Jan Zon van Dorsten Svet24.si

FOTO: Družina je devet let ginila v skrivni sobi....

družina Svet24.si

Mariborska podjetnica: Danes sem svojo hčerko ...

karma Svet24.si

Je karma res naša neizbežna usoda?

Ruinerwold Svet24.si

Vedno večja zagonetka: Josef odklonil avstrijsko ...

indira ekić - tvoja video Odkrito.si

Indira dobila priložnost, da se vrne v najlepše ...

gaja prestor 7 sašo radej Njena.si

Slovenska pevka do ušes zaljubljena

simona Njena.si

Takšna je bila kmetica Simona pred enim letom

Mnenja

Vuelta, zadnjič

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Piše: Bernarda Jeklin

Dovolj je imamo, te za slovenstvo največje kolesarske dirke vseh časov, dovolj in čez. O španski Vuelti nočemo več poslušati, izvedeli smo vse in še več. Ampak o dveh rečeh smo govorili premalo ali celo nič in o tem pač moram na tem mestu za slovo še reči eno, sicer se bom razpočila od nuje.

Najprej beseda ali dve o zame najganljivejših prizorih na tekmi. Primož je poskrbel za mnoge, madridski zaključek je bil eno samo zmagoslavje, a krono polagam na glavo najmlajšega, tako rekoč še smrkavega Tadeja Pogačarja. Dvajset let. Tisti njegov prijazno zadržani mlečni obraz, ki se ni hotel razdajati čustvom, ampak jih je skrbno vlekel vase in bil videti nekako neprizadet, kdaj celo za pičico odsoten, je lagal. No, ni lagal, le kazal je čisto drugačno stanje duha, kakršno se je v resnici skrivalo za videzom.

Nekaj časa je zasedal izjemno tretje mesto, potem je prišla etapa, ki mu sploh ni bila pisana na kožo in je zdrknil na peto. Na prvi pogled je bilo videti, kot da ni bil kdo ve kako prizadet, na cilju, kjer ga ni bilo več na zmagovitem podiju treh najboljših v etapi, se je zdel ravnodušen. Tudi peto mesto je velikanski uspeh. Ampak če si mislil tako, si mislil neverjetno narobe. Zdaj vemo, kako je bilo v resnici. V Tadeju je divje vrelo. V resnici se še zdaleč ni sprijaznil s porazom. Svoje tretje mesto je hotel nazaj. Pozneje, na zmagovalno nedeljo, je le povedal v kamero: »Hotel sem zmagovalni podij nazaj, naj stane, kar hoče: če pri tem na cesti obležim, tudi prav.«

In v soboto, na predzadnji in strahovito garaški etapi v grdem vremenu, kjer so se divji, neusmiljeni klanci, tudi z naklonom 25 stopinj, kar vrstili, se je začelo kakih 40 kilometrov pred ciljem. Najprej je vozil v strnjeni koloni »rdeča majica«, v kateri je gonil pedala v celi drugi polovici tritedenskega neverjetnega garanja naš Primož Roglič: rdeča majica je bila nič koliko tekmovalnih dni njegovo markacijsko poreklo. Ko se je tistikrat Tadej nenadoma odlepil od glavnine in sam pohitel prednjo in naprej, vreme je bilo kot rečeno grdo in malo je padalo, sprva nihče ni pomislil, kakšna epska drama, še bolje, srhljivka se je tisti hip v resnici začela. Vsi, ki smo gledali tekmo, smo sicer opazili, da je nepričakovano noro pospešil, in malce z začudenjem potem opazovali, kako se razdalja med njim in zasledovalci naglo veča. Malo sem zmajevala z glavo, sploh ne edina: kaj fant nori, s takšno vožnjo nesmiselno pretirava, takole bo kmalu pregorel in se bo res stegnil po cestišču!

Kamermani Eurosporta so seveda visoki profesionalci in so se ročno zapodili za njim. Tadejevo na prvi pogled samomorilsko samotno popotovanje k še vedno strahovito oddaljenemu cilju so ves čas spremljali nadvse pozorno. Skrbno sem preiskovala njegov obraz in iskala na njem prve izraze stiske, prihajajoče nemoči, saj to, za božjo voljo, ne more več dolgo trajati. Pa nič. Zrl je predse, obraz je bil videti nekoliko otrpel in nič drugega. Sporočal ni ničesar. Nekajkrat se je sicer ozrl nazaj, pa kmalu ni bilo več kaj videti, kajti zasledovalci, tudi Primož, so se odmaknili že preveč v ozadje.

In tako je šlo še dolgo, kilometri so se odmikali in počasi je postalo kristalno jasno, za kaj gre: Tadej si jemlje tretje mesto nazaj. Tudi če ta hip obleži in ne vstane več. V resnici je bila to igra živcev. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24. 9. 2019