odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

center-starejših-pristan-vipava Svet24.si

V domu starejših v Vipavi potrdili novih šest ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Mnenja

Pridni ljudje lepo gorijo

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

To je to dobro poznano stanje: tečno bučanje krvi v sencih, z nervozo zategnjen obraz, neozdravljiva razdražljivost. Glava, kot če bi si možgane zamenjal z disko kroglo iz Satanovega najljubšega striptiz kluba. Vsake toliko pogledam skozi okno in se mi zazdi, da dežuje – odprem okno, prisluhnem – šment, nikjer niti kapljice. Samo pike, ki mi plešejo pred očmi. Če zamižim, zagledam razraščanje fluorescentnih ognjemetov, ki tečejo iz popokanih žilic. To je moj rob izgorelosti. 

Izgorelost je tiha pandemija sodobne družbe; danes je tega več kot kadarkoli prej v zgodovini. Kar je, če človek malo premisli, tako zelo tragično, da se moraš nasmejati lastni nebogljenosti – saj vendar živimo v času obilja, času avtomatizacije, času nekakšnega prebujenja. Večina razvitih držav, tudi naša kokoš, že ima na voljo dovolj resursov, da bi lahko velikemu delu svojih državljanov in državljank omogočila povsem spodobno življenje, ne da bi se jim bilo treba kaj dosti naprezati. Ampak ne – kapitalizem kot ideologija požrešnosti pač terja večno nebrzdano rast; država mora vsako leto zabeležiti nov presežek, vsako leto moramo imeti gospodarsko rast, sicer gorje! To rast pa seveda mora nekdo ustvarjati – in, trara!, tukaj nastopimo mi, sodobni omikani razsvetljeni pošteni ljudje, meseno gorivo kapitalistične kancerogenosti, ki razžira planet. Delo, delo in samo še delo – jaz ne poznam več praktično nikogar, ki bi delal teh zakonsko določenih osem ur na dan, vsi garbajo krepko več, pa še za vikende. Kot mi je nekoč dejal modrec, delo krepa človeka. Ta prekleti nenasitni Moloh pa še kar odpira svojo gorečo gofljo in nikoli mu ne bo zadosti. Če je to napredek, naj mi nekdo, lepo prosim, razloži, v čem smo zdaj mi na boljšem od svojih pradedov, ki so resda še onikali svoje starše in potrebo opravljali na štrbunku – samo izgorevali pa niso in so lahko po južini še dejansko zadremali, kot pritiče poštenjaku. Jaz o tem lahko samo sanjam.

Saj vem, kako bo spet – zdaj bom še stisnil in se z nohti in zobmi privlekel do tistega dopusteka, ki se medlo svetlika na obzorju. Se bom privlekel, se bom zakrpal in bom šel dalje. Ja kaj pa naj; saj nimam izbire. Sistem se samo za gospoda Jagra ne bo ustavljal, sistem je lačen, jaz pa še imam nekaj let in nekaj energije ponuditi. Položnice je treba plačati, ljubljeno potomstvo potrebuje svoje kašice in svoje pleničke. Ampak slej ko prej se bo kolo te kolektivne samsare nekako že zaustavilo, saj se mora; sistem bo našel svoje meje, kapitalistični rak ne bo našel več ničesar za požreti – če ne prej, pa ko bomo res vsi res do konca zogleneli. 

Zarja Jana št. 22,2. 6. 2020