Jan Zon van Dorsten Svet24.si

FOTO: Družina je devet let ginila v kleti. To je ...

družina Svet24.si

Mariborska podjetnica: Danes sem svojo hčerko ...

karma Svet24.si

Je karma res naša neizbežna usoda?

Ruinerwold Svet24.si

Vedno večja zagonetka: Josef odklonil avstrijsko ...

indira ekić - tvoja video Odkrito.si

Indira dobila priložnost, da se vrne v najlepše ...

gaja prestor 7 sašo radej Njena.si

Slovenska pevka do ušes zaljubljena

simona Njena.si

Takšna je bila kmetica Simona pred enim letom

Mnenja

Ubili ste mojo mamo!

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Prejšnji teden sta se med množico informacij iz sveta izluščili dve – 150. obletnica rojstva Mahatme Gandija, ki nas je naučil, da nasilje rodi nasilje in da se je mogoče upreti tudi brez orožja in krvi. Britanski princ Harry pa je pokazal svojega sina, ki na začudenje zlobnežev ni črn, kot so nekateri po tihem upali, in brez dlake na jeziku pozval medije, naj pustijo njegovo družino pri miru. Z vsemi topovi so se namreč spravili na Meghan, ki je kljub začetnemu navdušenju (ah, ljubezen ne pozna meja) nenehna tarča najostrejših puščic – ločena je, hči ločenih staršev, pa še mama je črna, sramuje se očeta, do služinčadi je zahtevna in nesramna, da ne govorimo, kako je zapravljiva in kar preveč koketna … »Isto ste počeli z mojo mamo. Ubili ste jo,« je brez hlipanja, kar malo grozeče, povedal Harry, no, ne čisto s temi besedami, ampak časopisni naslovi so bili v tem smislu. Ubijali so jo od začetka ponesrečenega zakona z njegovim očetom, v tistem nesrečnem pariškem podvozu pa so neposredno prispevali svoj delež k prometni  nesreči, v kateri je umrla. Z avtomobili, motorji in kamerami so jo lovili kot divjad.

Moj prispevek k (ne)nasilju je precej skromnejši, zgodilo se je v prepolnem ljubljanskem mestnem avtobusu, prosta sta bila samo dva sedeža. Na enem je sedel ne več ravno mladenič in zložil svoje dolge krake na drugega, na drugem pa je sedela mladenka, ki je položila na sedež poleg sebe nahrbtnik. Nasršila sem se. Bi mlada dama vzela nahrbtnik v naročje in mi naredila prostor? Kaj pa sitnarim, lepo bi ji rekla, pa bi mi odstopila sedež, je začela nergati. Zakaj bi mi ga odstopila, je plačala dve vozovnici? Moj sopotnik se je lotil možakarja z nogami čez dva sedeža, tudi on je bevsknil nekaj v stilu »ni problema, pač prosite, da se umaknem, a je to tako težko?« Je težko. Zakaj bi morala lepo prositi za nekaj, kar mi pripada? Prositi za nekaj, do česar nimaš pravice, pa si si jo vzel? Drugi v avtobusu si niso drznili nadlegovati predrzneža, ker saj veste, nekateri so tako nasilni. Naderejo te in se norčujejo iz tebe, je potožil starejši na berglah, ki ni mogel do sedeža, namenjenega invalidom, ker je na njem sedela ženska srednjih let z ogromnim cekarjem na kolenih. Videla ga je, pa ni vstala.

Nasilje se ne dogaja le z noži, pištolami in topovi, ampak se dogaja kar naprej v majhnih odmerkih, na katere nismo pozorni. In boli, boli. Gandi se je boril za velike stvari in zmagal, Harry se bori za svojo družino, noben denar in plemiški naslovi mu ne bodo preveč pomagali, če se mu bo podrlo tisto najlepše, kar v njegovem življenju šteje. Mi pa živimo iz dneva v dan med takšnimi in drugačnimi odnosi, ki so neredko žaljivke nepravičnega šefa, opravljanje in laži, kar tako, za šport, pa čeprav lahko s tem nekomu uničiš življenje, prizori nasilja, ki bi jih lahko mediji prihranili, pa jih ponujajo, ker vedo, da je v nas toliko pritlehne radovednosti, da bomo to gledali in poslušali ter se potem zgražali. Dokler na fotografiji ne zagledamo drevesa, na katero se je obesil nesrečni svojec, ali razbitin avtomobila, v katerih so umrli naši bližnji. Potem začnemo na te stvari gledati drugače.  

No, še nekaj se je zgodilo, kar se mi zdi vredno zapisati. Devetletni mulček, ki ga poznam in vem, da mu v življenju nič ne manjka, je žalil sošolca, ki mu manjka marsikaj, predvsem materialnega, pa tudi barve ni prav arijske. Doma so bili prepadeni, ker sicer ni tak. Kaj se mu je pripeljalo? O tem razmišlja te dni, brez telefona in računalnika, med pridigami staršev, ki jih ni konca ne kraja. Pa še oče se je šel opravičit sošolčevemu očetu, on pa sošolcu.

Kaj je že nenasilna komunikacija?

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019