odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

center-starejših-pristan-vipava Svet24.si

V domu starejših v Vipavi potrdili novih šest ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Mnenja

S polnimi pljuči

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

 Danes se je celo zgodilo, da sem zjutraj za pol ure v tišini sedel na balkon, zleknil sem se na soncu, pil jasminov čaj in gledal, kako so se v hribu pred menoj krošnje dreves nasršile s sočnim junijskim vetrom. Sedel sem tam, v tem malem prostorčku, ki mi ga je odmerilo življenje, na balkonu bloka na samem koncu nepomembnega srednjeevropskega mesta pod zelenim bregom in ob reki, ki se ne sekira več za nič, zdelo se mi je lepo in spokojno. Pa je veter potegnil in drevje je zaječalo, mene pa je spreletelo, da Amerika gori in da tudi pri nas nismo daleč od tega ter da bodo posledice človeške norosti prej ko slej zajele tudi mene in mojo družino. Pil sem jasminov čaj in postalo mi je jasno, da se ne morem skriti.

Ko je na tisoče kilometrov proč v ameriškem Minneapolisu temnopolti nesrečnik George Floyd z zadnjimi močmi dahnil rasističnemu policaju, ki mu je klečal na vratu, da ne more dihati, so bile besede umirajočega tragična metafora za moreče ozračje, v katerem se je znašla celotna zahodna družba, tudi Slovenija. Dihati s polnimi pljuči pomeni biti svoboden, toda težko je govoriti o svobodi, ko se hujska k uporabi sile proti ljudstvu, ki kliče svoje domnevne predstavnike na odgovornost; težko je govoriti o svobodi, ko ne smeš govoriti proti sovraštvu in laži, težko je govoriti o svobodi, ko se iz prepada med levo in desno možgansko polovico proti tebi stegujejo zlohotne sence – jaz o takšni svobodi svojemu otroku, pa tudi komurkoli drugemu, ne bom govoril.

Svoboda ni zgolj balkon in topla skodelica in pretresljivost črnega kosa na veji, ni junijsko jutro pred menoj – svoboda so polna pljuča prihodnosti in zavest, da greš lahko brez strahu v ta svetlikajoči se svet, kakor daleč hočeš, in ti ne bo nihče stopil za vrat, ne danes, ne jutri in nikdar. Spoznal sem, da zame ta svoboda ni več samoumevna; moj neznatni košček vesolja, šestdeset in nekaj kvadratov v bloku in še malo okoliškega betona in zelenja ter svež, poln zrak, ki ga je veselje dihati, to malo, predvidljivo in nepomembno življenje, ki ga končno zadosti obvladujem, da sem vanj naselil svojo družino, ne more zadržati pritiska zgodovine. 

Veste, večji del življenja že vročično iščem prostor in trenutek, kjer bi bilo zadosti miru, da bi lahko iz njega pognal svoje korenine in se končno razrasel in ne bi nihče hodil nad mene z nabrušeno sekiro. Toda miru ni in očitno ga ne bo, dokler ne bom ležal v jami – prav, ga pa ne bo, če je tako zapisano. Ali kot je rekel stari dobri Hamlet: čas se je s tečajev snel, vrag preklet, da to urejat bil poslan sem na svet. Pa bog varuj, da bi še verjel, da sem bil jaz kamorkoli poslan in da lahko karkoli uredim, vsaj ne v smislu, da bi odreševal karkoli ali kogarkoli; reči hočem le, da vem, da sedaj ne naredim zadosti za boljši jutri, in vem, da moram poskusiti narediti več. Jasno, ne bom zrušil Trumpa in ne bom s svojim telesom ustavil varde, ko se bo na ulicah zaganjala v ljudi – umikal se pa barabam tudi ne bom. Kolikor me je in dokler sem, sem zlu nasproten. 

Zarja Jana št. 23,8. 6. 2020