odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

kos patria Svet24.si

Strokovnjak, v katerem vidijo operativca globoke ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Mnenja

Nagobčniki za jezikavke

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Ženske je bilo nekoč sorazmerno preprosto utišati, za to je že najmanj od 16. stoletja obstajala napravica, ki so ji Angleži rekli scold’s bridle, tudi pri nas smo jo poznali, čeprav je domače ime zanjo očitno utonilo v pozabo, ampak pred nekaj leti so knjigo s tem naslovom – kriminalni roman Minette Walters – pri nas prevedli kot »Nagobčnik za jezikavko«, in natanko to je tudi bil, nagobčnik za preveč jezične babnice, železna kletka, ki so jo ženskam za kazen in za plemenit namen javnega sramotenja poveznili na glavo, kletka je imela pa ploščico, ki je pritisnila jezik ob dno ustne votline, tako da ženska ni mogla govoriti. Včasih je bil ta nagobčnik tudi v obliki maske, pa mu zato Nemci pravijo »schandmaske« in Makedonci »maska na sramot«.

In se je kot vsem najboljšim iznajdbam tudi babjemu nagobčniku v naslednjem stoletju čas počasi iztekel, samo ne še čisto, ne zares, kajti čeprav so te nespodobne maske danes samo še v muzejih ali pri fetišistih, je koncept še vedno živ in prav dobro mu gre, hvala. Ženskam – no, seveda ne samo ženskam, a najpogosteje njim – skušajo nekateri še vedno in vedno znova natakniti maska na sramot, jih utišati, samo metode so dandanes malce drugačne. Vzemimo primer, o katerem smo že večkrat pisali, mamo, ki so ji na sodničino vztrajanje pobrali otroke, čeprav po vseh dosegljivih informacijah ni storila nič narobe. Ko so se o zadevi razpisali mediji, se jih je poskusilo sodišče, no, sodnica, ubraniti z močno nenavadno in vsekakor neobičajno potezo: materi je prepovedala govoriti z novinarji in ji zapovedala umakniti objave s Facebooka. Jezikavka je dobila nagobčnik.

In čeprav so poskusi, da bi ljudem preprečili svoje zgodbe povedati novinarjem, vedno bili (in bržkone vedno bodo, dokler bodo novinarji in dokler bodo ljudje), pa se zdi, da je poskusov natikanja nagobčnikov zadnje čase nenavadno veliko, več kot sicer. Vsi mediji imajo zgodbe o tem, mi tudi, dve še čisto sveži, ko se je pogovor za Zarjo Jano zdel prenevaren zunanjemu ministrstvu, zdravniki iz prvih bojnih linij nekega kliničnega centra pa so dobili v podpis klavzulo o nekomuniciranju z novinarji. Obe ustanovi sta svojim zaposlenim s prepovedjo nataknili nagobčnik. 

Česa jih je strah?

In še pomembnejše vprašanje, kako si lahko sploh jemljejo pravico ljudem omejevati svobodo govora? Ne gre za poslovne tajne, ne gre za državne skrivnosti, zakaj bi karkoli skrivali? In v primeru mame odvzetih otrok gre za njeno življenje in sme sama odločati, ali bo o tem govorila, to pravico ji daje ustava RS, njen 39. člen o svobodi izražanja: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Nobeno sodišče ji te svobode ne bi smelo kratiti. Nobena ustanova je ne bi smela kratiti svojim zaposlenim.

Nagobčniki za mame, ki se jim godi krivica, za javne uslužbence, ki si drznejo misliti s svojo glavo, za jezikavke in jezikavce, za medije in kolesarje so v teoriji genialna ideja. Vsi naj bodo tiho. Laže je početi svinjarije, če se o tem ne govori. Popoln načrt, tako rekoč, le z eno majhno napako: ljudje si danes ne pustijo več natikati nagobčnikov. Mediji in kolesarji pa še celo ne.

Zarja Jana št. 24, 16.6.2020