luna-2 Dobra karma

Komu verjeti v poplavi informacij? Odgovor je ...

pacient, smrt Svet24.si

Razglasili so jo za mrtvo, devet dni po pogrebu se...

zoran jankovic pl Reporter.si

Kako je Zoran Janković »izdal« rdečo zvezdo: Z...

FOTO2 regres, plača, denar Svet24.si

Šok za samostojne podjetnike. 240 evrov več za ...

20210108-01043070 Necenzurirano

Kako se bosta Počivalšek in Tonin najedla ...

Kourtney Kardashian Odkrito.si

Kardashianka ima novega

Rok Benkovic Njena.si

Ste vedeli, da se je Rok Benkovič leta 2018 ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Mnenja

Nesreča prihaja na krilih in odhaja peš

Kaj nas je naučilo leto 2020, o katerem se že pišejo knjige in se bodo nedvomno snemali filmi? Nesreča prihaja na krilih in odhaja peš, je zapisal francoski razsvetljenec Voltaire, njegov rek je zelo uporaben za kovidno leto, ki je za nami. Virusi sicer nimajo kril, imajo pa nekakšne kavlje, s katerimi se pripnejo na celice in jih okužijo. Doslej niti slutili nismo, kaj vse lahko povzročijo, zmeraj so bili med nami, eni so se jim uspešno izognili, drugi ne. A bili so blagi, nekatere so sicer tudi pokopali, ampak to smo pripisovali smoli. Bolezni, ki so zares množično ubijale, smo že zdavnaj izkoreninili s cepljenjem. So bile res toliko drugačne od kovida in cepiva bolj zanesljiva, kot so danes? O tem bomo še dolgo razpravljali. In mnogi bodo, se bojim, dileme plačali z zdravjem. Ker so se cepili ali ker se niso, kdo ve.

Kaj nas je torej naučilo preteklo leto? Da se ni treba bati atomskih bomb, ki jih sicer imamo toliko, da bi lahko razstrelili dvajset planetov, kot je naš, a si jih nihče ne drzne uporabiti. Tudi vojaško železje, o katerem smo se prepirali lani (saj veste, 780 milijonov za oklepnike), ni kos resnični grožnji, ki grozi človeštvu – to pa so bolezni, ki se širijo tako hitro, kot se premikamo ljudje, in maščevalna narava, ki nas sežiga, utaplja, trese in podira, kar smo zgradili. Proti nevarnostim, ki niso načrtovane, pa naj teoretiki zarot še tako protestirajo, ne moremo skoraj nič. Potresov ne znamo napovedati in proti tornadu, ki drvi proti nam, se ne moremo boriti. Morda smo se naučili nekoliko bolj spoštovati naravo, ki nam je tik pred novim letom še enkrat zažugala s potresom v neposredni bližini.

Narava je skoraj edino, kar nam je prijetnega ostalo med karanteno, in čeprav smo morali nekaj časa celo po gozdovih nositi maske, nam je polepšala dneve, ko ne smemo skoraj nikamor. Med epidemijo smo ugotovili, da potrebujemo zelo malo: ene kavbojke za na vrt, druge za v trgovino, ena bunda za sprehod po mestu, druga za v gozd – vsi drugi kosi iz moje omare so nedotaknjeni. Spet smo začeli pisati pisma, da bi razveselili sorodnike, do katerih ne moremo in ne smemo, in pošiljati pakete z božičnimi keksi in posušenim sadjem. Ugotovili smo, s kom lahko na omejenem prostoru živimo v vsakršnih razmerah, od koga pa se je morda pametno posloviti. Spoznali smo, da je tehnika sicer super, ker veliko dela lahko odpravimo na daljavo, da pa se nevarno oddaljujemo drug od drugega. Samotarji so sicer prišli na svoj račun, družabni ljudje so po eni strani obupani, po drugi pa so hvaležni za stike, ki so jim ostali.

Spoznali pa smo tudi, da ima država velike apetite, da bi odločala v našem imenu tudi takrat, ko za to ni potrebe, da bi nas nadzirala, kaznovala, strašila in nam naprtila krivdo za neuspešen nadzor nad boleznijo. Ker nismo pridni. Zato pač sitnarimo, nergamo, ji gledamo pod prste in se ne damo. Nočemo zdrsniti v Deklino zgodbo, ko bo bolezni konec, kar se žal še ne bo zgodilo tako kmalu. Nesreča odhaja peš, zato – potrpljenje. Ne pa vdaja.

Zarja Jana, št. 151. 2021