kartoskop Dobra karma

Dannyjev kartoskop od 21. do 26. oktobra: teden ...

Nuša Lesar Svet24.si

Nušo Lesar oglobili policisti, preverite zakaj

uefa ceferin Reporter.si

Čeferin vznemirjen: poskušajo mu speljati ...

otroci DSO preddvor Svet24.si

Pretep med starostniki: »Vse jim uhaja izpod ...

tomaž-gantar Necenzurirano

Na ministrstvu za zdravje frči perje

Neyleen Ashley Odkrito.si

Preveč seksi za Tik-Tok

sanjski-moški-hrvaške Njena.si

Sanjska Nuša posneta med raztegovanjem v hlevu

Mnenja

Odziv na intervju z mediatorko go. Tjašo Ravnikar v Zarji Jani št.38, dne 22.9.2020

Slovenski družinski sistem se je v tej točki izkazal za pravega kliničnega psihopata. Namesto, da bi preučil, kaj je narobe in to popravil z namenom, da bi končno zavaroval največjo korist otroka, se je potuhnil in zdaj skuša na tiho popraviti statistiko, kar dokazuje, kako hud bolnik je.

Avtor:

dr. Leonida Zalokar

Značke:

V predzadnji številki Zarje je bil objavljen intervju z mediatorko z Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je glede brutalnega odvzema otrok podala nekaj mnenj. Izražena stališča, kot na primer, da je vesela, ker so brutalno odvzeti otroci vsaj pri očetu, da bi bilo potrebno uvesti še eno postajo pred CSD, kjer bi se ljudje lahko pripravili, predvsem pa pogovorili in umirili, da so bili nekoč očetje pri dodeljevanju zapostavljeni, kar skušajo (verjetno mišljeno kot sistem) zdaj popraviti in uravnovesiti, med drugim z dodeljevanjem stikov staršu odvisniku tudi na račun stisk otrok, da imajo otroci radi oba starša, so vredna, da se nanje odgovori. Še posebej zato, ker gre za prvo javno priznanje, da državni aparat  na račun in na plečih otrok poskuša prikriti dolgoletno nestrokovno, birokratsko sadistično obravnavanje in odločanje o dobrobiti otrok, vse z namenom, da se v sistemu nič ne spremeni. Sploh za tiste, ki od njega (zelo) dobro živijo. V kolikor bi javnost spoznala, na kakšnih nevzdržnih, zastarelih in strokovno bankrotiranih paradigmah deluje družinsko sodstvo, bi marsikdo izgubil svojo funkcijo, vpis v imenik izvedencev, kakšno službo na CSD, pa tudi kakšna javna sredstva na račun delovanja NVO. Odziv je smiseln tudi zato, ker je mediatorka nezavedajoč se dometa paradigme na kateri deluje, decidirano obelodanila vse tisto, kar sistem v lastni strokovni slepoti in samovšečnosti izvaja zoper starše in otroke, sploh pa žrtve družinskega nasilja. Obelodanila je namreč mentaliteto in prijeme, ki sistem dela tako brutalen in sadističen, kar generira sekundarno viktimizacijo, na kar je vsekakor treba opozoriti in o tem dosledno ozaveščati.

Osnovno načelo, na podlagi katerega bi morale strokovne službe uravnavati svoja ravnanja in odločitve je varovanje največje koristi konkretnega otroka. Da se je v preteklosti celoten državni aparat pri urejanju družinskih razmerij zaradi lastne intelektualne ležernosti zatekal v klišeje, namesto, da bi se ukvarjal s tem, za kar je plačan, to je varovanjem koristi konkretnega otroka, dokazuje neslavna statistika o brutalnem in sistematskem diskriminiranju očetov (in posredno tudi kršenje pravic teh otrok). Vročitev dveh  pritožb očetov s strani Evropskega sodišča za človekove pravice decembra lani, ki zatrjujeta sistemsko diskriminacijo pri odločanju o dodelitvi otrok, bi bilo lahko vzeto in razumljeno kot skrajno in zadnje opozorilo, da je v sistemu nekaj hudo narobe, ter da je treba ugotoviti kaj. Brutalna statistika o dodelitvah otrok razgalja hude težave in predsodke v vseh segmentih, to je pri socialnih delavcih, izvedencih, ki so bili pretežno iz vrst kliničnih psihologov in nenazadnje pri sodnikih, ki so z nekritičnim prepisovanjem predvsem izvedenskih mnenj, psihologizirali pravne standarde do izmaličenosti in brezvsebinskosti.

Ampak ne. Slovenski družinski sistem se je v tej točki izkazal za pravega kliničnega psihopata. Namesto, da bi preučil, kaj je narobe in to popravil z namenom, da bi končno zavaroval največjo korist otroka, se je potuhnil in zdaj skuša na tiho popraviti statistiko, kar dokazuje, kako hud bolnik je. Skratka, zatekel se je v zahrbtno manipulacijo, namesto v soočenje samim s sabo. Vse to, da bi vse ostalo še naprej enako, še posebej za tiste, ko imajo od statusa quo veliko korist. Tako se zdaj starši in otroci, žrtve družinskega nasilja in drugih patoloških osebnostnih stanj, soočajo s procesom »uravnoteženja,« ki ga izvaja sistem z namenom, da bi se popravila statistika, ki je izdala njegovo brutalno nestrokovnost in birokratski sadizem s katerim je v preteklosti preko državne prisile uveljavljal svoj prav. Vse to zato, da se prepreči razbitje kartela in zaprtje nekaterih finančnih pipc ali celo, da ne pride do odvzema kakšne sodniške funkcije.

Vsi, ki se že več desetletij znanstveno in praktično ukvarjamo z osebnostnimi motnjami (tako s prepoznavanjem kot obravnavanjem) vemo, da tako kot za odvisnost od prepovedanih drog, alkoholizem, tudi za osebnostne motnje velja, da so spolno nediskriminatorne. S tem je mišljeno, da lahko za njimi trpi tako moški kot tudi ženska. Dejstvo je, da so nekatere med osebnostnimi motnjami izjemno škodljive za bližnje, še posebej pa za otroke, ter da so transgeneracijsko prenosljive. Posledično v vseh strokovno omikanih državah pri starših, pri katerih je prisotna zadevna patologija, omejujejo starševska upravičenja zaradi varovanja največje koristi otrok. In to ne zaradi tega, ker predstavljajo (samo) neposredno grožnjo za otroka, ampak zato, ker so transgeneracijsko prenosljive tudi preko vedenjskih vzorcev in povzročajo dolgoročno osebno (na otrocih) in družbeno škodo (zdravstvo, sociala, škoda zaradi posledic praviloma pridruženega nasilja).

V strokovno omikanih državah so osebne motnje multidisciplinaren problem. Specializacijo na področju osebnostnih motenj lahko opravijo različni strokovni profili, ki za to pokažejo interes oziroma izkažejo, da se pri svojem delu redno srečujejo ter delajo s populacijo, kjer je prisotnost osebnostnem motnje pogosta. Torej, da pri svojem delu strokovno znanje s področja osebnostnih motenj dejansko potrebuje (pravočasno prepoznavanje in ustrezno delovanje). Tako med slušatelji redno srečujete učitelje, vzgojitelje, socialne delavce, uslužbence probacijskih služb, policiste, sodnike, kriminologe pa tudi psihologe, psihoterapevte in zdravnike. Morda bo koga presenetilo, toda najučinkovitejše programe obravnave za osebnostno motene v tujini pišejo pedagogi in socialni delavci, ki delajo s populacijo na dnevni bazi.

V Sloveniji, storitve psihološkega svetovanja v najširšem smislu te dejavnosti, niso regulirane in posledično nad izvajalci storitev ni nobenega kvalitativnega ne varnostnega nadzora. Pravna praznina je povzročila več negativnih učinkov. Pojavilo se je ogromno samooklicanih psihoterapevtov in psiholoških svetovalcev brez kakršne koli izobrazbe ali usposabljanja na tem področju. Slovenija je postala pravo smetišče psihoterapevtskih šol katerih pristop je že davno zastarel ali bil celo ovržen. Kar je še huje, nekatere od teh psihoterapevtskih šol so množično vdrle v  CSD-je, kjer zdaj pod varno štampiljko države delajo dodatno in nepojmljivo škodo. Strokovno mnenje z veliko psihologiziranja vam lahko napiše kdorkoli, brez bojazni, da ga zadane kakšna neprijetna posledica.  Nadalje, področje osebnostnih motenj si na vso silo skuša kartelizirati ozek segment kliničnih psihologov in psihiatrov. Še posebej tistih z državno licenco za ubijanje, to je tistih z državno štampiljko izvedenca.

Izredno škodljiva stranska posledica odsotnosti regulative je tudi, da ni mogoče nikjer zahtevati in doseči priznanja znanja pridobljenega v tujini. Tudi tistega ne, ki je bilo pridobljeno na svetovno najbolj uglednih institucijah iz področja. Ker javnost tega ne ve, si lahko kartel mirno privošči obračunavanje in »strokovno« diskreditacijo zgolj z navedbo, da določena oseba ni eden od njih. Odsotnost kakršne koli regulative na tem področju ter več desetletji trajajoči poizkusi kartelizacije dejavnosti je tako pripeljala do stagnacije stroke, ki jo je vsaj na področju poznavanja osebnostnih motenj, razvoj zadnjih dvajsetih let povsem obšel. Sistem še danes ostaja na ravni bizarnosti uporabe Rorschachovih pack in testa PAI. Testov, ki oba krožita po internetu in se je nanje možno pripraviti in ju izigrati, se v strokovno omikanih državah sploh ne  bi uporabljala – Rorschackove packe pa so v urejenih evropskih državah močno odsvetovane ali prepovedane. V Sloveniji pa se Rorschack še naprej veselo trži in uporablja.

V svoji več kot tridesetletni karieri sem se z osebnostnimi motnjami in z njim povezanim družinskim nasiljem srečevala preko staršev nam zaupanih otrok, kot preko otrok/mladostnikov, med njimi tudi posamezniki z brezčutnimi neobčutljivimi potezami, pri katerih dolga leta ni delovala prav nobena ambulantna obravnava naših »strokovnjakov«. Pa tudi preko otrok, ki so v naš zavod prišli v spremstvu gore neke dokumentacije, ki ni imela nobenega logičnega smisla in strokovne konsistence. Praviloma je tak otrok izkazoval hude čustveno vedenjske težave, imel zgodovino čudnih poškodb, nepojasnjenih vedenj in seveda kup zdravstvene dokumentacije, ki je vsebovala serijo številnih, praviloma različnih diagnoz, ugotovitev, mnenj, priporočil – otrokovo stanje pa je bilo iz leta v leto slabše. Pogosto se je šele pri nas razkrilo, da je bil otrok deležen hudega družinskega nasilja od starša, ki je po dokumentaciji sodeč, kazal vse znake osebnostne motenosti, pa tega do takrat ni nihče prepoznal. Nisem zdravnik ali klinični psiholog, ker me ta študij ni nikoli zanimal – zagotovo pa sem od marsikaterega sedaj delujočega izvedenca vsaj za osebnostne motnje mnogo bolj strokovno usposobljena, tako na znanstvenem kot na praktičnem področju (izobraževanja, usposabljanja, certifikati iz tujine), saj sem z zahtevo po pridobitvi informacij javnega značaja glede izobraževanj, ki naj bi se jih udeleževali izvedenci, za to, da so izpolnili kriterij obstanka na listi sodnih izvedencev, dobila vpogled v to, da se strokovnih izobraževanj o osebnostnih motnjah ni udeleževal prav nobeden od tistih za katere sem zahtevala posredovanje podatkov. Še več v tujini, kjer je sodno izvedenstvo razvito, sploh ni možnosti, da bi se potrdila o prisotnosti na konferencah, ki v Sloveniji predstavljajo glavnino dokazil, da izvedenci še izpolnjujejo pogoje, da ostanejo izvedenci, sploh upoštevala za kakršno koli izpolnitev pogojev po rednem sprotnem usvajanju novosti in s tem upravičenosti obstanka na listi sodnih izvedencev. Na prste ene roke lahko preštejemo, kolikim našim izvedencem bi evropsko primerljive države z visoko razvitim sodnim izvedenstvom, podelilo licenco za delo – tisti, ki uporabljajo Rorschachov test, nimajo niti najmanjšega pogoja. Sploh, če znajo samo to.

Vtis, pa tudi neodvisni empirični javno dostopni dokaz, kako približno so videti izkušnje z neprepoznanim družinskim nasiljem pri otroku, si lahko celo preberete, ker gre za zadevo o kateri je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice (glej V. proti Sloveniji, pritožba št. 26971/07, sodba je celo v slovenskem jeziku). Ženska iz zadeve ima štiri otroke iz prejšnjih razmerij, nakar se ji v novem razmerju rodita še dva otroka, dvojčka. Eden od njiju v starosti približno 1,5 leta umre. Obdukcija razkrije več zlomov in poškodb notranjih organov. Preostala mladoletna otroka staršem odvzamejo in oddajo v rejništvo. »Strokovnjaki,« konkretno psiholog na CSD, ugotovijo, da preostala mladoletna otroka v družini preživljata travmo zaradi smrti sestrice in da psihofizični razvoj enega od njiju zaostaja. CSD je zgolj ugotovil obstoj suma možnega družinskega nasilja in domačega zanemarjanja. Hkrati je ugotovil, da starša nista imela kritičnega odnosa do stanja v njuni družini. O osebnostni motnji ali vsaj o kakšnem sumu nanjo s strani CSD, oziroma njihovega hišnega psihologa, niti besede. (kar je za Slovenijo povsem značilno). Šele tri leta kasneje je izvedenec klinični psiholog ugotovil, da je pri materi prisotna osebnostna motnja čustvene labilnosti s prepirljivim in družbeno neprilagodljivim vedenjem. Kdor vsaj nekaj ve o osebnostnih motnjah, bi rekel, da je izvedenec povedal le tisto kar je bilo že itak očitno, predvsem pa že zdavnaj prepozno za otroka.

Osebnostne motnje, ki so marsikdaj vir družinskega nasilja, so pri nas večinoma prepozno prepoznane, ali pa sploh ne, kadar ni tako očitnih posledic nasilja, kot je to v primeru ESČP. Dejstvo pa je, da se osebnostne motnje da prepoznati tudi kadar nasilje in njegovi rezultati niso očitni že na prvi pogled vsakemu laiku.

Ker sistem družinskega sodstva osebnostnih motenj ne prepoznava z lahkoto naseda manipulacijam teh oseb. Osebnostno moteni zato neredko uspe prepričati ignoramuse v sistemu, da je pravzaprav žrtev. Videla sem primere, ko je izvedenec celo pravilno postavil diagnozo osebnostne motnje, pa sodnik ni razumel, kaj je prebral in je izvedensko mnenje ignoriral, ker je sledil svojemu občutku in vtisu, ki ga je osebnostno moteni z uporabo manipulacije naredil nanj. Ignoramusi na področju osebnostnih motenj ne vedo in ne morejo razumeti, da se z osebnostno motenimi ne da pogovarjati, dogovarjati in sklepati kompromisov. Da dogovore izigravajo, se jih ne držijo, ali jih subverzirajo zato, da lahko trpinčijo dalje. V strokovno omikanih državah zato z osebnostno motenimi ali tistimi,  za katere se sumi, da pri njih osebnostna motnja obstaja, ne izvaja partnerske psihoterapije, svetovanja, mediacije in poravnav. To pa iz preprostega dejstva, ker jih ti ljudje izkoriščajo za nadaljevanje svojih zlorab bivšega partnerja. Skratka, poravnalna pravičnost, ali še točneje siljenje v poravnave in kompromise je na tem področju tisto, kar generira sekundarno viktimizacijo in je zato v strokovno omikanih državah prepovedana tudi za sodnike v zasebnosti njihovih razpravnih dvoran. To pravilo je vsebovano tudi v 48. členu Istanbulske konvencije, kar pomeni, da gre za pravni okvir, ki velja. Pri čemer velja nediskriminatorno tudi takrat, ko so žrtve moški, pa tudi, da prepoved sklepanja/dopuščanja poravnav velja tudi za sodnike v njihovih sodnih dvoranah, ki pa se tega iz meni neznanega razloga ne držijo. Brez  sankcij.  Vse to kaže na to, da sodnikom ni v interesu na tem področju narediti reda, čeprav imajo zato povsem veljaven in zavezujoč pravni okvir.

Na podlagi spremljanja več življenjskih primerov lahko sklepam, da opisani problem izvira iz dejstva, da je vprašanje obravnavanja družinskega nasilja urejeno v posebnem zakonu in ne znotraj samega družinskega zakonika. Pa tudi, da mentaliteta sodnikov in »strokovnjakov«, za katero mi sploh ni jasno od kod se je vzela, meni, da je medpartnersko nasilje problem, ki je zgolj začasne narave, ki pa izzveni s potekom časa oziroma s časovno distanco od razpada zveze. Pa vedno ni tako. Sploh in še posebej pri osebnostno motenih ne. Zakon o preprečevanju družinskega nasilja tako decidirano v 22e. členu določa, da je alternativno razreševanje sporov v postopkih, ki se vodijo zaradi nasilja v družini, izrecno prepovedano. Torej to ne velja v postopkih, ki se tičejo urejanja družinskih razmerij, čeprav gre dejansko za isto materijo, in so razlogi za prepoved izvajanja alternativnih oblik razreševanja sporov povsem isti, kot v primerih postopkov po ZPND. Ampak tega pri nas očitno ne pravna ne psihološka stroka ne sprejema, sicer te zakonodajne norosti ne bi bilo. Določbe in ukrepi po ZPND dejansko sodijo v družinski zakonik, vključno z določbo o prepovedi poravnav, predvsem pa v isti postopek.

V praksi je tako prišlo na delitev družinskega nasilja na medpartnersko in nasilje, kjer je neposredna (očitna) žrtev nasilja otrok. Vsaj slednjega naš sistem prepoznava in jemlje resno, tudi v družinskih postopkih. Naš sistem pa žal še ni strokovno dozorel za primere, ko je otrok posredna žrtev, sploh pa ne za primere, kjer je otrok orodje (in s tem neposredna žrtev) za subverzivno in perfidno obračunavanje osebnostno motenega starša z bivšim partnerjem. Socialni delavci in splošni psihologi zaposleni na CSD (očitno) o tem nimajo nobenega znanja, klinični psihologi pa znanje, ki je popolnoma zastarelo. Posledično so partnerji, ki so žrtve družinskega nasilja s strani osebnostno motenega partnerja, ki skušajo zaščititi otroke pred takim nasiljem, deležni institucionaliziranega nasilja in očitkov, da zaradi lastne travmiranosti, čustvene neuravnoteženosti in labilnosti, niso sposobni delovati v največjo korist otroka, to je skleniti poravnave, ki bo kazala razumevanje, da ima otrok v svojem življenju »prisotna oba starša.«

Žrtve družinskega nasilja v Sloveniji so ob odsotnosti splošne, predvsem pa strokovne ozaveščenosti o naravi in prepoznavanju osebnostnih motenj, ter iz njih izvirajočega nasilja, v postopkih v družinskih sporih deležne zanikanja obstoja družinskega nasilja in/ali njegovega minimaliziranja. »Strokovnjakinje« na CSD-jih, mediacijah in sodnice jih posledično silijo in pošiljajo na partnerska svetovanja in mediacije z nasilnežem in jih silijo v škodljive poravnave. Žrtve si ne upajo upreti tej očitno protipravni torturi, da ne bi izpadle nesodelovalne, konfliktne in zato škodljive za otroke. Na teh seansah t.i. poravnalne pravičnosti so žrtve družinskega nasilja redno deležne nasvetov, ki kažejo na popolno nerazumevanje in celo omalovaževanje načela ničelne tolerance do družinskega nasilja, kot na primer, da

-       je treba razumeti nasilneža, ker je tudi sam žrtev;

-       da s svojim ravnanjem sama spodbuja nasilne reakcije nasilneža, ter da naj v bodoče dobro razišče in premisli s čim jih povzroča;

-       da je treba malo popustiti;

-       da je nasilnež narobe razumel situacijo;

-       da je žrtev narobe razumela početje nasilneža;

-       da je treba biti samo malo pozitiven;

-       da je bil nasilnež samo malo razburjen;

-       da nasilnež celo seanso prihaja vedno z novimi zahtevami in pogoji in da mora žrtev vedno znova in vedno bolj popuščati;

-       da nasilje generira hud medpartnerski konflikt;

- da  je samo enkrat klofnil;

-       pa tudi, da mediatorke, svetovalke ne ustavljajo žaljivk, insinuacij, dretja, poniževanja, nasilnežev, na koncu pa zapišejo »uravnoteženo« mnenje, da poravnava ni uspela, ker je odnos konflikten (tuli pa samo eden).

Tu pa se problem ne konča.  V več primerih sem opazila, da sistem uravnoteža sodno statistiko preko floskule, da raziskave kažejo, kako je otroku v največjo korist, da sta v njegovem življenju prisotna oba starša. Slednje je seveda res, pri čemer je treba zares cinično pripomniti, da to drži tudi in predvsem takrat, ko partnerska zveza ni razpadla in starša živita skupaj. Marsikatera partnerska zveza sploh ne bi razpadla, če bi se tega oba starša držala. To dejstvo, ali, koliko in na kakšen način je bil starš prisoten v otrokovem življenju pred razvezo, bi moralo igrati ključno vlogo tudi v dodelitvi otroka in določitve obsega stikov, pa je ne. Pod floskulo, da je v otrokovo največjo korist, da sta po razvezi oba sta prisotna v otrokovem življenju (in da sta starša enakopravna), se namreč izvaja birokratski socialni inženiring, ki otroka na lepem časovno izdatno dodeli staršu, ki zanj vsebinsko ni skrbel. Praviloma po lastni izbiri, torej je prostovoljno opustil svoje starševske dolžnosti.

Otroci se tako nenadoma znajdejo izdatno pri staršu, ki »ni bil do tedaj prisoten v njihovem življenju.« Ti otroci se nato kmalu znajdejo v de facto oskrbi varušk, babic, novih partnerk. Skratka pri ljudeh, ki pravno gledano nimajo pravice do stika z otrokom, z vidika psiholoških strok pa raziskave ne potrjujejo, da je otrokom v največjo korist, da so sploh prisotni v njihovem življenju in nimajo zveze s starševskim časom. Poudarjam, da marsikdaj taka ureditev postane priročno orodje manipulativnega starša za izvajanje nadaljnjega nadzora nad življenjem partnerja. Videvam namreč primere, ko nerezidenčni starš sploh ne pride po otroka, ali zadnji moment sporoči, da ga ne bo, rezidenčen starš pa naj situacijo rešuje kakor ve in zna ter zmore v danem trenutku. To preprečuje rezidenčnemu staršu smiselno upravljanje lastnega časa, kar rušilno deluje na njegove socialne odnose.

Povsem evidentno je, da pojavljanje floskule kaže, da sistem nima pojma, kaj pomeni, da je »starš prisoten v življenju otroka.« Starš, ki je prisoten v življenju otroka, je namreč tisti starš, ki za otroka vsebinsko skrbi, v vseh vidikih. To pomeni, da mu pripravlja hrano, ga vozi k zdravnikom, ponoči vstaja zaradi otrokovih težav in drugih potreb, nakupuje za otroka, jemlje bolniško, skrbi za otrokovo higieno v vseh vidikih, tudi tistem, ko skrbi za čistočo in nakup oblačil, skrbi za logistiko prevozov na popoldanske zadolžitve, pozna otrokove prijatelje in njihove starše, otrokove posebnosti, se z njim uči, igra, športa, mu postavlja meje, ga vzgaja. Skratka, skrbi za otroka tudi v neprijetnih in napornih vidikih starševanja.  To je prisoten starš, ne pa starš, ki se nahaja v istem prostoru, ali hodi samo spat na isti naslov, oziroma se z otrokom zgolj igračka in počne stvari, ki pašejo staršu, otrok pa je incidenčni privesek, oziroma kompanjon v igri, ki ne more/sme reči ne.

Tu pa se sistemske norosti ne končajo. Glede na videno v seriji najnovejših primerov/veleumov iz različnih sodišč, kar kaže, da gre za usklajen sistem odločanja, vidim, da se sistem uravnoteža dobesedno na psihologiji in mentaliteti stepfordskih gospodinj.

Tako videvam, da sodišča, ki prepišejo mnenje izvedenca, »otroka« razdelijo v razmerju 60 ali 70 proti 40 ali 30 procentov med rezidenčnega in nerezidenčnega starša. Sodišče ob tem izrecno navede tudi, da je pri delitvi časa upoštevalo, da je otrok pri nerezidenčnem staršu v terminu, ko nima izvenšolskih ali drugih aktivnosti, ki bi posegale v čas nerezidenčnega starša, ker nerezidenčni čas ni dolžan otroka voziti na te aktivnosti. Občasno se temu pridruži tudi odstavek, da nerezidenčni starš ni dolžan v svojem času opravljati projektnih (nesprotnih) šolskih obveznosti in zadolžitev, ki jih otroci dobijo na daljši rok, rezidenčen starš pa mora načeloma planirati aktivnosti tako, da padejo v čas, ko je otrok pri njem. Torej, sodišča sodijo tako, da nerezidenčnega starša razbremenijo vseh starševskih dolžnosti, rezidenčnega pa obremenijo do skrajnosti. Tovrstno sodno odločanje (ki ni nič drugega kot prepisovanje izvedenskega mnenja) pa kaže, da ne konkreten sodnik, ne konkreten izvedenec, ki je to neumnost predlagal, očitno ne vesta, da je prevaljevanje dela in obveznosti, šteto in sprejeto tudi kot družinsko nasilje, ter da je to kar počneta dobesedno institucionalizacija družinskega nasilja. Kot se tudi ne zavedajo, da tovrstna delitev otroku ne zagotavlja, da ima v svojem življenju prisotna oba starša. Preverjeno je, da je bil kot rezidenčen z delom in dolžnostmi obremenjeni starš večinoma mama, dejansko doživljamo oblastno ustvarjanje Stepforda, skratka sojenje na podlagi spolnega stereotipa in nadaljnjo od države vsiljeno socializacijo otrok v ta stereotip. Kaj se je potem pravzaprav spremenilo, razen to, da je rezidenčen starš do skrajnosti obremenjen in oropan prostega časa z otrokom.

Naj vas ne preseneti, da je v nekem znanem primeru mama bojda preprečevala stike tako, da je zahtevala, da se vse skupne otroke vozi na izvenšolske dejavnosti, tudi ko so pri očetu. Dajte se vprašat življenjsko, kako pa se organizira izvenšolske dejavnosti dveh različno starih otrok tako, da nič ne pade v 40% časa drugega starša. Seveda, ko so bili otroci dodeljeni očetu, na lepem za njega kot rezidenčnega starša, da je otroke dolžan voziti na izvenšolske aktivnosti, ni veljalo. Globoko vsajen družbeni stereotip o spolih, ki je institucionaliziran in se brutalno izvaja.

Če povzamem, je dobronamerna ideja ge. Ravnikar, da bi se moral uvesti še en predhoden korak »partnerskega svetovanja in pomirjanja,« vsaj za žrtve nasilja, ki ga povzroča osebnostno moteni partner, še en mehanizem za trpinčenje bivšega partnerja oziroma mehanizem sekundarne in nadaljnje viktimizacije. Žal se premalo zaveda, da je včasih pot do pekla tlakovana z dobrimi nameni. Sploh, kadar niso podprti z znanjem.

Še za konec. Na dejstvo, da se je možno pripraviti se na glavna testa, ki ju izvedenci uporabljajo v družinskih sporih, ker sta splošno in javno dostopna, so sodni izvedenci opozorjeni. Ker v Sloveniji očitno nimamo Ministrstva za pravosodje, opozorilo lahko ignorirajo, ker da naj se testov ne bi dalo zmanipulirati. Resnica, zakaj niso opustili teh dveh testov, pa je bistveno bolj banalna. Uporabi teh testov se dejansko ne morejo odreči v večini primerov sami klinični psihologi, ker ne znajo uporabljati česarkoli drugega, preprosto niso strokovno usposobljeni. Razvoj stroke jih je namreč obšel za več desetletij. Ves sistem in otroci v njem pa so danes žrtve tega problema.

Zatorej – Slovenija bo zagotovo plačala. Vedno bolj, z novimi in novimi primeri, se obelodanja dejstvo, da gre za izjemno hud sistemski problem – cesarčki z državno štempiljko so nagi, MP pa nič!

dr. Leonida Zalokar

 Zarja Jana št. 40, 6. 10. 2020