1_colonia Svet24.si

Diplomirala iz elektrotehnike in odšla naravnost ...

bradley, jade devis Svet24.si

Nosečnica izvedela, da ima agresivnega raka. Ni ...

NEPTUN Dobra karma

Horoskop od 21. do 27. 10: igra Neptuna in ...

Arriva, avtobus Svet24.si

Incident v Kopru: voznik z avtobusa "zmetal" ...

tori Odkrito.si

Zvezdniki z eksotičnimi ljubljenčki

SARA RUTAR Njena.si

Sara Rutar osupnila z drastično preobrazbo telesa

ana jaka Njena.si

Jaka in Ana krstila hčerko

Mnenja

Sreča je ali pa je ni

Otroci se več ne družijo. Prijatelje so nadomestili digitalni nadomestki. Blokovska igrišča samevajo. Vse je res. Načeloma. Če se ti isti otroci znajdejo v okolju, kjer je uporaba tovrstnih nadomestkov omejena, kjer so omrežja bolj tako tako, se večne otroške igre vrnejo. In še vedno so zabavne, hierarhije v čredi ne določa socialni položaj družine, temveč male otroške radosti, spretnosti, barabije. Še vedno je mularijo ob večerih težko spraviti spat. Tako pač je v kampu, kjer pogosto skupaj dopustuje več generacij ene družine. Tudi naša.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

V tem kampu se še vedno veliko bere. Tudi knjige.

Pisatelj Frank McCourt, avtor avtobiografske knjige Angelin pepel – mimogrede, zanjo je prejel Pulitzerjevo nagrado –, je zapisal: Kadar pomislim, kako je bilo, ko sem bil otrok, še sam ne vem, kako sem sploh preživel. Bil sem, jasno da, reven otrok in zato srečno otroštvo samo po sebi ni bilo dosti vredno. Iz konteksta prebrane knjige sledi, da je ob tem, ko si načeloma srečen, treba biti tudi sit, na toplem in z očetom, ki ne zapije vsega, kar zasluži. Mama Angela in njegovi sorojenci, ki jim je pisatelj posvetil spomine, so bili njegova sreča, vse drugo je bila ena sama velika irska beda.

Danes so morda stvari nekoliko obrnjene na glavo. Bede, o kakršni je pisal McCourt, pri nas ne srečamo pogosto. Ne nazadnje nekateri mehanizmi socialne države vendarle delujejo. Niso popolni, a o razmerah, v katerih otroci ne bi dobili niti kosa kruha na dan, ne moremo govoriti. Vsaj načeloma ne.

Toda kriteriji za revščino so danes drugačni kot v času velikih kriz prejšnjega stoletja. In predvsem ne dvomim, da – zelo posplošeno povzemam Anico Mikuš Kos in Vlasto Nusdorfer – se revščina danes ne kaže v kosu kruha, temveč v bolečih razlikah in, kar je še huje, v času, ki si ga starši več ne vzamejo za svoje otroke. Ga ne znajo vzeti ali tega pač ne zmorejo.

Vračam se v kamp. Takšno sobivanje, kjer se ob večerih ljudje družimo na  relativno majhnem skupnem prostoru,  razkrije marsikaj. Marsikatero družinsko harmonije in disharmonijo. Zelo hitro postane jasno, kaj ima v kakšni družini prednost. So to elektronske naprave, v katere – vsak v svojo, seveda – buljijo vsi družinski člani, je to sproščen pogovorov znancev in prijateljev, ki so se srečali  po letu ali manj, je to četa otrok, ki se podi in dirka od enega do drugega vogala, so to oni malo večji, ki vsak na svoji skali upajo na ribiško srečo, so to tisti, ki se že radi skrijejo očem odraslih, ali pa so to otroci, ki se nikakor ne morejo vklopiti ne v eno ne v drugo združbo. Radi bi se, a jih drugi nekako ne sprejmejo. In ti so seveda najbolj nesrečni. V takšnem okolju je težko biti srečen sam s seboj. Tudi namigi odraslih, da naj jih vendarle vključijo v svoje vragolije, ne pomagajo. Kot je rekel eden od izkušenih odraslih, otroku prav nič ne pomaga, če ga hvalijo in gladijo odrasli. V svojo družbo ga morajo pripustiti vrstniki. Samo to šteje.

A načeloma so za otroke takšna okolja dragocena. To ni vrtec, to ni šola, kjer igro vodijo in cilje določajo  odrasli. Tu se morajo znotraj svoje skupine znajti sami. Ni čisto res, da socialne razlike tu niso vidne. So. A precej več kot draga oprema ali tehnologija štejejo ideje. Kaj početi, kam iti, kako se zabavati, recimo.

Res vse se spreminja. McCourt bi v davni Irski pogosto dal vse za kos kruha, danes marsikateri otrok za čas s starši in sprejetost med vrstnik. No, tudi brez digitalnih igrač nam je vsem vedno težje.

A občutek sreče se ne spreminja. Je ali pa ga ni.