alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

ruševina, gornji trg, ljubljana, zrušena hiša, slovenska policija, policijski trak Svet24.si

Poskus uboja pri Novem mestu: odjeknili streli, ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Mnenja

Emigrantka

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Cenjeni soprog je potreboval kole za paradižnike, odločil se je, da bodo letos rasli po njegovem principu. In ker zelo trdno zaupa svojim vrtnarskim sposobnostim, je prepričan, da bo na vsaki rastlini približno sto kilogramov plodov ali komaj kaj manj. Zaradi izjemne obtežitve je poleg sadik globoko vkopal železne palice, ki jih sicer uporabljajo pri betoniranju. Ker so rjaste, grde kot hudič in ker se paradižnik vendar ne more vzpenjati po vročem železu, saj bi se spekel, je treba na omenjeno grdobijo natakniti plastične kole. In to ne kakršnihkoli, ampak izjemno precizno določene dimenzije. Ki jih seveda nikjer nimajo. Noben genij (razen mojega) doslej še ni povezoval betonskega železa s koli za paradajz.

Za misijo iskanja ustreznih kolov sem bila določena jaz, saj si je najdražji pri neutrudnem vrtnarjenju poškodoval palec. In seveda ni mogel voziti. Na polo papirja mi je skrbno narisal, kakšni morajo biti koli, le barvo si lahko izberem po svojem okusu. Fak pa barva, v vseh kmetijskih trgovinah, ki sem jih obredla, so imeli dve sorti kolov in nobena ni niti približno ustrezala zahtevam cenjenega soproga. Predlagal je, da grem v velikanski vrtni center tik ob meji z Italijo, kjer takšne reči nedvomno imajo. Privolila sem, ne ravno zaradi kolov, ampak zaradi sadik rož, po katerih sem strastno hrepenela. In sem se odpeljala, s polno glavo misli, ki nikakor niso bile posvečene podpori za paradajz, ampak pomembnejšim stvarem. In sem zgrešila odcep za Šempeter. Poskušala sem se rešiti na nekakšno parkirišče, ki je hkrati carina za tovornjake ali kaj, vame je strmelo na desetine šoferjev, ki so si na plinskih kuhalnikih kuhali juho iz kocke. Nekateri so me gledali kot odojka, ki bi prijetno cvrčal na ražnju. Pri priči sem se pobrala od tam. In se zapeljala čez mednarodni prehod v Italijo. Nikjer ni bilo žive duše. Če me ustavijo, se bom naredila še bolj neumno, kot sem, sem si prigovarjala.

Cesta je bila prazna, trgovine zaprte, samo neki tip v poltovornjaku je strmel vame, kot da sem padla s satelita. 

Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020