Esada Okić Svet24.si

FOTO: Nenadna smrt rosno mlade bosanske ...

2-paul mccartney Dobra karma

"Paul McCartney je umrl 9. 11. 1966," je ...

meghan markle, kraljica elizabeta II Svet24.si

Bosta Meghan in Harry kraljico pustila na cedilu?

stanovanje Svet24.si

Kako kupiti stanovanje brez kredita?

vesolje Dobra karma

Tedenski horoskop: po divjanju končno ...

Selena Gomez Frozen Najstnica.si

Je Selena najboljša starejša sestra?

Denis Toplak Njena.si

Denis Toplak na lepotni operaciji

Mnenja

Groza! Johnson se je ostrigel in počesal!

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Piše: Bernarda Jeklin

Govor je seveda o aktualnem in zloglasnem skuštranem predsedniku angleške vlade, o kom drugem neki. Oni dan, kak teden bo od tedaj, sem se skoraj onesvestila, ko sem ga na BBC ugledala s skrbno urejeno glavo, na kateri je tičalo pol manj tistih tipičnih blond las kot ponavadi in ki je presenetljivo kazala kar močno sled glavnika. Počutila sem se prav slabo, kajti to ni moglo napovedovati nič dobrega. Res se je pozneje izkazalo, da je bil na poti v Bruselj, kjer je najbrž želel izpasti čim bolj normalno; siceršnja podoba njegovega lasišča je očitno namenjena predvsem ekscentrični domači publiki. Po tistem se je javno, pred kamero, razkazal končno tudi s punco ob strani, držala ga je pod roko in očitno sta vodila na sprehod malega psa, tudi skuštranega in tudi blond, a s precej bolj urejeno pričesko kot sprehajalca. Tudi punca je bila namreč precej skuštrana, tako kot fant, a na drugačen, civiliziran način in je bila seksi kot vrag. Klobuk z glave.

Sicer pa zadnje čase ni mogoče gledati več ne BBC ne CNN in me to seveda žalosti. Na BBC navijajo do onemoglosti svoj brexit, na CNN pa impeachment z enakimi problemi, čeprav na prvi pogled ni videti čisto tako. Brexit. Impeachment. Brexit. Impeachment. Noro.

Natanko pred tednom dni je bil sicer blagoslovljen spored, ker je bila kitajska sedemdesetletnica, se ve, česa, komunistične države, in smo lahko tisti, ki nas je to zanimalo, uživali v mogočni proslavi, predvsem v paradi, ki so jo Kitajci umesili s svojo največjo šeflo. In kolikšna je največja šefla velikanske Kitajske, si ni težko predstavljati. Bilo je po pričakovanju nadvse megalomansko in nadvse slikovito, brez najmanjše napakice, velikanska in mogočna paša za oči, ki se jo je splačalo vsaj malce pokonzumirati.

A hkrati s kitajsko sedemdesetletnico se je v Hongkongu ustrezno stopnjevalo tudi v glavnem mladinsko protestništvo v središču mesta, ki zdaj traja že veliko dolgih tednov in je vmes tudi že nekoliko popustilo, a je na tak dan, kot je sedemdesetletnica revolucije v Pekingu (in seveda tudi povsod drugod, a središčna proslava je bila kajpak v prestolnici), močno oživelo in ustvarilo tudi nasilne pospeške. Menda prvič doslej so nekega mladca protestnika vojaki ustrelili v prsi, nekaj ur po tistem pa so Američani sporočili, da je sicer ranjen, a pri zavesti in v bolnišnici. Dogajanje v Hongkongu je vseskozi grdo in depresivno in včasih me neustavljivo spomni na čase, ki morda spet prihajajo tudi bliže našim krajem. Ni namreč nujno, da se umre prav zaradi zastrupljenega podnebja, lahko te tudi preprosto počijo. To se dogaja po svetu vseskozi in ne vem, zakaj naj bi bili pri nas še dolgo izjema.

Izredno me tudi moti, kako odrasli svet skoraj povprek obravnava švedsko podnebno Greto, sijajno šestnajstletnico, ki nekoliko spominja na Don Kihota. Smejijo se ji. Če se ji ne smejijo, jo vsaj na debelo omalovažujejo; se ji posmehujejo, odmahujejo ob njenem imenu ali vsaj omembi njenih samotnih bitk, mahajo z žaljivimi diagnostikami na račun njenega zdravja in podobno. Zame je švedska Greta junakinja našega časa in upam, da jih je kar nekaj, ki vsemu navkljub mislijo podobno kot jaz. Tisti njen razjarjeni govor v Združenih narodih, ki je najhujša tarča posmeha, bo lepega dne spet odmeval, brez skrbi. Takrat se mu nihče več ne bo smejal. A bojim se, da bo tedaj že za vse prepozno.

In zdaj seveda obvezno, čeprav žal spet ni mogoče brez običajne zamude, še k odbojkarjem. K tisti grozni bitki s Srbi v Parizu, ki je odločala o prvaku. Pametni so šli raje na sprehod v naravo in ohranili živce. Mi, nesrečniki, ki nam ni mar lastnega duševnega zdravja, smo gledali in trpeli. Jaz sem bitko, o kateri je govor, za zasebno rabo poimenovala kar slamoreznica izpod Kalimegdana, in se ve, zakaj. O slamoreznici je vse jasno, s tem seveda mislim na srbski blok, ki je najvišji in najbolj krut, najbolj neubranljiv odbojkarski blok na svetu, Kalimegdan pa je mogočno starodavno obrambno zidovje nad Donavo in eden od beograjskih najprepoznavnejših simbolov.

Vse se je končalo, kot se je glede na razmerje sil pač moralo končati in kakor je velevalo stanje stvari pod mrežo. Srbski blok je ukrojil izid tekme in tu ni kaj dodajati, je pa seveda res, da je imela Slovenija, povsem razumljivo, pač tudi slab dan. A tudi ko bi imela dober dan, so bili Srbi tisto nesrečno nedeljo boljše moštvo. S psom ali brez njega. Psa (spet) omenjam zato, ker so nekateri duhovno manj podprti rojaki po tistem ugibali, da je bil pes na tekmah do tiste nedelje, ko pač ni več smel v pariško dvorano, nekakšen vsemogočni fetiš, ne samo maskota, da je našim nosil srečo in zmage in podobne domislice zelo preprostih domačih duhov, ki pa nam, roko na srce, niso čisto tuji in nepoznani.

Je bilo pa lepo, kako množično so se naslednjega dne zbrali Slovenci v mestnem središču prestolnice in kako toplo so pozdravili naše odbojkarsko moštvo, pa seveda tudi druge ta čas zmagovite športne velikane, ki so se jim pridružili. Sijajno bi bilo, ko bi se začele uresničevati sanje, ki jih nekateri pri nas sanjajo že kar nekaj časa. Tu nastopa Slovenija kot čudežna mala deželica sredi Evrope, ki s čarobno paličico izdeluje vseh sort mednarodne športne junake: tiste iz samotarskih športov pa tudi takšne, ki nastopajo v ekipnih. Da, to bi bilo res krasno in v teh časih se celo ne zdi povsem neuresničljivo. Za zdaj pa je še stvar vere.

Za konec pa še: adijo, Adria Airways! Adijo, čedni vitki beli ptič, ki je bil malce tudi turkizen in moder in mi je sleherno letališče v belem svetu, kjer sem ga na letališki ploščadi ugledala, brž napolnil srce z nekim pristnim in preprostim sentimentom. Naša Adria. Slovenska Adria. Pomembna vez z domom na eni strani in z višavami neba na drugi. Kadar sem stopila z vrha stopnic v trup letala, sem bila v hipu spet doma. Ni bilo treba čakati, da bomo najprej preleteli domačo mejo in se spustili na brniško letališče, ki je zdaj že nekaj časa tudi drugo, Fraport se mu pravi; dovolj so bili tisti sedeži in naše punce v  čednih turkiznih opremah stevardes, ki so se mi smehljale v pozdrav, in pogosto so mi naredile malo veliko uslugo, ki sem jo znala ceniti. Vedele so, kaj sem po poklicu in česa bom najbolj vesela, še posebej kadar sem se vračala z vsakovrstnih dolgih poti: od nekod so čira čara scoprale jutranji, še sveži izvod Dela tistega dne in mi ga napol skrivaj in zarotniško potisnile v roke, in po tistem sem bila v hipu res spet doma, naj je bila pot, od koder sem se vračala, še tako daljna.

Adijo, ptič. Adijo, punce v nebesnomodrih uniformah. Denimo, da se kdaj kje le še vidimo. Čemu pa so sicer čudeži?

 Objavljeno v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019