Joži Lesiček-glavna Nova Dobra karma

Ljubezen po domače: Joži iskreno o tem, kaj se ...

pacient, smrt Svet24.si

Razglasili so jo za mrtvo, devet dni po pogrebu se...

zoran jankovic pl Reporter.si

Kako je Zoran Janković »izdal« rdečo zvezdo: Z...

maska, ffp2, berlin Svet24.si

Novo priporočilo glede nošenja zaščitnih mask

20210108-01043070 Necenzurirano

Kako se bosta Počivalšek in Tonin najedla ...

zastava-101 Odkrito.si

50 let Stoenke

Nives Gvojić2 Njena.si

Ugodno oddam sina: Spremenjena Nives ustvarja ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Mnenja

Vrnitev v prihodnost

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Mlad poštar nam je zjutraj prinesel pismo, oziral se je naokoli, kam ga naj da, čeprav dobro ve, kje je nabiralnik. Z nasmehi in mahanjem smo se sporazumeli, naj ga odloži kar na stopnišče. Vsi smo se obnašali, kot da smo okuženi. On bi lahko z odpiranjem pokrova nabiralnika okužil nas, mi pa njega. V blokih je možnosti za neposrednejše kontakte sicer več, pa si za trenutek misliš, saj je fant mlad in bi okužbo z lahkoto prebolel. A te kmalu prešine – kje pa bi korono preboleval, če ima doma ženo in otroke, pa še kakšne dedke in babice za povrh? In majhno stanovanje, brez možnosti, da bi se zabarikadiral v sobo s kopalnico in skozi priprta vrata sprejemal iz razkuženih rok svojih bližnjih krožnike s hrano?

Te dni veliko zremo skozi okna, saj pa nam veliko drugega ne preostane, in razmišljamo, kakšen bo svet, ko se bo koronavirus umiril, shiral in izginil. Četudi bodo našli cepivo in zdravilo in nam vsaj ta virus morda ne bo več grozil, kakšen bo svet, v katerega se bomo vrnili čez  mesec, dva ali tri? Večina nas bo živih, to že res, toda kako bomo živeli? Pravijo, da bo gospodarstvo na tleh, pri tem pa je jasno, da vsi ne bomo nastradali enako. Naša vlada nam že daje sporočila, da morda le nismo vsi na istem čolnu, to je namreč prispodoba, ki je politikom te dni zelo ljuba. Vsi smo na isti Noetovi barki in nihče ne more izstopiti, ker nima kam. Če se bomo potopili, se bomo vsi hkrati. Torej počakajmo, da voda odteče. Nekje berem, da so se singapurski politiki odrekli svojim plačam v korist medicinskemu osebju in čistilcem, ki se morajo izpostavljati, hkrati pa naši politiki sprejemajo zakon o prestavljanju ministrov in državnih sekretarjev dva plačilna razreda višje. Ker morajo zdaj tako zelo veliko delati. Še bolj je pogrela vest, da bodo lahko javni uslužbenci, ki so »vezani na zaupanje«, koga iz kabineta predsednika vlade in ministrov dobili kar pet plačilnih razredov več, nikjer sicer ne piše, da zaradi večjega obsega dela. Saj bodo tudi drugi, ki delajo v kriznih razmerah, dobili večje plačilo, nas tolaži minister za gospodarstvo. Kaj pa tisti, ki ne smejo delati, med njimi so deset tisoči tako imenovanih samostojnih podjetnikov, ki živijo iz rok v usta in bi jim vlada milostno zamaknila plačilo prispevkov na kasnejši čas? S čim pa bodo prispevke sploh plačali, če mesec, dva, tri ne bodo nič zaslužili in niti za hrano ne bodo imeli, o tem pristojni še niso razmišljali. Ampak bodo, so obljubili.

Kakšen bo svet, ko bodo klopce v parku spet zasedene in se bomo lahko družili, kolikor se bomo hoteli? Pojma nimamo. Nekatere družine bodo morda bolj složne, saj jih bodo pogovori za skupnimi zajtrki, kosili in večerjami povezali in bolje spoznali. Druge bodo ugotovile, da niso za skupaj in da je skrajni čas, da se razidejo. Tisti, ki živijo sami, izolacijske more najbrž ne bodo hoteli več ponoviti. Če se bo začela kriza z uvozom sadja in zelenjave, si bomo najbrž zaželeli, da bi cvetlične gredice zasadili z zeljem in krompirjem. Ta hip torej ne vemo, kakšna bo bližnja prihodnost, vsekakor pa bo drugačna, kot je zdaj. Če bomo imeli srečo, se takrat ne bomo pogovarjali o tem, kdo je bil za zajezitev virusa bolj zaslužen in koga je treba nagraditi z večno slavo in neomejenim razpolaganjem z državno blagajno, ampak se bomo ubadali z resničnimi problemi – onesnaženim okoljem, vremenom, samooskrbo in družbeno pravičnostjo v najširšem pomenu te besede. Pravijo, da se bo svet po vsesplošni karanteni spremenil, a se je, če prav pomislimo, začel spreminjati že prej.  Le da nismo opazili.