odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

center-starejših-pristan-vipava Svet24.si

V domu starejših v Vipavi potrdili novih šest ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Mnenja

Ko načrtuješ nekaj drugega

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Prvi vikend svojega dopusta sem se z bratrancema podal na potep po gozdnatih bregih okoli Hrušice. Bili smo fenomenalno opremljeni in založeni, naredili smo načrt poti z vsemi etapami, stotisočkrat preverili vreme ... Malo pred tem sem prebral roman Klateži dharme ameriškega bahača Jacka Kerouaca, ki je zatrjeval, da je s kolegoma v pičlih dveh dneh osvojil štiritisočaka Mattehorn, in seveda sem bil očaran. Pa sem stisnil zobe, čeprav sem že po prvih metrih poti jasno čutil, da imam odločno preveč opreme, in je moje koleno – možaki v srednjih letih imamo vedno neke stare nezaceljene športne poškodbe – to ubogo staro znucano škripajoče koleno kričalo, da ne bo šlo.

Dokler pa je šlo, je bilo tragično lepo – sonce si je prižemalo svet na prsi, ptiči so si trgali srebrne verige od kljunov, gozdna zemlja je dihala življenje, mi trije pa smo gledali naokoli in čebljali in trebili spomine. Šele ko smo si postavljali tabor za nočitev, sem si končno dovolil, da sem utrujenosti priznal primat nad telesom – a sem si rekel, tale bivak še zmečem skupaj, potem pa se zleknem ob prijeten ogenjček, nekaj pojem in odprem jagermeistra, ki bo odplaknil opilke iz sklepov. Nakar – tresk! in se je nebo prelomilo na pol ... Ko smo kasneje na spletu gledali, kaj točno nas je doletelo, smo na modelu vzhodne Slovenije prav nad našo Hrušico zagledali drobno pikico, frontico monsunskega dežja, ki se je povsem nepričakovano rodila in maščevalno izlila direkt nad našimi vročičnimi glavami. V dvajsetih sekundah so bivaki plavali v blatu in bili smo premočeni – noč pa se je šele začenjala. In smo pod grožnjo pljučnice usekali prisilni marš nazaj v dolino; onadva sta se še nekako držala, jaz pa sem zgrbljen pod nahrbtnikom velikosti manjšega griča klavrno krevsal z olesenelim kolenom in klel barabo Kerouaca. Če bi šele vedel, kaj me še čaka, bi verjetno kar legel v graben in razkril junaške prsi lačni ptičurini, ki je krožila nad mano.

Več v reviji Zarja Jana št. 30. 6. 2020