Screenshot_2021-08-05_16-37-38 Svet24.si

VIDEO: Podivjan bik na nelegalnem rodeu raztrgal ...

mojca-prelesnik Svet24.si

Cela Slovenija čaka NIJZ, oni pa noge namakajo v ...

Thessalonica Allen Svet24.si

Moža ubila in ga razkosala s sekiro

janez-janša, mauritius, božo-dimnik, andrej-marčič, katja-ujčič Reporter.si

Ljerka Bizilj: Zanimivi prijatelji Janeza Janše ...

Sibil Svilan Necenzurirano

Preživel je šest vlad, Janševa ga je odslovila

svetlobne nergije Dobra karma

Samo kamen, a je idealna zaščita na ...

slovenija, košarka, oi-tokio, olimpijske-igre-tokio-2020, olimpijske-igre-2020 Odkrito.si

'Veni, vidi, vici' za naše košarkarje velja že ...

Mnenja

Dan državnosti

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Primerjam svojo in današnjo mladost. Svojo naivno, nevedno, zapeljano, zavedeno, indoktrinirano …, in današnjo prosvetljeno, z vsemi informacijami in dezinformacijami prenatrpano, zmedeno, prestrašeno, negotovo … In ugotavljam, da svoje ne bi menjala. Super je bilo živeti s slavno preteklostjo in svetlo prihodnostjo. 

Kaj pa danes? Prihodnost? Neverjetno veliko starih in mladih – naj razume, kdor more – že desetletja raje gleda nazaj kot naprej. Osvoboditelji niso osvoboditelji, okupatorji niso okupatorji, domači kolaboranti niso izdajalci. Postavljajo si nove in nove spomenike, berejo maše, odkrivajo kosti … Trideset let in več. Trideset let in več se nekaterim politično to še vedno obrestuje. Velja tako za politike kot za zgodovinarje. Tudi ti so vkopani. In »trajbajo« vsak svojo. In si mislim, mar nimate otrok in vnukov, ki od prežvekovanja že tisočkrat prežvečenega ne bodo mogli živeti? Koga briga? Ni čudno, da mladi tod ne vidijo prihodnosti. Tudi ni čudno, da strankarski veljaki, ki doma nabijajo karkoli, svoje otroke najraje pošiljajo v beli svet ali kar v evropski parlament. Tam je potomstvo nekaterih vodilnih v SDS, a tudi Tanja Fajon je k sebi vzela Hanovo hčer. Peterletova, smo slišali, je v Nemčiji. Drugih se mi ne da iskati.  

Sporočilo je jasno. Prihodnosti zase in za tiste, ki so jim najbližji, niti politiki ne vidijo doma. Niti tisti, ki so tako zelo prepričani, da so najboljši in da bo brez njih vse propadlo. 

V gimnazijo sem se vpisala dobrih 20 let po drugi vojni. 20 let je za mladega človeka cela večnost. Kar je bilo, je bilo, mi bomo gradili jutrišnji svet. Še kakšnih 20 let kasneje so začele na dan prihajati tudi zgodbe poražencev. Še deset kasneje, že v samostojni državi, pa se je začelo odkrito prevrednotenje vrednot. Zmagovalci niso več osvoboditelji, okupatorji ne zavojevalci, domači kolaboranti pa so napredovali v borce proti totalitarizmu, tudi socializmu, v katerem smo mnogi čisto lepo odraščali. 

Ko smo se osamosvajali, smo vedeli, da bo nekaj časa težko, da se ne bosta takoj cedila med in mleko. Tudi v drugo Švico nismo prav zelo verjeli. A da bomo tako zlahka razprodali ne le premoženje, ampak tudi svoje nacionalno dostojanstvo, si pa, vsaj jaz, nisem mislila. Šle so tovarne, šla je predelovalna industrija, šli so hoteli, banke, šlo je letališče z Adrio vred … Prodajali so komurkoli. Brez repa, glave in pameti. Eni so basali v žepe, drugi so ostali brez vsega. Tudi brez prihodnosti. Ponujali so luko, celo železnice, ponujali so drugi tir. In zdaj naj bi bili državljani ponosni na državo in tiste, ki so jo obglavili. In jih še enkrat volili. Vzemite si 20 minut in si jih vsaj enkrat oglejte pri njihovem osnovnem delu. Delu, za katerega so plačani. V parlamentu?!  

Težko je biti ponosen na tako državo in politike. Zelo težko. 

Več v reviji Zarja Jana št. 30. 6. 2020