matej tonin Dobra karma

Matej Tonin: ministrant ali narcis pod žarometi ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

Lucija Ćirović Njena.si

Lucija Ćirović ima zabavno srčno izbranko

Mnenja

Prisegam, vsako jutro se bom počesala

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Proti poldnevu sem nujno moralo v shrambo v kleti, ker je bil čas za kuhanje kosila. Tam naokoli sem se plazila po prstih, ker v prostoru pred kurilnico bivakira s svojim računalnikom koruzniški zet. Ker hoče absoluten mir in tam ga ima, nam je pojasnil. S kotičkom očesa sem opazila, da ima na zaslonu nekega kravatarja, s katerim divje razpravljata o naložbi, ki se bo imela dogoditi po karanteni. Če se bo.

Vzela sem košarico s krompirjem in se za zetovim hrbtom odplazila nazaj na stopnice, nakar sem se spomnila, da nisem vzela zeljnate glave. Še enkrat sem se po prstih tihotapila za mladeničevim hrbtom, kar zaslišim z one strani »kdo pa je ta čarovnica«. Torej jaz. Zet je izbruhnil, naj bo tiho, idiot zarukani, oni pa, da se opravičuje in da mu je ušlo. Razkačena sem se s svojim zeljem in krompirjem postavila za zetov hrbet in onemu kretenu pokazala jezik. Oba sta nejeverno strmela vame.

Zdi se, da ima karantena precej nenavaden vpliv name.

Zelje in krompir sem zabrisala v korito in odtavala v kopalnico. Tisto, kar sem uzrla v ogledalu, mi zares ni bilo všeč. Babetina z nasršenimi lasmi, vrednimi tete Pehte – sem to jaz? Podočnjaki pod očmi, dlačice na obrveh, ki skačejo čez začrtano linijo, mozolj na koncu nosu. Bemti, kdaj sem se zadnjič počesala? Zobe si umivam, to že, ker se bojim, da bi mi sicer izpadli, tudi obraz si zvečer divje čistim z vse sorte žavbami, to je res. Ampak zjutraj se potem ne pogledam več v ogledalo in tudi ves dan ne. Razen če grem v trgovino, potem si le slečem staro trenirko in brezrokavnik, na katerem je jedilnik od vsega tedna. In tudi namejkapiram se, da sem potem lepša pod masko, ki sem si jo sama sešila in pokrije ves obraz do oči. Ali postajam globoko depresivna ali pa se mentalno bližam stopnji jamskega človeka, sem prestrašeno razmišljala med divjim razčesavanjem neumitih las. Porkaduš, lasje mi silijo v oči, hotela sem k frizerju, pa me je prehitela karantena. Ravno včeraj mi je prijateljica poslala štos – če hočeš, da te vsaj dva tedna ne bo vleklo ven, se sama ostrizi. Ne, ne bom se, si bom raje lase spela z glavničkom kot kakšna stara teta.

Potem sem se podala na raziskovalno pot po hiši, v klet mi ni bilo treba, ker sem itak opazila, da zet sedi pred zaslonom v srajci in kravati, sicer pa ima na sebi gate in krokse. Cenjeni soprog se ni bril, odkar dela doma, saj mu zadoščata elektronska pošta in telefon. In ga nihče ne vidi. Razmršena brada mu sega do junaških prsi in najbrž bo potreboval kosilnico, ko se je bo moral znebiti. Hči že dva dni ni zlezla iz pižame, ker ima neko nujno delo in ne utegne na džoging ob potoku, ko bi si oblekla kaj bolj spodobnega. Frizuro ima podobno moji. Ljubljeni sin ima na sebi športno majico iz srednje šole, ko je še igral košarko, najbrž se z njo hvali pred poslovnimi partnerji, češ, zdrav duh v zdravem telesu. Prej ali slej mu moram sporočiti, da nekoliko zaudarja po zastaranem švicu. Edina, ki se dobro drži, je babica – lepo se uredi, preden sede na balkon in s koktajlom pred seboj kliče vse žive, sumim pa, da tudi mrtve.

V neki knjigi sem prebrala, da se umiriš tako, da strmiš v plamen prižgane sveče. Pri priči sem to storila in po nekaj minutah prisegla sama sebi, da se bom zjutraj umila, počesala, naličila, nadišavila in potem grem v službo za računalnik. Ravnokar pišem plakat, da bodo družinski člani že od daleč videli, kaj smejo in česa ne smejo v mojem gospodinjstvu – torej, nobenih pižam in gat podnevi, nujno britje, česanje in menjavanje perila in tako dalje. Ker bo prej ali slej vseeno treba v civilizacijo, kakršnakoli že bo.        

Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020