polna luna Dobra karma

Test ob polni luni vam prinaša rešitve za mnoge ...

mina miha1 Svet24.si

Najmlajši čuk se bo oženil

sola solarji koronavirus bobo Reporter.si

Razkrivamo: kako vlada ignorira strokovnjake - ...

2_rebeka dremelj Svet24.si

Rebeka Dremelj je na smučišču zagnala totalno ...

DR_1 Necenzurirano

To je zdravnik iz Namibije, zaradi katerega ...

jelena-karleuša, bikinke, instagram Odkrito.si

Jelena Karleuša, kje imaš hlačke?

karla ženim sina Njena.si

Ugodno oddam sina: Karlina drastična preobrazba

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Mnenja

Kako sem postal Ivan Cankar

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Nedavno sem bil ob neki priliki na nacionalki predstavljen kot »levi novinar Vasja Jager«. Kar je dejansko pošteno in zadosti točno – res mi je tako ime in res se preživljam z novinarstvom. Sem se pa malce zamislil ob omembi svoje ideološke klasifikacije, četudi je povsem točna, v današnjih časih brezobzirne polarizacije pa hvalabogu še toliko bolj. In če pogledam nazaj, mi je jasno, kako sem kljub svojemu temeljnemu preziru do ideologije moral ugotoviti, na kateri strani prsi imam srce.

Pri nas doma nikoli nismo bili ne za ene ne za druge; predvsem smo se držali tiste Cankarjeve (še ga bom omenil!) krilatice, da je nazadnjaštvo okej, naprednjaštvo še bolje, najboljše pa so pohane piške. Do desetega leta sem v življenjepis že stlačil tako pionirsko prisego kot obhajilo in nato nadaljeval nekako v tem stilu; do danes sem že nabral vse zakramente razen ohceti in poslednjega olja. Nisem pa nikoli prebiral Marxa, Lenina ali Kardelja in tudi za Udbo nisem špicljaril, razen če sem nezavedno bil nekakšen hipnotizirani mančurski kandidat v vrtčevskem oddelku. Za moj odnos do krivičnih družbenih razmerij so bile odločilne krivice, ki jih je tam nekje pri dnu srednjega razreda trpela moja bolj ali manj ves čas v negotovosti živeča družina; ata in mama sta strastno sanjarila o trenutku, ko bomo prebili sistemsko blokado in se izstrelili onkraj vsakdanjega strahu pred kreditom in položnicami, pa se ni nikoli uresničilo. Oče je bil fabriški delavec, pred penzijo sindikalist, vmes pa celo desetletje brezposeln; na njem sem videl, kaj je kapitalizem, kaj tranzicija pa privatizacija in kaj socialna država. In čeprav moje ubogo Šmarje pri Jelšah ni ravno Wigan, mi je dalo zgled revne solidarnosti, pomešane s fovšijo, postrežene s špricerjem, nabrane v kljubovalnem hrklju, požrte z lastnim ponosom.

Več v reviji Zarja Jana, št. 823.2. 2021