jerca zajc sustersic Dobra karma

Leto dni po težki ločitvi lepa voditeljica ...

Hale Powell Svet24.si

Pohodnici, ki nista nosili mask, pljunil in jima ...

aleksandra pivec bobo (3) Reporter.si

Aleksandra Pivec prepričana, da se Jože P. ...

revščina Svet24.si

Posledice epidemije: »Imamo nov profil revnih ...

dom danice vogrinec, dso, dom starejših Necenzurirano

Kdo bo odgovarjal za tragično bilanco epidemije

Žiga X Gombač 1 Odkrito.si

Ne spreglejte "Znamenitnih"!

Janez Rebernik -Nova Njena.si

Ko ugasnejo kamere: Je Janez res ženskar?

Mnenja

Se smejati, ko boli srce

Navaden dan nenavadne mame. Kolumna, ki jo piše Dragica Kraljič.

Sedim v avtu na nekem parkirišču in čakam Janeka, ki se privaja na nov varstveno-delovni center. Sicer mi včasih pravi, da je tudi on že v penziji, tako kot jaz. In da ne bi šel delat. Ne morem mu reči, da sem jaz delala več kot štirideset let in sem zares godna za penzijo. Zato resno računam na njegovo Mojco, ki ga je v centru sprejela s širokim objemom, a odločno.

Ne, v avtu ne poslušam radia. Tudi doma ga ne več od pomladi. Prostodušno priznam, da sem ga nekega dne med prvim valom koronavirusa zabrisala po stopnicah v klet. Saj vem, da sem si s tem naredila škodo, ampak če ne morem več, pač ne morem več. 

Nekaj dni sem opazovala ljudi v bližnjem baru. Včeraj so ga zaprli. Zagotovo me to ne gane, malo pa pogrešam ljudi. Tako na daleč. Saj me ni zanimalo, kaj pijejo ob desetih zjutraj. Opazovala sem njihove geste, mahanje z rokami, držo telesa … in premišljevala, o čem se pogovarjajo. Če rečem, da o koroni in politiki, ne bom daleč od resnice. 

Da mi ne boste očitali, da se ne zanimam za nove vladne ukrepe v drugem valu koronavirusa! Vse vem, ker v avtu preberem dnevni časopis, zraven pa tudi vse revije. Ker sem v penziji, me ne zanimajo dnevi, ampak katera revija kdaj izide. No ja, torkov se veselim. Takrat moje čakanje hitro mine. Sicer pa sem tudi na tekočem o tem, kdo je še s kom in kdo ne več. Vprašajte me! Danes, ker jutri bom že vse pozabila. 

In s seboj nosim knjige. Slovenske založbe in knjigarne so letos moja najljubša trgovina. In stokrat sem se že opravičila poštarjem, ko so mi med epidemijo prinašali domov pakete. Oprostite še enkrat! Ampak rešili so mi (kolikor toliko) zdrave pameti. 

Ob navadnem dnevu se zbudim vedno deset minut, preden zvoni ura. Pa naj bo zdaj ob šestih ali prej, ko sem še delala, ob treh zjutraj. Sovražim zamujanje. Res je, da sem nekajkrat zamudila, ampak takrat je Janek sedel ob štirih zjutraj v bloku na stopnišču in tulil. Bolj ko sem ga prosila za tišino, bolj je tulil. In me gledal. In čakal na sosede. Ker ni bilo nobenega na vratih, je vstal in šel. Komu se ljubi nastopati brez publike? Očitno sem imela pri sosedih protekcijo. 

Torej, še vedno sedim v avtu. Na skoraj praznem parkirišču. Tu in tam kdo teče v trgovino. Z masko. In hitro nazaj. Tako je te dni. Sedim v avtu in se smilim sama sebi. Zakaj pa ne? Žalost in smiljenje sami sebi sta razkošje, ki si ga privoščim, kadar sem sama. Kadar sva skupaj z Janekom, pa nikakor! Janek ima rad vesele ljudi. Šale. Smeh. Humor! In po intuiciji loči pristno od zaigranega. To je nekaj najtežjega v življenju, kar moram delati! Ali pa je nekaj, zaradi česar preživim. Se smejati, kadar boli srce. Ampak poskusite! Tisti trenutek, ko se zasmejete, nasmehnete (jaz moram zraven pokazati še zobe), malo odleže. Moram to patentirati!

In sedim v avtu na parkirišču ter pišem tole. Spomnim se časa, ko je bil Janek še dojenček in sva živela v garsonjeri, sem diplomo na fakulteti napisala na straniščni školjki v kopalnici. Bila je tako dobra naloga, da so jo kasneje izdali kot priročnik za strokovne delavce. Ah, vedno sem najbolje funkcionirala v izrednih razmerah.

Izredne razmere pa so v mojem življenju vsak dan. Razen kadar grem na balkon in se nadiham. 

Zapuščam vas za danes in grem preverit, kaj bo jutri. Hja, tudi če sem v penziji, ne vem, kaj bo in sem odvisna. Od koronavirusa. Skozi in skozi sem odvisna od nečesa! Mislite, da sem že odvisnik?

Če bi radi vedeli, kako sva preživela prvo karanteno in zagotovo bova tudi drugo, pa naslednjič.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

* Nenavadna mama sem Dragica, magistrica znanosti s področja defektologije (kot boste še lahko ugotovili v nadaljevanju, je to prednost ali pa tudi ne). Delala sem s predšolskimi otroki, z otroki s posebnimi potrebami, bila sem pomočnica ravnateljice Vrtca Ljubljana Center in šestnajst let ravnateljica Vrtca Pod gradom v Ljubljani. In skoraj trideset let sem mama Janeka, zdaj že fanta, ki ga je obdaril Downov sindrom. Z vsem, kar spada zraven. To ni šala, odvisno je pa od tega, s čim gledate – ali z očmi ali s srcem. 

Zarja Jana št. 4327.10.2020