par Dobra karma

Ljudje, ki nam jih pošlje vesolje, imajo svojo ...

anita šumer1 Svet24.si

»Z vsakim kruhom, ki ga spečem, je Sašo vedno ...

Silvester 2 Reporter.si

(VIDEO) V zakulisju: kako je Janša klical na ...

sodra, toča, Dvor pri Polhovem Gradcu Svet24.si

Na nebu se je razbesnelo, zaradi neurij težave ...

janez-janša, viktor-orban, aleksandar-vučić Necenzurirano

Vučić, Orban, Janez – vse za biznis danes ...

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

plestenjak 5 Njena.si

Božanski užitki Modrijana Blaža

Mnenja

Neznosna plehkost bivanja

Prvi dan novega desetletja sem se, kot vsak dan, odpravila na plažo, da bi nalovila dnevne korake, ki mi pomagajo vzdrževati ne več mladostno kondicijo. Tam nekje malce pred sončnim zahodom je najlepši čas za to početje, sonce je že izgubilo svojo peklensko moč in samo še prijetno poljublja kožo. Včasih si nataknem še slušalke in hkrati uživam tudi v glasbi. Ne vedno, ker rada poslušam tudi tišino.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Sončni zahod skozi oko kamere. Danes sem si nadela slušalke. Ravno ko je sonce zahajalo, sem poslušala glasbo, ki se me je globoko dotaknila. Obstala sem, gledala, kako se žareča krogla potaplja v morje, ušesa pa so božali mehki zvoki. Prevzeta od lepote in čustev se sploh nisem zavedala, da mi po licih polzijo solze. Solze sreče, solze veselja nad lepotami stvarstva, telo je prevzela prijetna lahkost … No, ne moreš, stara baba, takole stati in se cmeriti vsem na očeh, me je spreletelo, pa čeprav to delaš zaradi sreče, ki jo občutiš tisti trenutek! Malo posmrkam in se ozrem okoli sebe. Opazim množico ljudi vzdolž obale, vsi opazujejo sončni zahod – skozi oko kamere na mobitelu! Prizor me je čisto pretresel. Koza neumna, me spet spreleti, tebe pa skrbi, ali bo kdo opazil, da se cmeriš zaradi take banalnosti, kot je sončni zahod! Prvič sem namreč globoko začutila, kako nam je ta hudičevo-angelska napravica spremenila življenje. Pa ne samo življenja, spremenila je nas! Žal ne na bolje.

Virtualna bližina, ki v resnici to ni. S to notranjo pretresenostjo nadaljujem sprehod po plaži. Pozorno opazujem dogajanje okoli sebe. Plaža je polna turistov, domačih indijskih in tujih. Staro in mlado uživa – v fotografiranju, poziranju, selfijih, v pošiljanju SMS-sporočil. Vso pot sem med množico opazila natanko dva zaljubljena para, ki sta se objeta sprehajala in se pogovarjala, ne po telefonu, pač pa med seboj. No, pogovarjal se je en par, drugi se je vsakih pet korakov ustavil in se poljubljal. Odlično, da se poljubljati ne da s telefonom, vsaj za zdaj. Ali pač, pa morda jaz tega še ne vem? Ko včasih pogledam na družbena omrežja, se mi vse skupaj upre. Dobesedno. Vsi so tako »iiiiiii, lepi!«, pa fensi, pa srečni v družinskem krogu, pa vsi otroci so »tolk kjut«, pa poglej, tole jemo v restavraciji, pa … Čisti bruh, če povzamem fejsbukovsko izrazoslovje. Nikjer ni nikogar, ki bi se slabo počutil, ki je brez denarja, ki ima kup problemov s seboj in drugimi. Meni se to ne da, nočem sodelovati v tej insta-fejsovski laži in iluziji! 

Več v reviji Zarja Jana št. 1, 7. 1. 2020