danny Dobra karma

Dannyjeva napoved: Nenavadno bo, a ne tako zelo ...

Princ Charles Svet24.si

Princ Charles bo odpuščal: v kraljevi družini ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

youtuber-2838945 Odkrito.si

Delo od doma - prednosti in slabosti

Hajdi Korošec Jazbinšek Odkrito.si

Vsak dan šteje, pravi naša glasbenica

Mnenja

Sreča(nja)

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Prejšnji teden se je v mariborskem parku spet zbrala naša skupinica (manj od deset, le brez skrbi) staršev in otrok, ki smo se pred korono redno srečevali pod platanami. Čeprav se nismo videli komaj pol leta, je bilo, kakor da so minila leta, desetletja; bilo je kot na obletnici mature – stiski rok, »pa kje ste, kako ste, kako si ti«, izmenjevanje prigod, nerodne šale in po dolgem času smeh, smeh otrok in odraslih. Vse skupaj je bilo tako nedolžno in skromno, da se mi drugače ne bi zdelo vredno omembe – zdaj pa se mi zdi, da me prav takšne vezi in tovrstni stiki ohranjajo pri recimo da zdravi pameti.

Z leti se sicer vedno bolj obračam vase in postajam introvert; tako sem vsaj mislil. Ko pa sem stal na tisti zelenici in po mesecih izolacije iskal besede, v katere sem nadvse šlampasto prelival neobvladljivo preobilje občutkov, sem se nenadoma jasno zavedel, kako nesmiseln je moj obstoj brez stikov s soljudmi. Govoril sem in govoril, brez zveze sem žuborel kot podivjan potok, nabrekel s staljenim pomladnim snegom, in preplavljalo me je olajšanje – olajšanje, da sem točno tukaj, točno sedaj; olajšanje, da še nisem ne nor ne mrtev; olajšanje, da nisem sam. Ubogi, od nenehnega izpolnjevanja odgovornosti in iskanja izhodov speštani, izcuzani in prestrašeni možgani so končno prihajali k sebi. V kratkih stikih potrgane nevronske poti so se obnovile, impulzi so znova stekli, misli so se prelile v besede, besede so vrele skozi usta, pripovedi sogovornikov pa so prihajale skozi ušesa in skozi prsi, padale so vame in zelenile upepeljeno notranjost. Govorili smo o koroni, o interpelaciji, o hranjenju otrok, o javnih vecejih, nekaj pa tudi o tesnobi, o pogumu; govorili, počeli, zaradi česar smo tukaj – polnili praznino. Šele ko se nekomu zazreš v obraz in šele ko na njem razbereš, da razume in sprejema, kar govoriš, šele tedaj si lahko gotov, da še nisi tako nevzdržno čuden, da bi bil zapuščen in prepuščen osami. Človek še vedno potrebuje pleme, potrebuje soljudi, da potrdijo njegovo človečnost, drugače ne gre.

Zame je to spoznanje ključno med darovi koronske katastrofe. Moje življenje je nepomembno in majhno; ne bom izumil zdravila proti raku, ne bom spal s Scarlett Johansson, ne bom odrešil nikogar – pa kaj potem. Sem povsem pogrešljiv srednjerazrednik iz zaspanega mesta na vzhodu precej obrobne države, ki mu leta tečejo, medtem ko se tam zunaj godijo velike reči – vendar ne zamujam prav ničesar. So ljudje, ki me razumejo in so mi podobni in ki jim je mar zame, meni pa zanje; so sončni dnevi in je park, kjer se najdemo. In smejemo, skupaj z našimi otroki. 

Zarja Jana, št. 1330.3. 2021