Hajni Blagne Dobra karma

Mlajši brat Helene Blagne že 40 let živi ...

I-rosvita pesek-pl004 Svet24.si

Morda pa je še čas za streznitev in lepše ...

ivan zidar pl Reporter.si

Vojna zakoncev Zidar (2.): Osebni stečaj Ivana ...

Janša in Pivec Svet24.si

Političarke, ki jih odnaša kljub zaupanju ...

Screenshot 2020-04-14 at 13.53.29 Necenzurirano

Ne STA, Urbanija pretaka javni denar v zasebne ...

klemen-bunderla, vlomilec Odkrito.si

Klemen Bunderla presenetil vlomilca?

pesem Njena.si

Peter Poles se vrača

Mnenja

Zgodba o mali gospodični (ali zakaj pogrešam Karla Erjavca)

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

 Ko se je še ne tako dolgo tega od nikoder lepega dne vzela nova kmetijska ministrica Aleksandra Pivec in kmalu zatem tudi nova šefica Desusa, si jo preprosto moral opaziti. V marsičem je bila pomembno različna od svojih sotrpink po politični usodi, se pravi od slovenskih političark, čeprav so jo nekatere lastnosti z njimi tudi družile. V mislih imam visok, krepčilen odmerek samozavesti, kajti brez tega odmerka v slovenski politiki še posebej ženskam ne gre. In Aleksandra Pivec ima samozavesti toliko, da lahko vsak vikend z njo prireja razprodaje. In vselej še veliko ostane za naslednjič. Ima tudi dobre živce, vsaj navzven je videti tako.

Luštna je. Majcena. Ravno prav zgovorna. Govori pametno. Od glave s tipično kratko svetlo paževsko pričesko, ki je eden njenih najbolj prepoznavnih znamenj (vsaj zdi se mi, da je to paž, sicer me popravite), in s čedno, drobno, a ne posebej izstopajočo figuro. Vsi, ki smo si jo ogledovali in poslušali v prvo, smo samo debelo gledali in ugibali. Nihče ni imel pojma, kaj iz te bionde, iz nove in zelo nepričakovane šefice Desusa, ki je dotlej velika večina sploh ni poznala, utegne biti in postati. Kmalu smo ugotovili tudi, da ima Aleksandra morda od vsega na svetu najrajši obleke; modo. Še bolj kot politiko. Pravim morda, ker ugibam. A nedvomno ima od vseh slovenskih političark daleč najdaljšo omaro z zanimivimi, svežimi oblekami. Aleksandra Pivec je, kar zadeva modo in obleke, na visokem zgornjem robu vseh slovenskih žensk, ki se redno pojavljajo v medijih, in ne samo političark. Naj ji jih Bog požegna. Čeprav to razkošje oblačil in njeno samozavestno javno razkazovanje cunjic na njenem mestu morda nista najmodrejša poteza. Zlasti čedalje številnejšim Slovenkam gre zadeva vse bolj v nos in se o tem že nekaj časa kaj manjšega sliši ter zapiše.

Še posebej ker se Aleksandra sploh ne gre osnovnega pravila ženskega oblačenja v politiki nasploh: umirjene, decentne zadržanosti. Hočem vas spomniti le na legendarne blejzerje Angele Merkel, ki so si enaki kot mnogojajčni otročaji, le barva jopiča se spreminja in nič drugega. Tudi njene hlače se tako rekoč ne se spreminjajo. Zdaj jo vestno posnema njena suhcena naslednica, le da ta pod vselej enakimi blejzerji nosi še belo bluzo. Ampak naša Aleksandra že ni iz te zgodbe. Aleksandra rada eksperimentira, tudi provocira, močno pri srcu so ji najrazličnejši zanimivi in izvirni poudarki ter dostikrat kar pogumni modni domisleki. Ne rečem, da ženska zanje nima smisla, ampak včasih tudi majčkeno pretirava. Denimo oni dan z velikanskim stiliziranim belim tekstilnim cvetom, ki se je razprostiral čez celo severovzhodno površino obleke pod njim. Meni se že vse življenje žvižga, kaj si ljudje mislijo o meni, ampak s tistim stiliziranim cvetom na prsih si že ne bi upala v službo; bi vzbujala dosti preveč pozornosti. Sicer pa je Aleksandrina moda njena stvar, njeno veselje in njen ponos, in po tem nimam kaj šariti. Do tega ima vso pravico in sem že tiho.

Del njene družine izvrstno poznamo, posebej že pokojnega starega očeta, mednarodno slavnega vinarja Čurina. Oni dan je bil na nacionalki o njem zelo zanimiv dokumentarec in nekajkrat je bilo na ekranu videti tudi Aleksandro. Menda ima tudi hčerko. In priznam, da me potihoma zanima, kako svojega otroka oblači. Ampak skrivanje sorodnikov, še posebej otrok, v zasebnost, je ne le pravica, ampak tudi vrlina sicer nasploh izpostavljenih ljudi. In naj torej bo še kar naprej tako.

Na prvi pogled je (seveda predvsem sama zase) spretna političarka, čeprav zadnje čase vse bolj in bolj kaže, da ima v tem pogledu še kar nekaj izobrazbenih lukenj: baza ji začenja menda vse bolj in bolj odpovedovati zvestobo in simpatije. Začelo se je z ljubljanskim odborom, ki se ji je, ko je legla v Janševo kačje gnezdo, spuntal prvi; zdaj gre zgodba s puntarijo menda naglo naprej. Bomo videli. Kajti naša ambiciozna deklica je, skupaj s politično sopotniškim živinorejcem iz Stranke Mira Cerarja in zdajšnjim ministrom Počivalškom po krajšem mečkanju, kot rečeno, smuknila pod odejo z Janezom Janšo: španovija, za katero sta se odločila, je Janši omogočila, da je sploh segel po položaju premierja, njej pa seveda, da je sedla v stol gospe ministrice. Ministrica za kmetijstvo: fina stvar. Prestižna. Kdo normalen ne bi hrepenel po tem? Brez naše Aleksandre in glasov stranke Desus, ki jo, kot rečeno, vodi, pa ne bi bilo tudi marsičesa drugega, tudi nedavnega javnega bruseljskega koketiranja Janše z madžarskim Orbanom ne. Tisto kohabitacijo z Grosupeljčanom ji jih je veliko zelo zamerilo. Prejšnji teden se je tako končno dvignil pravi vihar ogorčenja, ki še kar nekaj časa ne bo ponehal, kajti Janša je v Bruslju urbi et orbi dokazoval, da je stopil v španovijo z najbolj zaničevano in obsojano skupino evropskih držav, tistimi vzhodnoevropskimi, nedemokratičnimi, podložnimi avtokratom, z Madžari in Poljaki na čelu.

Ne moreš verjeti. Poskusiš se ščipati, ne pomaga, vse je res. Kako je to sploh mogoče? Kako se je lahko to zgodilo? Kako ponosni smo bili pred davnimi leti, bilo je leta l948, ko smo pobegnili Sovjetom, Varšavskemu paktu, edini, ki so to poskušali in jim je tudi uspelo. Sicer v večnacionalni jugoslovanski druščini, pa vseeno. Kako se nam je pred devetindvajsetimi leti širilo srce, ko so nas uradno sprejeli v Evropsko unijo! In zdaj, zdaj menda kar odhajamo nazaj, k preziranemu, od marsikoga še vedno tudi zaničevanemu avtokratskemu Vzhodu, vsaj Janša misli in kaže tako ter ne vpraša o tem nikogar. To si lahko, vsaj misli tako, privošči, ker mu je zlezla pod peruti mala bionda z večino njemu nujno potrebnih glasov, da se je lahko zavihtel na čelo nove vlade. In zdaj tu lomasti, kot mu ukazuje srce. Desus, ki ji je takšno nezaslišano odločitev sploh omogočil, pa očitno nič. Ne moreš verjeti. Gospod Erjavec, oprostite mi za sleherno zamero, ki sem jo kdajkoli izrekla o vas. Vse vzamem nazaj. Vas vzamem nazaj. Kar pridite. S tem sem vse povedala. O ljubi Jezus.

Zarja Jana št. 30, 28. 7. 2020