Charles Baudelaire Svet24.si

Končno razkrita zadnja kitica 150 let stare ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Mnenja

Nekaj dobrega

Srečen sem. Teden dni je že od dogodka, jaz pa sem še vedno tako srečen.

Avtor:

Vasja Jager

Značke:

Srečen sem. Teden dni je že od dogodka, jaz pa sem še vedno tako srečen. Saj bo minilo, ampak mislim, da ne povsem. Spomin, ki ga stiskam v pesti, se že topi, robovi podob se mehčajo. Toda izginil ne bo, dokler bom živ. Jedro bo ostalo, trdno in svetleče, mali dragulj, ki sem ga dobil v dar in ga bom lahko pogledal, kadarkoli bom hotel. In videl njih, moje ljudi. Moje Šmarčane. Ja, včasih se med vso kramo, ki si jo nakopičil, najde tudi nekaj takega.

S slavnim odvetnikom Čeferinom sva imela predstavitev knjige v Šmarju pri Jelšah, mojem domačem kraju. V kraju, ki sem ga zapustil pred dvajsetimi leti. V knjižnici, iz katere sem si domov nesel prvo knjigo. In potem, toliko let in toliko inkarnacij kasneje, me povabijo nazaj, ker je na teh policah sedaj še moja knjiga. Bil je čas, stara in debela korenina, ki se vleče čez brege in med hišami in po avtocesti in nebu vse do mojih prsi, napela se je in me spet potegnila nazaj; seveda sem prišel. In prišli so tudi oni. Ko sem se ozrl po nabito polni dvorani, me je stisnilo. Ljudje, ob katerih sem odraščal. Ljudje, ki so v najobčutljivejših trenutkih mojega obstoja imeli moč, da me z eno samo besedo bodisi zdrobijo bodisi dvignejo nad ilovko. Družina, prijatelji, sosedje, učiteljice iz osnovne šole, knjižničarji, prodajalka iz trgovine ... Mati in sestra sta jokali, ata menda tudi. Moj stric, moj dragi skromni stric v svojem ohlapnem rekelcu, se je v zadregi prestopal. »Tovariš« iz tabornikov je odobravajoče kimal. Starša otroških prijateljev, ki sta nam na mrzlo zimo pekla palačinke in bila vedno prijazna, sta mi rekla za posvetilo – meni! Ko pa je njuno posvetilo za vedno vpraskano vame.

Kako lahko to povrneš? Saj to je, ni ti treba – ker ti je bilo podarjeno. Človek hodi vsa leta, in če ima res srečo, gre v krog. Gre, kolikor daleč zmore in kakor hitro ga nesejo noge, ampak ne pozabi. Odide, da se lahko vrne. In vidi, kaj je postal; sodba, ki resnično šteje, je sodba, ki jo dobiš od svojih začetkov. Vedno sem se spraševal, zakaj so bili ti ljudje tako velikodušni do mene, kaj neki so tedaj videli, česar jaz nisem. Sedaj, desetletja kasneje, sem sedel v tisti dvorani in jim gledal v oči, v sijoče, smejoče oči, in sem videl. Nekaj krhkega in dragocenega, kar je bilo vredno varovati. Nekaj dobrega. V njih, v meni. Podarjeno, da je lahko dano naprej. Življenje, stari sitni mešetar, ko se mi zarežiš in mi ob vsej drago kupljeni ropotiji šenkaš še nekaj takega, te imam tako surovo rad, si ne moreš misliti. Ker včasih, vedno pogosteje, je vse vredno vsega.