matej tonin Dobra karma

Matej Tonin: ministrant ali narcis pod žarometi ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

Lucija Ćirović Njena.si

Lucija Ćirović ima zabavno srčno izbranko

Mnenja

Kdo jih bo naučil delati?

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

»Poleg drugih prednosti delo skrajšuje čas in podaljšuje življenje.«

Denis Diderot, francoski filozof in pisatelj

Ko sem pred dnevi spraševala skupinico mlajših najstnikov, ali si želijo v šolo ali bi se raje izobraževali od doma, kot zadnje mesece pred počitnicami, so rekli vsi v en glas: »V šolo!« Seveda sem si zaželela obrazložitve te nenavadne gorečnosti (tudi dobri učenci po navadi vihajo nos, če jih povprašuješ po ljubezni do šole), pričakovala sem, da pogrešajo predvsem sošolce. Pa ni bilo to, z njimi se lahko dobivajo, če že hočejo. Pogrešajo predvsem učitelje, nekatere še posebej, miselni in fizični stik, urejeno okolje za pouk, jasne zahteve, pomoč, iskrice, ki se krešejo med učenci in učitelji … »Znanje, ki smo ga pridobili na daljavo, ni veliko vredno,« je potarnal trinajstletni odličnjak in mi skoraj na filozofski ravni svojo trditev lepo razložil. Kar sapo mi je vzelo.

Sorodnica, ki se ukvarja z otroki, zasvojenimi z računalniškimi igrami, ni preveč optimistična. Med korono se je vse samo še poslabšalo, pravi. Saj ne moreš verjeti, da že osem-, devetletniki komaj kaj spijo, ne hodijo ven, ne družijo se z nikomer, tudi obroki za družinsko mizo so jim le nepotrebna motnja. In ker se je izgovor, da delajo za šolo, med karanteno zdel verjeten, starši pa otrok med »delom« niso hoteli motiti, je z zasvojenostjo samo še hujše. Nihče ne ve, kdaj in kako se bodo zadeve s korono razpletle in končale, zato bi bilo dobro premisliti, kaj bomo vmes počeli, da bo smiselno in da nam bo v veselje. Kaj?

Pomočnica ravnateljice ene od podeželskih primorskih šol mi je z veliko grenkobe razložila, da otroci ne znajo več delati. Čeprav imajo starši doma kmetije in vrtove, svojih potomcev ne naučijo osnovnih opravil. Ne sodelujejo pri setvi in žetvi, petnajstletnik še ni sedel na traktorju, če pošlješ najstnike na vrt, naj ti prinesejo peteršilj in solato, ne bodo vedeli, kje in kaj iskati. Zato pa se množično prevažajo s kolesi, to je trenutno šport, ki krepi telo in duha, bicikel in čelada pa glavna rekvizita, ki ju poleg računalnika otroci morajo imeti. Leta nazaj so si otroci v zadnjem letniku osnovne šole zaslužili denar za valeto z nabiranjem grozdja, zdaj vse prispevajo starši. Zamaškov, ki so jih množično zbirali, nihče noče. Zbiranje papirja tudi ni več v modi. A kaj razmišljate o tem, starši in šolski sistem? Da je pomemben del življenja tudi fizično delo, če ne verjamete, preberite pogovore z uspešnimi ljudmi. Vsi brez izjeme poudarjajo, kako so hvaležni staršem, ker so jih naučili – delati!

Če že ne verjamemo izkušnjam uspešnežev, je pri roki še znanost, ki opozarja, da je za psihofizični razvoj ter telesno in duševno stabilnost nujno potrebna povezava med rokami in možgani – da torej delamo fizično in pri tem naprezamo svoj miselni aparat, kako bomo to čim bolje naredili. Rezultati fizičnega dela so večinoma takojšnji – prekopan vrt s posajeno zelenjavo, skuhano kosilo, pobarvana ograja, popravljeno kolo, spletena kapa, sešita obleka – vse to nas takoj navda z zadovoljstvom in nam poboža dušo. Šolske in druge ambicije so nekje v megleni prihodnosti, rezultati dela pa so tu, zdaj. In ne pozabimo, da se različna znanja in konjički velikokrat prelevijo v rezervni poklic. V Zarji Jani lahko preberete številne zgodbe izobraženih ljudi, ki redijo ovce, vkuhavajo marmelado, pripravljajo kis, lončarijo, mizarijo in si kljub akademskim nazivom služijo kruh z zelo običajnimi dejavnostmi.

Če se mi v življenju kje zatakne, bom kuhala vampe v kiosku na železniški postaji. Morda pa bodo komu všeč.

Več v reviji Zarja Jana, št. 35 , 1.9.2020