odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

tržič, požar Svet24.si

FOTO: V obsežnem požaru pri Tržiču poginil ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Mnenja

PISMA : Otroci niso vreča krompirja

Avtor:

/

Značke:

Spoštovani! Dovolite, da najprej na kratko pojasnim, zakaj se oglašam v zvezi z vašim objavljenim uvodnikom v reviji Zarja Jana z dne 9. 6. 2020.

Starša iz prispevka poznam že zelo dolgo, več kot dvajset let. Njun zakon sem spremljala od začetka do trenutnih dogodkov in upam si trditi, da je moj pogled objektiven in nepristranski. Celotno dogajanje od pričetka ločitve do danes mi je tako nepredstavljivo, tako absurdno, da sem se dobesedno zjokala, ko sem prebrala vaš uvodnik. Da se razumemo: zjokala od veselja, da je resnica končno nekje uspela priti na dan. Ne morete si predstavljati, kak pekel na zemlji preživlja ta mama.

Kot rečeno, starša poznam že dolgo, in ko sta postala par, sem bila prav vesela zanju, sploh zato, ker sta se našla dva izjemno inteligentna človeka s podobnimi interesi in strokovno usmeritvijo, kar bi lahko bila odlična popotnica za skupno življenje. Pogrešala sem ju, ko sta odšla v tujino, sem pa z veseljem spremljala novice o poroki in rojstvih otrok.

Po povratku družine v domovino smo ostali prijatelji. Opažala sem sicer stvari, ki se mi takrat niso zdele tako zelo pomembne, a so mi ostale v spominu kot nenavadne: oče se je preselil v moderno, lepo opremljeno, ogrevano stanovanje stran od družine, da bi imel mir, ki naj bi ga nujno potreboval, mama pa je ostala v rojstnem kraju, najprej pri mami, nato pa v podedovani stari, slabo ogrevani in revno opremljeni hiši, potrebni obnove – sama s tremi otroki, malčkom v letih, ko je potreboval največ pozornosti, in dvema dojenčkoma. Večkrat sem se oglasila pri njih in večinoma so bili mama in otroci sami. Pri skrbi za otroke je včasih priskočila na pomoč babica, mamina mama. Mama je bila ob vsakem novem srečanju bolj utrujena, bleda in shujšana. Vedela sem, da se cele dneve ukvarja z živahnim malčkom in hkrati polno doji dva dojenčka. Takrat me je prvič zaskrbelo zanjo in vprašala sem se, ali oče res ne vidi, da je preobremenjena, da potrebuje njegovo pomoč, otroci pa očeta. Otroci so bili, npr., navajeni večernega rituala uspavanja in nikakor nisem razumela, zakaj se namesto sodelovanja pri tem (otroci vendar tako (pre)hitro odrasejo) oče ob redkih priložnostih, ko je z družino, zvečer raje ukvarja s športom, predvsem pa, zakaj vsaj tu in tam ne razbremeni mame, ki se nikoli ni imela priložnosti normalno naspati. Sledilo je še več nenavadnih dogodkov. Ko je bil oče pri družini (nekajkrat sem jih obiskala, ko so bili skupaj), smo morali po kosilu biti popolnoma tiho ali celo iti iz hiše, saj je bil navajen vsako popoldne odspati po nekaj ur, in pri tem ga je motilo vse, tudi otroško čebljanje. Več kot enkrat je pripomnil, da imata čisto preveč otrok in da je to naporno in finančno zelo obremenjujoče, čeprav se je po drugi strani bahal z ogromnimi količinami denarja. Dobila sem občutek, da mater svojih otrok krivi, da sta namesto enega otroka dobila kar dva naenkrat. Trudila sem se te besede vzeti kot šalo, čeprav so me (tudi sama sem mama) zelo zbodle. Opazila sem, da tako mami kot tudi otrokom ne dovoli jesti precej vrst hrane, ker je po njegovem mnenju neprimerna; to sem še posebej težko razumela, saj je bila mama v tistem obdobju samo še senca same sebe, izčrpana in shujšana do kosti. Kmalu zatem je precej hudo zbolela, a njene bolezni ni jemal resno niti ni kaj dosti pomagal; pri skrbi za otroke je vedno znova vskočila babica. Ni se strinjal z obnovo hiše, ni mu bilo všeč, če je mama (s svojim denarjem) kupila kaj za otroke, škoda je bilo vsega, čeprav je stroške v hiši krila izključno mama.

Nenavadno dogajanje se je nadaljevalo, ko je šel starejši otrok v šolo. Mnogokrat sem rekla mami, naj si vendar nabavi avto, da ga ne bo po dežju, vetru, mrazu ali žgočem soncu z dvema majhnima otrokoma v vozičku peš spremljala v šolo. Vedno se je nekako izmaknila odgovoru; danes vem, da ji je bilo neprijetno, ker tega ni smela storiti, pa čeprav je imela lastne dohodke. Dobro se spomnim redke priložnosti, ko smo bili vsi skupaj, pa mi oče ni znal povedati imena otrokove učiteljice. Vzdušje je postajalo nekam nenavadno, tako neprijetno, da sem prenehala z obiskovanjem, sem pa obdržala stike z obema staršema  – in sama sebi zabičala, da se ne bom vmešavala v tuje zadeve, bom pa na razpolago, če me bo kateri poprosil za pomoč.

Kmalu zatem sem izvedela, da se ločujeta. Moja prva reakcija je bila žalost. Verjela sem, da bi se morala zaradi treh otrok potruditi in najti neko rešitev, da bi družina ostala skupaj. Prisluhnila sem obema in se trudila biti nevtralna. Pri pogovorih z mamo je bilo jasno, da ima očeta še vedno rada in da si želi ohraniti zakon – po drugi strani pa je bilo več kot očitno, da vedno težje prenaša neprestano omejevanje, poniževanje, manipulacije, prepovedi. Takrat je bila praktično že skoraj popolnoma osamljena, zaradi očetovega vedenja se je večina prijateljev odmaknila od družine. Pri pogovorih z očetom pa sem zaznala spremembo, postal je drugačen od človeka, ki sem ga nekoč poznala. Videlo se je, da mu ni všeč, kadar se ne strinjam z njim. V očeh se mu je pojavil nenavaden lesk, ob katerem me je spreletel srh po telesu ... Dokaj hitro sem ugotovila, da mi poskuša pripisovati misli, prepričanja in izjave, ki niso moje – jasno sem dala vedeti, da mi to ni všeč, da prosim, naj mi ne polaga besed in izjav v usta in da na tak način komunikacije ne pristajam. Po nekaj podobnih reakcijah z moje strani je komunikacija med nama zamrla.

Dogajanja, ki je sledilo, še danes ne morem razumsko dojeti. Vsi, ki poznamo družino in smo spremljali njihovo življenje, nismo niti za en sam samcat trenutek pomislili, da skrbništva nad otroki ne bi dobila mama. 

Več v reviji Zarja Jana št. 24,16. 6. 2020