lev Dobra karma

8. 8. je galaktični dogodek leta, vpliv bo trajal...

1_miha novak Svet24.si

Čuk Miha si želi veliko poroko in dojenčka, še...

pocivalsek tonin jansa pivec-pl Reporter.si

Bo najprej padla Aleksandra Pivec, nato še ...

Klemen Grošelj Svet24.si

Klemen Grošelj: »Moja vizija razvoja Slovenije ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

sara-rutar Njena.si

Zakaj Sara Rutar prekipeva od sreče?

Mnenja

Javna zahvala Jožetu Potrebuješu


Mislim, da so generacije otrok, ki prihajajo na svet, vse bolj zahtevne in nemirne. Tako ugotavljava s sodelavcem, ki ima osemmesečnega otroka, in jaz, ki imam sedemmesečno vnukinjo. To niso več mirni, zadovoljni, zaspani otroci, kje pa! Ti otroci so ves čas budni, nenehno oprezajo za novimi stvarmi, ne zadovoljijo jih navadne plišaste igrače, imeti morajo vsaj kakšen izvesek, ki ropota, piska ali cvili, kroži, ki ga lahko poganjajo, mora se nekaj dogajati. Kaj je vzrok? Pojma nimam, morda vse hitrejše in vse bolj nervozno življenje mamic, ki jih nosijo v trebuhu, morda vse več impulzov, ki jih dobivajo iz življenja. Prižgan televizor, radio, računalnik, telefon, tik tok, facebook, instragram, sporočila, zvonjenje, dregljaji ... Ves čas kaj.

No, in tako je naša nemirna vnukinja zadnjič nenavadno mirno obležala pred televizorjem, ko se je tam slučajno zavrtela pesem Čukov Ko ko ko. Hči je mislila, da spi, tako nepremična je bila. Pogledala jo je od blizu, pa je imela mala široko odprte oči in je spremljala skakajoče in plešoče ljudi, preoblečene v kokoši, in poslušala nezgrešljivo melodijo Čukov.

Ko smo bili skupaj v toplicah, je bila nekega večera sitna, neprespana, nezadovoljna, ni hotela ne jesti ne piti, nič, samo težila je. Hči se je spomnila: »Ko ko ko!« Starejša vnukinja je poiskala skladbo in ji jo zavrtela pred očmi na telefonu. Mala se je umirila, pojedla kašico in vse je bilo spet v najlepšem redu. Zato se na tem mestu javno zahvaljujem Jožetu Potrebuješu za tisto nekaj v njegovi muziki, kar očitno pomirjevalno vpliva na dojenčke.

Ko sem povedala svojemu sodelavcu, s čim umirimo našo najmlajšo, me je nekoliko pomilovalno premeril in povedal, da on svojo hčerko umirja s tretjim stavkom Beethovnove sonate V mesečini. In da deluje samo ta, tretji stavek in nič drugega. Za hip sem se počutila malo »kmečko«, nerazgledano, zaskrbelo me je tudi za bodoči glasbeni okus moje najmlajše vnukinje, ampak ... če delujejo Čuki, pač delujejo. Če Beethoven, toliko boljše! Za Beethovna.

In spreletelo me je, kako še vedno, tudi mladi rodovi, namesto tablic in telefonov v resnici potrebujejo dobro staro umetnost, da jih potolaži, pomiri, poboža. Da potrebujejo glas, pesem, nežno melodijo, glasbo v človeški obliki, že kot otroci. Še posebno kot otroci. Tedaj najbolj. Pa naj bodo Čuki ali Beethoven. O okusih ne bomo. 

V norosti digitalnega časa še uspavanke izumirajo. Saj bi rekla še kakšno o starejši vnukinji, ki me je samo grdo pogledala in odvihrala v sobo, ko sem ji rekla, da sem se prišla pogovarjat z njo, ne gledat, kako bulji v tik tok, ampak ne bom. Morda drugič.