luna-2 Dobra karma

Komu verjeti v poplavi informacij? Odgovor je ...

harry meghan archie Svet24.si

Meghan Markle je izgubila pravico do britanskega ...

zoran jankovic pl Reporter.si

Kako je Zoran Janković »izdal« rdečo zvezdo: Z...

FOTO2 regres, plača, denar Svet24.si

Šok za samostojne podjetnike. 240 evrov več za ...

20210108-01043070 Necenzurirano

Kako se bosta Počivalšek in Tonin najedla ...

Kate Middleton, princ william Njena.si

Uradno: Kate in William z novim družinskim članom

damiano-roi, petra-roi Odkrito.si

Na Jahorini je drug svet, vse odprto, pravi ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Mnenja

Kdo bo zastavil besedo zanje?

Življenje, ki ga to leto spoznavajo naši starši, prijatelji, znanci po domovih je daleč od pravice vsakega do dostojnega življenja in daleč od pravice do enake obravnave.


Po dolgem premišljevanju sem se odločila, da napišem pismo in v njem razkrijem žalost in trpljenje starih ljudi po domovih. Tisto, ki je očem skrito. V zadnjem letu stari bolj kot ne životarijo po domovih za starejše.

Če sem natančna, lahko rečem, da se jim nikoli nista cedila med in mleko, sedaj je pa slabo. Vsaj tistim, ki so skoraj nepokretni ali so osebe z demence ali kar je še huje: oboje. 

Lahko je skrbeti za pokretne, bistre, tiste s svojo voljo. Težje ali pa zelo težko za vse, ki so obsojeni na posteljo in/ali invalidski voziček. Tukaj se začne ali konča empatija.

Opisala bom primer, o katerem lahko govorim, in še zdaleč ni osamljen. To je vsakdanjik moje mame.

Dobra štiri leta je v domu. Ima demenco, vendar ta ne napreduje hitro. Je vesela gospa, čeprav se ne zaveda okolice v celoti, a me zadnje čase pogosto tudi ne prepozna. Do epidemije sem jo obiskovala vsak dan, ji delala družbo, jo hranila in vedrila. V letu korone je bila z vsemi drugimi v domu izolirana, najprej spomladi tri mesece in jeseni ponovno, kar pretežno še traja. Med tem časom je moja mama obsedela, zdaj ne zmore več navadnega koraka.

Zakaj? Zato, ker se z njo ta čas nihče zavestno ni in se ne ukvarja. Fizioterapije in delovne terapije ni, pedikerja ni, niti maserja. Njene noge so zato otrpnile in ne zmore več hoditi. Takšne so tudi zato, ker je osebje po vsem doživetem precej nezainteresirano za zelo stare in dementne. Videti je, da so tem ljudem odvzeli še zadnje, kar so imeli, dostojanstvo, in brez milosti posegajo v zadnje dni in mesece njihovega življenja. Sprašujem, kje je ostala njihova empatija, kje čut za humanost in ne nazadnje vest? Je to diskriminacija, genocid, kriminal, kratenje človekovih pravic, je »samo« nehumanost ali kaj drugega? Dobro bi bilo vedeti!

Le kdo od odločevalcev in izvajalcev lahko z lahkoto reče, da delajo vsi v domovih starejših po najboljših močeh. To preprosto ni res. To vidimo vsi sorodniki, ki nam sem in tja milostno dovolijo, da obiščemo svoje drage. Cirkus delajo iz naših obiskov, tudi tu je čakalna vrsta (1–2 obiska s težavo na mesec za 30 minut), ko je vendar znano, da covid v domove starejših praviloma prinašajo zaposleni.

Čedalje bolj sem prepričana, da smo svojci moteči, ker smo žive priče razsula pri oskrbi naših mam, očetov, tet, stricev.

Dejstvo je, da nam je politika dobesedno ukradla naše sorodnike ter nas in predvsem njih potisnila v obup, ki mu ni videti konca. Naši dragi so namreč kot v zaporu ali hiralnici, so osamljeni, nimajo družbe, nimajo nobenih fizičnih aktivnosti, živijo v slabem zraku, tišini, ob enolični hrani, ki je pogosto nezdrava, priboljški so redki, izbire sadja ni, iz dneva v dan, iz leta v leto pijejo enak čaj … Nikogar ne zanima človek, ki se ure in ure pogovarja s plišastim psom (drugače ne gre), saj nikjer ni žive duše. To je dobesedno iztrebljanje nemočnih.

Res je epidemija, strahu in dela čez glavo, vendar niso vsi bolni, pa vseeno umirajo pozabljeni in sami.

Vlada in zavodi igrajo svojo igro.

Veliko ljudi poznam, ki težko preživljajo te čase, in veliko jih je prepričanih, da bi se moralo to takoj spremeniti. Stara rutina ne daje uspeha. »Bela cona« je žrtev »rdeče« in »sive«.  Stroka svetuje, domovi pa reagirajo po svoje in ne spreminjajo protokola, saj noče nihče za nič odgovarjati, pa magari če kdo po nepotrebnem umre. Na koncu si vsi operejo roke, rekoč, da je itak korona kriva za vse. Kako prikladno in pokvarjeno.

In ne nazadnje lahko povem, da je zaračunavanje domskih storitev preklemano drago. Več kot tisoč evrov se plača te dni za menjavo plenice, kosilo in spanje. Stanovalci plačujejo tudi za neopravljeno delo.

Sprašujem se, kje je kdo, ki bo tej kalvariji naredil konec? Kdo lahko pomaga tem državljanom, ki so gradili to državo, jo imeli radi?

V vsakem domu je najmanj polovica takšnih, ki so po cele dneve in noči v postelji. Ali koga sploh zanima, kaj se dogaja v njihovih dušah?

Po oddelkih ležijo v tišini in zrejo v strop ter si po vsej verjetnosti želijo, da se jim življenje čim prej konča. Seveda so izjeme, ampak te so res redke.

Življenje, ki ga to leto spoznavajo naši starši, prijatelji, znanci po domovih je daleč od pravice vsakega do dostojnega življenja in daleč od pravice do enake obravnave.

Zavedam se, da moraš biti pogumen, pa tudi jezen, da o tej kalvariji spregovoriš. In jaz sem jezna, pa tudi pogumna.

Kdo bo zastavil besedo zanje? Boste vi?

Silva Novak

Revija Zarja Jana, št. 2121. 2021