Charles Baudelaire Svet24.si

Končno razkrita zadnja kitica 150 let stare ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Mnenja

Svetlikanje v noči

Manjši kot sem, večja je lepota okoli mene.

Avtor:

Vasja Jäger

Značke:

Spet je nastopil tisti gnili, turobni čas leta, ko barve odtečejo v cmokajočo prst in se moje misli običajno pogreznejo k velikemu mrzkemu misteriju vseh misterijev – starki s koso, strašljivi Matildi, h koncu vsega, k neizbežni smrti. Gre za temo, ki mi dolga leta ni dala miru, te brezkompromisne tri pikice za zadnjim stavkom zgodbe o mojem življenju so me spravljale ob pamet. Saj sami veste, kako je, gruntaš in gruntaš in bolj kot gruntaš, manj veš in bolj te je groza.

Na vrhuncu strahovlade je imel strah pred smrtjo že kar zastrašujočo moč nad mojim življenjem. Zgodilo se je, da sem se v gluhi noči nenadoma prebudil in me je stisnilo do konca. Strmel sem v temo, v globino za tropičjem, toda globina ni zrla nazaj vame; tam ni bilo ničesar, prav ničesar, česar bi se lahko oprijel moj ubogi, prestrašeni, neobstoja nevajeni um. Kraspal sem in hlastal, toda opore ni bilo, stene so bile vse bliže, časa vse manj. Bum – panika, obup, kaj pa zdaj, kje je smisel, kako se lahko rešim in zakaj se ne morem. Kakor je rekel pesnik Dylan Thomas, divjaj zoper ugašanje svetlobe. Pa se je izkazalo, da v resnici ni šlo za strah pred smrtjo, temveč za strah pred neizkoriščenim, brez zveze zapravljenim življenjem. Kakor hitro sem nehal tarnati in bolščati v strop in goljufati samega sebe, kakor hitro sem se vzel v roke in začel delovati iz svojega bistva, je privid smrti pospravil koso in se pobral. Ko počneš tisto, zaradi česar si živ, v sebi ustvariš nekaj vzvišenega, nekaj večjega od strahu – ustvariš si dušo in ta duša potem ustvarja tebe. Sedaj ne merim več časa po svojem minevanju, po sivih laseh in gubah in odtekanju moči, temveč po naraščanju svoje hčere, po krepitvi ljubezni med menoj in Danajo, po sprehodih s psom, po slabih pesmih, ki jih napišem, sončnih zahodih, ki jih doživim. In ne vidim več konca, temveč samo začetke. Četudi ne nujno moje.

Ne vem, kaj se bo zgodilo, ko se mi bo življenje izteklo. Se pa že zgodi, da sem kdaj pa kdaj sposoben ob tem vprašanju tudi skomigniti z rameni in reči, da mi je skoraj vseeno. Bom že videl, ko bo čas; vsekakor bo izkušnja nora in neponovljiva. Saj lahko divjam – o, pa še kako lahko divjam –, toda spremenil ne bom ničesar. Sprijaznil sem se, da so reči, ki so onkraj razuma, in v resnici je to čudovito, to dejstvo, da obstaja neka skrivnost, ki me lahko tako zelo poniža. Manjši kot sem, večja je lepota okoli mene. Bolj kot so je polni moji trenutki, manjša je moja praznina.

Revija Zarja Jana št. 45, 5.11.2019