alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

italija, sardinija, plaža Svet24.si

Zahteva, da se jih ne obravnava kot kolonijo ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Mnenja

Globoka senca koronavirusa

Prejšnji teden me ni bilo v Zarji, prvič doslej, in na ta račun sem se počutila ušivo. A ni bilo mogoče storiti nič; srčna kri mi je pobalinsko odtekala skozi neko nespodobno odprtino in treba jo je bilo zaustaviti.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Pred menoj se je tiste dni potem razgrnila neka čisto druga, skoraj že pozabljena, odrinjena in nevznemirljiva pokrajina banalnih in dobro znanih zaprašenih človeških zdravniških rev in težav, ki smo jih zadnje tedne ter mesece kar odrinili od sebe in napol pozabili, da sploh so. Pa so. Heh, pa kako so še. In z njimi tudi naša včerajšnja prašna in nevznemirljiva življenja, zdaj odrinjena malone v pozabo.

Ljubljanska urgenca mi daleč na prvem mestu vseskozi sproža asociacijo: neznosna gneča. Tam sicer nisem bila prav pogosto, a vsakič sem se načakala do neznosnosti. Danes, v ponedeljek, ob osmih zjutraj pa je videti kot neki čisto drug prostor, kot bi ga vzel z lune. Vse se zgloncano blešči, zdravstveni liki, ki poplesavajo okoli mene, so odeti v zdaj že dobro znana bela lunarna oblačila. Pri priči skrben nadzor že pred vhodom, skoraj malce nejevere, da je z menoj res vse v redu. Potem smem vstopiti.

Hej! Sem prišla prav? Velikanski čakalniški prostor, poln čakalnih stolov z živordečimi naslanjali, je urejen z vojaško brezhibno natančnostjo: skrbno izmerjeni zapovedani razmik med stoli po dolgem in počez, povsod razkužila, zaščitna oblačila. Ampak ljubi ljudje! Kje je gneča? Kje so sploh bolniki? V vsem širnem prostoru odkrijem vsega dve samotni postavi, kar izgubljeni sta videti, sami samcati tam, kjer bi se moralo treti pacientov. Od popolne osuplosti mi jemlje sapo.

Med postopki, skozi dopoldne, se ljudje potem sicer nabirajo, a gneče ves čas ni nobene. Koronaokoliščine? Mala pacientska nebesa. Potem je čez nekaj ur moje preiskovanje pri koncu in resnica jasna in neusmiljena: zrela sem za na gastro na Japljevi. Zrela sem za strokovno brkljanje po mojih trebušnih organih in jasno je, da potrebujem kar energično strokovno brkljanje. Ampak to potihoma vem že nekaj ur. Čutim. Naj torej v miru božjem čim prej zbrkljajo moj abdomen, da bo spet podjeten in fit.

A kirurgu, ki bo brkljal po meni, niti na misel ne pade, da bi karkoli tvegal. Najprej na test za koronavirus! In dočakam to čudo božje končno še na lastni koži. Na dvorišču za Polikliniko kraljuje v vsej pomembnosti velik, strog olivno zeleni šotor, takšen, kakršni nas gledajo s TV-zaslonov zdaj že dolge tedne. Iz njega prikoraka lunarno bitje tudi že dolgo znane in domače podobe ter dvigne v zrak tisto znamenito kanglico z nekakšnim dolgim in suhcenim peresom. Zelo neprijetno bo, mi pravi bitje resno in skoraj sočutno, in začutim malce mravljinčenja na tilniku. Pa gre peresce v mojo nosnico, res globoko, kot se da, in rahlo kot dih malce zaskomina, majčkeno zasrbi, ampak ljuba moja mati, kaj je tu sploh najmanjše omembe vrednega? Pa toliko bebavega nakladanja okoli tega! In patetična opozorila o strašni nosni usodi, ki se bo zgodila? Jezna sem. Skoraj divja sem. Naj se počne cirkus za reči, ki si to res zaslužijo.

Šest običajnih ur čakanja na rezultat testa pa se po tistem hudo vleče. Čakam na napol vozičku, napol postelji v velikem pravokotnem prostoru urgence, kakih trideset ali štirideset pacientov nas počiva tu drug ob drugem po obodu prostora in ločijo nas vmesni hecni pisani paravani, nekakšne preproste španske stene. Samo slišimo se, vidimo se ne. Na sredini prostora je pult s strokovnjaki. S sestrami in podobno. Generalni štab.

Najprej je mir. Potem se počasi začne najbrž običajno dogajanje. 

Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020