobo Reporter.si

Janez Janša – čista esenca avtoritete (KOMENTAR)

20191021-00969174 Necenzurirano

Tomaž Barada skriva, kako je prišel do več sto ...

primož Njena.si

Tukaj se je poročil Primož Roglič

sveca Ekipa24.si

Slovenski klub žaluje! Poslovil se je dolgoletni ...

Mnenja

Smo res slepi in gluhi?

Avtor:

Majda Juvan

Značke:


Čez slabih 60 let bodo moji vnuki približno moje zdajšnje starosti. 60 let je v znani, zapisani in dokumentirani zgodovini človeštva manj kot nič. A žal se kaže, da to za zadnja in prihodnja desetletja ne velja več. Podnebne spremembe, prenaseljenost planeta, neskončne razlike in – povzeto po dr. Šterbencu – štirje novodobni jezdeci apokalipse, individualizem, egoizem, hedonizem in konzumizem, ne obetajo prav nič dobrega. Milo rečeno. Saj se morda utegne izkazati, da so podnebne spremembe v življenju modrega planeta ciklični pojav, a časa za čakanje na dokaze naši vnuki nimajo več. Tako kot sedaj mi živimo, oni ne bodo mogli. Leta 2100 bo več kot polovica človeštva živela v Afriki. Statistične projekcije pravijo, da bo tam več kot 5,5 milijarde ljudi. Kaj to pomeni za že zdaj najbolj žejen in lačen kontinent – posledično pa seveda tudi za vse druge, kamor bodo ljudje bežali – povedno ilustrira podatek, da jih je danes tam le okoli 1,3 milijarde! Leta 2100 bo samo v Nigeriji že 725 milijonov ljudi. V Evropi jih bo takrat le še 640 milijonov oziroma sto manj, kot nas je danes. Indijcev bo 1,4 milijarde, Kitajcev, druge največje populacije na svetu, pa ena milijarda. Skratka, geostrateška in verska razmerja – že leta 2050 bo prevladal islam – bodo marsikaj postavila na glavo.

Res, strašno hitro se vrti ta svet. Mnogo prehitro in brez razmisleka o tem, kaj bi morali danes početi, da človek čez desetletja ne bo le še lačna zver. Žal ta svet nima skupnega skrbnika jutrišnjih generacij, ki bi tudi rade živele.

Prehitro se vrti. Včerajšnje vrednote danes sploh niso več vrednote.

Del otroštva sem preživela na kmetih. Od jutra do večera se je delalo za hrano in davke. Nič za prestiž in udobje. Tako kot vsi drugi otroci sem morala na domačih njivah brskati za pozabljenimi gomolji krompirja in izgubljenimi storži koruze. Na smrt mi je bilo odveč. Pa zakaj, saj nismo lačni! A stari starši so pomnili drugačne čase in zanje bi bil greh hrano puščati na njivi. Hrana je bila sveta.

Nekaj desetletij pozneje hodim mimo obdelanih njiv na Šmarno goro. Ko je kmet letos strojno pobral pridelek, je na njivi ostalo za kar nekaj zabojev drobnega krompirja. Gotovo dovolj za ozimnico manjše družine. A se ga nikomur ni zdelo vredno pobrati. Na preorani njivi, med ostanki krompirja, zdaj že raste zimsko zelje.

Moj že pokojni stric je do zadnjega pobiral krompir in koruzne storže, ki so ostali za kombajni. Pobral je vsako jabolko, ki je potem zgnilo nekje na kupu. Ko se je še komaj držal pokonci, je pobiral slive in žaloval za vsako češnjo, do katere zaradi starosti ni več mogel. Nisem razumela. »Saj ni vredno truda, še polomil se boš … Vsega skupaj je za nekaj evrov! Saj imaš pokojnino! Samo povej, pa ti bom kupila, prinesla …«

»Ti ne razumeš! Boš že videla …«

Po poklicu je bil mizar. Ni veliko bral, ni se gibal v imenitnih krogih, ni bil zares veren, o politiki ni imel pojma … A je že pred časom govoril, da gre vse k hudiču. »Černobil, letala, rakete …  Saj vidiš, gob ni več, borovnice so izginile, kostanje napada bolezen, orehi so plesnivi, brez škropiv nič več ne zraste! Tako še nikoli ni bilo.«

Jaz, sama sebi pametna, sem za podobno slutnjo potrebovala nekaj desetletij več.

Koliko jih bodo šele vsi ti danes še pametnejši, a v resnici nevedni, ki verjamejo, da je edino, kar šteje, osebna pravica. Recimo, v kontekstu napisanega, moj kos kruha, pa če vsi drugi od lakote pocrkajo!

A, vemo, ne gre nujno le za hrano. Srečno vsem v tej zblojeni deželi.  

 Zarja Jana, št. 36, 7.9. 2021