horoskop 43 Dobra karma

Slavna igralka kriva za smrt svoje polsestre?

horoskop_napoved_astrologija Svet24.si

Horoskop za soboto, 29. februarja

marjan sarec pl2 Reporter.si

Strah pred volitvami in izgubo položajev je pač ...

vrtec, otroci Svet24.si

Vrtci pokajo po šivih, starši pa obupano ...

vojaki Necenzurirano

Vaš sin ni pravi "dec"? Pošljite ga v vojsko!

Isaac Palma in žena Patricija Njena.si

Žena Isaaca Palme mu je namenila te lepe besede

sanjski-moški Njena.si

Goran izbral Ivo, po snemanju sledil šok

Mnenja

Lazarji

Jaz sem izkusil vse tri plati: dobro službo, brezposelnost in prekariat. In vam povem, da ni hujšega od ta zadnjega. Ker pri šihtu in pri brezposelnosti vsaj veš, pri čem si; eno so nebesa, drugo je pekel, prekariat pa so vice in v vicah je vse nedorečeno.

Avtor:

Vasja Jager

Značke:



Dobro se spomnim trenutka, ko se je dokončno prelomilo in je Slovenija postala dežela prekarcev. Bilo je leta 2005 ali 2006 in jaz sem kot smrkav novinarski začetnik spremljal pogajanja med delodajalci, sindikati in vlado o uvajanju novih oblik zaposlitve. Predlog so dali predstavniki direktorjev iz gospodarske in obrtne zbornice; govorili so, da je institut redne službe zastarel, delavskih pravic pa odločno preveč. So rekli – to so ostanki socializma, ki zavirajo napredek. So rekli – sistem ščiti lene in nesposobne, nikogar ne moreš odpustiti, zato sedaj ne upamo zaposlovati. Omogočite nam espeje in pogodbe za določen čas in obljubljamo vam, da bomo našli delo za vsakogar, ki to hoče. Tako so rekli in žepe so imeli tako napete, da jim jih je skoraj razneslo – od fig, ki so jih držali na skrivaj. Ali pa od epohalne erekcije ob misli, kako bodo končno nategnili vso državo.

Petnajst let pozneje so cele generacije mladih – in tistih, ki s(m)o se vmes postarali – brez vsakršnega upa na varno življenje, ki bi ga zagotavljalo pošteno plačilo za pošteno delo. Gospodarstvo raste, dobički se kopičijo v tistih raztegnjenih žepih, ljudje pa hodijo na delo in ne morejo plačati položnic in ne morejo zboleti in ne morejo na dopust in ne morejo do strehe nad glavo in ne morejo imeti družin. Samostojni podjetniki brez vsake samostojnosti, z lastnima rokama za podjetje in tujim vampom za debelit. Ampak hodijo, ker kdor ne dela, naj ne je, in ker gresta delu čast in oblast in ker delo krepi človeka; hodijo, ker drugače ne znajo in ker se v nasprotnem primeru morebiti nikoli ne bi več spraskali s tal. Vstani in hodi, Lazar, kaj pa boš drugega – ampak prav daleč ne boš prišel, do spodobne penzije vsekakor ne. In tako je bila na Gregorčičevi ulici v Ljubljani pred petnajstimi leti v krogu izbrancev in nekaj zdolgočasenih kronistov družbena pogodba razcefrana na kosce. Od tedaj sistem ne služi več človeku, temveč človek sistemu. Sistem – država in firma – mora preživeti, človek mora crkniti, da jima to omogoči. Sistem mora venomer rasti, BDP se mora napihovati, dobički morajo iti v nebo – človek mora biti vedno manjši.

Jaz sem izkusil vse tri plati: dobro službo, brezposelnost in prekariat. In vam povem, da ni hujšega od ta zadnjega. Ker pri šihtu in pri brezposelnosti vsaj veš, pri čem si; eno so nebesa, drugo je pekel, prekariat pa so vice in v vicah je vse nedorečeno. Ko imaš službo, veš, da si varen. Ko si na borzi, veš, da nižje ne gre in da boš kljub vsemu dobil vsaj tisti drobiž. Ko pa si v vicah, ne veš ničesar in ne moreš načrtovati ničesar in lahko samo upaš – dokler ne obupaš. Pa hodiš, ne da bi vedel, zakaj. Pa ne gre zame, jaz sem imel več sreče kot pameti in sem še v redu – gre za vse tiste, ki niso in ki ne bodo. Tega jim ne morem odpustiti, tistim gospodom v finih oblekah, ki so tako rohneli zoper relikte socializma.