panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Mnenja

Kanček človečnosti

Namesto razmišljanja o poštenosti in dobroti vam raje napišem svojo zgodbo, ki je ne bom nikoli pozabila.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

(Skoraj) dobesedno prepisano s Facebooka: »Pred petnajstimi minutami, doživela BOLNO sceno. Nasproti glavne ljubljanske avtobusne postaje, kjer vsako jutro prečkam park na poti na šiht, na tleh leži nezavesten moški. Ljudje na le nekaj metrov oddaljeni postaji čakajo, kdaj bo pripeljala prava cifra busa. Mlajši, s slušalkami v ušesih, skrolajo po ekranih, med enim in drugim storyjem buljijo v smeri parka. Tastari samo buljijo, si verjetno mislijo 'kakšna sramota od človeka'. Ustavim se pri tipu, ga ogovorim, ne reagira. Vprašam folk, če je kdo že poklical rešilca!? Buljijo vame s 'kaj bi zdaj ta baba rada' izrazom. Seveda ni nihče mignil s prstom. Na srečo je mimo pripeljal Pacientov rešilec, ženska je skočila predenj in ga ustavila, pomoč je stekla. Medtem je avtobus odpeljal 'vse tiste smeti od ljudi',« piše jezna facebookovka, »in četudi bi na tleh ležal predoziran džanki, a je njega bolj sprejemljivo pustiti crkniti kot katerega drugega neznanca?! Bolna družba! Vsem vesoljcem, s telefoni v rokah: UPORABITE JIH ZA TO, ZA KAR SO BILI IZUMLJENI!« In na koncu je pripisala, da je človek doživel epileptični napad.

Odzvalo se je kar precej komentatorjev, v glavnem so opisovali podobne zgodbe, v nekaj primerih so celo sami obležali na tleh, pa jim ni nihče pomagal. Bi nesrečni epileptik doživel takojšnjo pomoč, če bi obležal kje na podeželju? Ni rečeno. Splet je poln (zaigranih) prizorov, kako nekdo leži na cesti, mimovozeči mu hoče pomagati, takrat pa planejo iz gozda pajdaši in dobrotniku ukradejo avto, prej pa ga še pošteno prebutajo. Smo res tako prestrašeni ali samo brezbrižni? Se zanašamo na to, da bodo pomagali drugi, ali si celo mislimo, če drugi ne pomagajo, zakaj bi jaz? Je v nas res tako malo človečnosti? Kdo ve. Je pa res, da je lahko biti dobrotnik z domačega kavča, ko nakažeš kar po telefonu nekaj evrov, spodbujen s televizijskimi oddajami za pomoč tistim, ki v življenju nimajo sreče. Težje je biti dober in pogumen takrat, ko se je treba odločiti v hipu in morda tvegati kakšno poškodbo, ko z vseh strani zavaruješ ponesrečenca na sredi ceste. In se potem opravičevati v službi, od kod zamuda.

Ampak veste kaj, namesto razmišljanja o poštenosti in dobroti vam raje napišem svojo zgodbo, ki je ne bom nikoli pozabila. Zgodilo se je nekega mrzlega in mokrega novembra. Avtobus je stal pred semaforjem tik pred postajališčem, zato sem si lahko prizor temeljito ogledala. V mlaki na zelenici je ležal ogromen človek, ki se je poskušal pobrati, ko je zagledal avtobus, a je zmeraj znova omahnil nazaj. Ker sem ga večkrat srečala na postajališču in je običajno zaudarjal po alkoholu, mi je bil razlog njegovega poležavanja takoj jasen. Potniki smo strmeli vanj, morda ga je kateri celo poznal. A kaj storiti, zlesti z avtobusa? Kar se od nekod vzameta dva mulca s šolskimi torbami na rami, trinajst, štirinajst let stara, človeka spravita na noge in potem še na nabasan avtobus, šofer pa je potrpežljivo čakal. Zgodbe še ni bilo konec – a maš karto, ga je eden vprašal in rešena pijandura je pokazala na žep. In jo je fant poiskal. 

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.