omar mama 1 Dobra karma

Mama Omarja Naberja o sinu: 'Naj že najde kakšno...

slovenska-policija, nadzor-prometa, prometnik Svet24.si

To je dokazilo, ki ga je potrebno imeti pri sebi ...

gaber marolt mediaspeed Reporter.si

Marko Potrč ima družbo: to je vplivnež, ki ...

New York Svet24.si

FOTO: Izpovedi Slovencev o uspešnosti posameznih ...

janez jansa pf Necenzurirano

Ne le virus, problem je, da vsi kimajo Janši ...

faviola Odkrito.si

Duh 2-letne deklice, ki obiskuje svoj grob?!

Primož in Renata Peterka ter njuni otroci Maj, Gaja in Stela Njena.si

Se bodo Maju Peterka izpolnile želje?

Mnenja

Izbira

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Pred dnevi sem moral po službeni dolžnosti v Ljubljano na pohod nasprotnikov splava. Orkan čustev, vere in travm, ki me je skupaj s protestniki nosil po ulicah prestolnice, me je konkretno pretresel. Nekatera vprašanja na človeka učinkujejo kot aspirin na kokakolo – spusti jih v svojo notranjost in opazuj, ko ti bo duševnost zavrela v razburjeno peno in preplavila čez rob zdrave pameti. Količina energije, ki se je tisto soboto sprostila v Ljubljani, je bila ogromna. Ko gre za abortus, ima vsakdo mnenje in vsakdo ima zgodbo. Tudi jaz.

Ko je bila mati noseča z menoj, ji je zdravnik naročil, da mora na splav; v prvih tednih, ko še ni vedela za svoje stanje, je bila na rentgenu in menda so bili prepričani, da s plodom ne more biti vse v redu. Mati je vztrajala in zdaj sem tukaj, takšen, kot pač sem. Pošteno povedano, nisem prepričan, ali to pomeni karkoli. Da, imel sem srečo, da sem tukaj. In če je ne bi, me pač ne bi bilo in tudi ne bi vedel, da nisem imel sreče. Kar je živo, ne zmore doumeti neobstoja; kar ne obstaja, ne more objokovati svoje neživosti. Ključno vprašanje je torej, ali sem v tistih tednih, ko je mati hodila okoli zdravnikov in iskala drugo mnenje, že obstajal? Ne vem, ne spomnim se. Rad verjamem, da sem. A če resnično premorem dušo, ki presega telo in njegove omejitve vključno s smrtjo in potemtakem tudi z rojstvom, potem nikoli nisem imel razloga za paniko. Predstavljam si, da bi nekako že našel pot na ta popolnoma nori planet, če je tako odločila neka višja sila. Ob vseh milijardah teles, ki so na voljo na Zemlji, ne more biti prav težko dobiti prevoza v tostranstvo. Če bi tako odločila višja sila – ne vem.

Danes sem srečni oče hčere, ki mi pomeni več kot lastno življenje. Vendar še vedno ne vem. Kdo sploh lahko reče, da ve, kako se počuti ženska, ki izve, da je noseča, doma pa jo čakata revščina in nasilni pijanec? Kdo razume stisko najstnice, ki je zanosila po neumnem? Bolečino posiljene, ki v sebi čuti razraščanje tuje sle? Obup matere, ki ji povedo, da bo njen otrok rastlina? Spoštujem strast, s katero verniki zagovarjajo svoja prepričanja, tudi jaz delim mnoga izmed njih – toda nihče nima pravice, da lastna prepričanja vsiljuje drugim. Vsakdo ima svobodno voljo, po kateri se odloči, kateri križ si bo nadel, kateri greh storil. So situacije, ki te zdrobijo ne glede na možnost, ki jo izbereš. Toda izbrati moraš.