lf3awxRQ.jpeg Svet24.si

Severinina izpoved, ki vam bo orosila oči: ...

Baba Vanga Dobra karma

Baba Vanga: srhljiva napoved za 2020 in poslednja ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za petek, 6. decembra

moški in ženska Svet24.si

Alarm: nam grozi kolaps sistema skrbi za ...

beatrice Dobra karma

Zaradi očetovega škandala pod vprašajem ...

teja perjet in mama Njena.si

Zaradi nje je Teja Perjet tako samozavestna

ana-lampret, roman-dolar Njena.si

Niso vedeli, če bo preživel

Mnenja

KRONIKA SLOVENSKE BLAZNOSTI / 5

Avtor:

Bojan Krajnc

Značke:

Sramota

Zdaj vemo. Ko gre za zdravje otroka, smo ob dobri medijski kampanji v desetih dneh sposobni zbrati štiri milijone evrov. To sta dva evra na prebivalca, toliko, kot če bi Nemci zbrali 160 milijonov ali Američani dobre pol milijarde. Postavili smo nov mejnik v sočutju in pokazali enotnost, ki se nam redko dogaja. No, na koncu bo vseeno ostalo nekaj grenkega priokusa.  

Ko je postalo jasno, da bo za Krisa, 20-mesečnega fantka s spinalno mišično atrofijo, zbranega več kot dovolj denarja za revolucionarno gensko terapijo, ki naj bi zaustavila napredovanje te redke bolezni, so se najprej oglasili varuhi morale, pravičnosti in hitrega seštevanja ter se vprašali, kaj pa zdaj? Teoretiki zarot so se obesili na izjavo, da denar ne bo porabljen le za drago terapijo, ampak tudi za otrokovo popolno rehabilitacijo. Aha, dobil je denar za zdravilo, zdaj bi pa radi, da še ozdravi. Tega ni nihče omenjal. Ljudje hitro postanejo sumničavi, ko gre za kombinacijo velikih zneskov in neznanih dobrodelnih organizacij. Morda celo upravičeno. Ko se je izkazalo, da je denar zbiralo društvo, ki nima statusa humanitarne organizacije, in je nad zbranimi sredstvi že visela grožnja, da bo davkarija prejemnikom pomoči pobrala skoraj dva milijona, so iz Palčice Pomagalčice sporočili, da so zaplet rešili in da ni v nevarnosti niti en cent. Še dobro, ker drugače bi se ljudem res odpeljalo.

A Kris je samo eden od tisočih otrok z redko gensko boleznijo. 30 odstotkov jih ne dočaka petega leta starosti.

Navijači

Od finala evropskega prvenstva v odbojki je minilo že deset dni, a navijači še vedno blodijo naokoli. Po vseh sprejemih in veselicah zdaj kot razbita vojska s harmoniko, zastavami in drugimi navijaškimi rekviziti cele dneve dežurajo pred domovi odbojkarjev in vsakič, ko se ponoči prižge luč, skočijo pokonci z »kdor ne lula, ni Slovenc«. Urnaut, Gasparini, Vinčič in ekipa imajo vsega dovolj. Medtem ko so se doslej ob vsaki priložnosti vedno znova in iz vsega srca zahvaljevali za podporo in energijo, jih zdaj prosijo, naj se vrnejo domov in posvetijo svojim življenjem. Prvenstva je konec. Bitka za Pariz je izgubljena. Odbojkarska zveza se zaveda, da so navijači še vedno v transu: premagali so Bolgare, Ruse, Poljake, tako rekoč cel vhodni blok, vzeli dopust, šli v Pariz nad Srbe, zdaj pa jim grozijo s policijo, če ne bodo nehali skakati kot Slovenc. Hej, hej, hej! POP TV jim je takoj ponudil Kmetijo, a očitno gre za preslab nadomestek. Športni resničnostni šovi z nacionalnim pridihom so razred zase. Ko enkrat deset tisoč ljudi na tribunah na suho prepeva Zdravljico, veš, da ni poti nazaj.

Nekdanji poslanec in strokovnjak za masovne psihoze, Jožef Jerovšek, je ocenil, da je »odbojka bolj domoljubna od nogometa, saj je bližje slovenski duši«. Kako to razumeti? Da slovenska duša ne mara neposrednega fizičnega kontakta z nasprotnikom, rada pa se objema ob vsaki osvojeni točki? Morda nam je blizu zato, ker je pri odbojki jasno določena meja. Tam za vsak prestop dobimo točko. In nihče ne sprašuje za mednarodno zaščito. Če je to bližje slovenskemu značaju, potem res ne vem, zakaj bi še naprej brcali v temo? Odbojka je naša prihodnost. Imamo štiri milijone pridnih rok. Znamo sprejemati, podajati, blokirati in udariti. In seveda navijati.

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019