prijateljici Dobra karma

Po teh 12 znakih v svojem prijatelju prepoznate ...

koronavirus, švedska, stockholm Svet24.si

Švedski zdravstveni organi grozijo z zaprtjem ...

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

aleksandra pivec, boštjan kozole Svet24.si

Kmetijska ministrica poziva Slovenke in Slovence ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

Baba Vanga Odkrito.si

Razkrito: Baba Vanga napovedala muslimansko ...

Ana Praznik Njena.si

Šok: Delovna akcija se poslavlja z malih ekranov

Mnenja

Zadrogirana

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

                           V nedeljo zjutraj me je cenjeni soprog tako kot običajno zbudil ob prvem svitu in začel nežno spravljati iz postelje. »Mucka moja,« je gostolel in me čehljal po hrbtu. Takoj mi je bilo jasno, da ima v mislih nekaj precej avanturističnega.

                           »Spala bom do onemoglosti,« sem se uprla in obrnila na drugo stran. On pa me je še bolj čehljal po hrbtu, ker pač ve, da se temu ne morem upreti. Kako luštno, sem blebetala in dremala naprej. No, zdaj pa je bilo dovolj, vstani in greva. Kam? Na kakšen hrib, seveda, a ne vidim, kako sije sonce? Planinske čevlje je že namazal in sendviče pripravil. Se pravi, da me bo vlekel po kakšnih brezpotjih, kjer ni planinskih koč? Seveda so, na vsak kilometer ena, ampak kaj pa če so zaprte zaradi koronavirusa? Tako dolgo mi je našteval, kaj vse je v sendvičih (zaseka, špeh, pršut, kuhana jajca, feferoni, sama zdrava hrana z veliko energije), da mi je postalo slabo in sem morala vstati. In sva seveda šla, kaj pa drugega. Raje na Everest, kot pa da ga potem ves teden poslušam, kako si s čepenjem pred računalnikom uničujem zdravje, ker nočem migati.

                               Običajno mimoidoči planinci niti ne vedo, da sva skupaj, saj se cenjeni potrudi, da je kakšnih sto metrov pred mano. Temu se reče korenček, mi pojasnjuje, ko zmeraj znova popenim. Jaz sem namreč osliček, ki caplja za korenčkom cenjenega soproga. Če ne bi bil toliko spredaj, bi se namreč popolnoma ustavila, pravi. Nič ne pomaga, da pohitim in ga dohitim, takoj ko to opazi, namreč pospeši korak. Se je že zgodilo, da sva oba tekla – on spredaj in jaz za njim. Babi se pa že ne bo pustil ujeti.

                               Ampak v nedeljo je bila zadeva nekoliko drugačna. Seveda je spet hodil spredaj, potem ko se je sklonil in si zavezoval vezalko, pa sem šla s pospešenim korakom mimo. In mu ušla. Vsakič, ko me je skušal dohiteti, sem začela teči. In sva potem tekla oba. Do vrha. Še pogledal me ni, ko je prisopihal gor.

                                 Ko sva prišla zvečer domov, se je najprej spravil pod prho, nato pa prinesel karte. No, bova pa še en šnops udarila, je rekel ukazovalno. Čeprav se nisem kaj posebej trudila, sem ga gladko premagala, običajno pa je obratno. Popolnoma brezvoljen se je odpravil spat, jaz pa sem se zleknila pred televizor in sladko dremala. Čez čas me je zbudilo ropotanje po kuhinji in kopalnici.

                                Kaj pa iščeš, sem rekla zaspano. Jaz da že vem, kaj išče, se je zadrl. A mislim, da je neumen? Po hribih zmeraj capljam za njim, zakaj sem bila danes pred njim? In tudi pri kartah sem ga zmazala. Telo in duh mi torej delata dvesto na uro, kar ni normalno. Nedvomno nekaj jemljem. Doping? Saj nisem atletinja ali pa kolesarka, sem se hahlja, on pa je kričal iz kopalnice: »Kaj pa je to? Encim Q10. Živa voda, gotovo je radioaktivna. Pa cel kup alg. Izvleček iz brokolija, fuj! B-kompleks. Magnezij. Saj imaš cel kemični laboratorij! Priznaj, da si vse to pogoltnila, preden sva šla v hribe!« To kar naprej goltam, sem zehala, ona pa je tiste škatlice in stekleničke zelo naglas metal v smeti. Ne bom se več drogirala in si uničevala zdravja, je robantil. Naslednje jutro se je zbudil z vročino in gnojno angino. Vidiš, nisem bila jaz pod vplivom dopinga, ampak si bil ti bolan, sem ga potolažila in potem je pomirjen zaspal. Jaz pa sem pobrala vse tisto iz smeti. In klicala zdravnico, ali ga naj pripeljem, čeprav ne kašlja. Ni bilo treba, tretji dan je že mlatil babičin praženi krompir. In znova sumničavo brskal po mojih predalih v kopalnici.   

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020