Damjan Murko, Denis Avdić Svet24.si

FOTO in VIDEO: Zakaj je Murko pred mikrofonom ...

ENERGIJE Dobra karma

Za optimalno delovanje: energijska napoved od 13. ...

laparoskopija Svet24.si

Na operacijski mizi je kričala, kirurg je ni ...

Konji, kraj, janez sabolek - sabla Svet24.si

Inšpekcija obupala nad konji – menda zato, ker ...

boginja Dobra karma

Petek 13. in njegovih 13 starodavnih keltskih ...

indira Njena.si

Razgaljena in vroča Indira zanetila splet

lucija Njena.si

Kaj se je po snemanju zgodilo med Lucijo in ...

Mnenja

Dva bogova na ženskem meniju

Torek je. Kot navadno bom potemtakem zajela z manjšo zajemalko Wimbledon zadnja.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

A to pot nič hudega. Nanj bi rada opozorila z vidika, ki je sicer kristalno jasen in nadvse mogočen, a se ga, prav zanimivo, nihče  drug, se pravi nihče živ, noče lotiti. Morda se komu zdi spolzek. Drugemu spotikljiv. Tretjemu neokusen: tiho bodi! A je tako strašansko človeški, v resnici umetniški in prav nič pohujšljiv. Razen če kdo, kak neustavljiv purist, dvoličnež in čistun še vedno misli, da je človeško telo, sicer nedvomno božje delo, nekaj, o čemer se ne sme misliti, kaj šele ga občudovati.

No, antika je bila v tem pogledu še normalna in do obeh spolov pravična. Pravzaprav je celo preferirala moško telo. Sodobni svet je težišče umetniškega (in še kakšnega) občudovanja telesa že zdavnaj prevesil na ženske obline in ga moški bicepsi ter z njim vsa preostala tovrstna krama žal skoraj ne zanimajop več: prava estetska beračija! Kaj pri tem izgubljamo, je v vsej popolni, bleščeči razvidnosti gledalcem poklonil razkošen razgled, paša po sijajnem travniku, letošnjem finalu Wimbledona: finale kot himna moškemu telesu – dva izklesana torza, in ne samo torza. Nole in Roger, eden sijajnejši od drugega. Roger Federer malček skladnejši, lepšega, pravilnejšega obraza, Đoković bolj slok, z balkansko divjimi, nevarno svetlimi očmi. A prav oči tega na prvi pomislek malo nevarnega obraza v resnici skrivajo najbolj mogočo prijazno, zadržano in blago dušo, kar si jih je mogoče misliti. To že dolgo vemo.

Hej, kakšna paša za oči! In če se je po zmagi Nole simbolično, pa tudi dobesedno »pasel« po sveti wimbledonski travi, smo se mi skozi neskončnih, a prekleto šarmantnih pet ur finala pasli po njunih polbožanskih telesih. Seveda pri tem ne gre za banalno pašo oči. Sem sodijo v skupno skledo še divja, skoraj nadnaravna telesna moč, čustvena inteligenca, komunikacijska inteligenca, prijaznost, brezhibne manire, skratka, esenca evropske žlahtne kulture.

Wimbledonskih pet ur, ki so, ko gledam nazaj, sicer minile z razbolelo ritjo, a hkrati bliskovito, sodi v spominsko knjigo naj športne izkušnje, ki smo ji bili vsi kadarkoli priče: naj tenis; naj prvenstvo; naj spopad na življenje in smrt. Naj izenačenost. Čeprav jih večina sodi, tako je bilo v skoraj vseh vsaj za silo strokovnih poročilih in tak občutek imam tudi sama, da je po lepoti in skladnosti igre nekoliko prevladoval Federer, se Đokovića ni in ni mogel otresti. Sprijeta kot klopa sta se borila na življenje in smrt, dokler se je dalo. Ta dvoboj je izpuhteval takšno strašno energijo, takšno erotiko, tako usodnost, tako neločljivo prepletenost, da ga ne bo smel izpustiti niti en posnetek naj turnirjev, naj dvobojev, naj prezence protagonistov.

Drugo so prispevale kamere: Wimbledon in njegovi obiskovalci. Najbolj mogoče angleški Angleži, meščani in plemstvo posebej finih in izbranih manir. Z najskrbnejšo nonšalanco, ki jo zmorejo, so svetovni javnosti predstavljali svojo esenco, bistvo svoje otoške duše, ki jo pravkar, v silnih mukah, izgubljamo s svojega evropskega radarja. Najbolj bom seveda pogrešala njihove klobuke. Se pravi, ženske klobučke. Angleški damski klobuki na glavah pravih Angležinj zlasti v posebej prestižnih okoliščinah so nekaj popolnoma neposnemljivega in neprekosljivega. Če okoli mene govorijo ljudje o kakršni koli prikrajšanosti po odhodu Angležev iz Unije, mi najprej pade na misel, da bom pogrešala na evropskem radarju v prvi vrsti znamenite angleške ženske klobučke. Dejansko so čisto drugačni od preostalih evropskih klobukov in nihče živ jih ne more imitirati, kaj šele nadomestiti. In finale Wimbledona je ena takšnih tipičnih in sorazmerno redkih okoliščin, ko se razpasejo pred očmi firbcev in zlasti pred očmi kamer v svoji najrazkošnejši izdaji.

Nasploh je bil Wimbledon ena od najpopolnejših izdaj tipične angleškosti. Že med finalom tako rekoč koreografirana strumnost vseh protagonistov brez primere, ki se je začela s fantiči, ki so opravljali razna pomočniška opravila okoli igrišča in ob njem. Očaranost z bršljanom, ki nepopisno strumno in razkošno prekriva vso zunanjost osrednjega, zelo prostranega wimbledonskega poslopja. Popolna predvidljivost vsega možnega dogajanja med tekmo in ob njej. In po koncu tekme ena največjih snemalnih dogodivščin. Ne vem, ali se je to pot zgodilo prvič, vsaj jaz česa takšnega doslej še nisem videla: Ko je zmagovalec odhajal z igrišča, se mu je kamera prilepila na hrbet in ga potem neskončno dolgo, pravzaprav ves čas, spremljala po imenitnem poslopju v skrbno koreografiranem sprehodu skozi super prebrano občinstvo, ki mu je bil po tekmi dovoljen vstop v najsvetejše prostore. Bilo je skrajno zanimivo, saj sta bila med gosti tudi angleška prestolonaslednika in druge družabne superšpice.

In zdaj skoraj ni več časa za dejansko najpomembnejše od vsega pomembnega zadnje čase: za našo novo Ursulo na evropskem tronu. Bodo Evropo rešile ženske? Bodo po novem ženske rešile svet? Čisto mogoče. Prav tako mogoče, kot da ga bodo moški. Ali da Evrope dejansko nihče več ne more rešiti. Bomo videli.

V ponedeljek so jo v Bruslju izvolili v udobno izbranem časovnem terminu, okoli šestih zvečer, tako da se dežurnim novinarjem in urednikom z vsega sveta ni bilo treba noro pretegovati ob pogledu na uro; seveda mislim tiste, ki še vedno na srednjeveški način oddajajo tekste.

In je punca za začetek možu rodila sedem otrok, lepo jih je vzgojila, preden so odšli v beli svet, in celo najmlajša ima zdaj že dvajset let. Kot je že dolgo znano, je potem zajahala dolgo vrsto ultra zahtevnih in vodilnih delovnih mest, z zadnjega so jo sneli, ko je bila nemška šefica vojske in vojaških zadev; v tem pogledu je Nemčija močno podobna  Sloveniji in upati gre, da se bo tega malega prijaznega dejstva Ursula zavedala tudi kot šefica v Bruslju.

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.