natalia in charlie Odkrito.si

Ko pred kamerami preskakujejo ljubezenske iskrice ...

vila na hvaru, prevara Svet24.si

VIDEO: Neobstoječa vila na Hvaru. Cena najema: ...

plesen Svet24.si

To se zgodi, če živiš v toksičnem okolju!

avtodomi Svet24.si

Namesto da bi jim računali, jih pustijo, da ...

nika zorjan Svet24.si

Nepričakovano presenečenje za Niko Zorjan

dario3 Njena.si

Ljubezen na vasi: Darijevo izbranko ujeli z drugim...

helena blagne Njena.si

To je obvezno opravilo Helene Blagne

Mnenja

Odpravljam se na dopust

Odpravljam se na dopust. Prvi teden bova, tako kot že nekajkrat doslej, preživela v prav posebnem in zelo simpatičnem kampu na Rabu.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Družbo nama bodo tudi letos delali trije vnuki, stari od nekaj pa do deset in nekaj let. Ni hec, ni dopust, med katerim bi človek ležal na skali in bi ga brigalo za vse naokoli. Je pa super, predvsem ko pomislim, da ne bo več prav dolgo trajalo. Otroci pač odraščajo in dedki ter babice se selimo v preteklost. Tako in drugače. Tako je bilo in tako bo.

Morje. Vsako leto potrebujem več časa, da vse pripravim. Pišem spiske, tlačim v potovalke. Vsako leto se z možem skoraj ločiva, ko se začnejo v predsobi nabirati potovalke z »najnujnejšim«. »A ti misliš, da imam kamion, polovice vsega se ne boš niti dotaknila!« Hm, znabiti res. Neverjetno, koliko vsega se nabere. Pa ne le »moje« robe, tudi vsega, kar nujnega doda še on. Za vsak primer. Ste vedeli, da obstaja tudi nekakšna klima za v šotor!? Trgovci že vedo, na kaj vse nasedemo. No, ampak brez skrbi, na te limanice naju še niso dobili. Še ne!?

Tudi sicer postajam z leti čedalje bolj previdna. Sploh ne vem, ali bomo čez nekaj let še lahko hodili na morje, v kampe, v naravo. Tole kolumno namreč pišem, medtem ko se v Sloveniji in pri sosedih izmenjujejo vročinski valovi ter nora neurja, ki podirajo vse pred seboj. Ljudje lahko le gledajo, kako jim veter, voda in toča uničujejo lastnino ter pridelke. Tudi v nekaterih kampih je bilo divje. Pred mnogimi leti smo to že doživeli ob Loari. Tako rekoč v gatah smo se med podrtim drevjem odpeljali iz kampa. Ko smo se vrnili, je bilo razdejanje popolno.

Neurja so od nekdaj bila. Ampak ne tako pogosta, ne tako brutalna. Supercelične nevihte?! Pogled v prihodnost ni obetaven. V resnici se s tem, kaj čaka planet, globalno ne ukvarja nihče, ki ima vpliv in moč. Nihče, ki odloča. Nasprotno, politiki, kot je Trump in njemu podobni, dobivajo volitve, ker razlagajo, da se planetu ne dogaja nič posebnega. In resnici na ljubo, storiti nič ustreza domala vsem politikom, vsem odločevalcem. Šteje samo več in še več. Na račun vode, gozdov, škrilavcev, obdelovalne zemlje, ne nazadnje zraka. Enkrat bo vsega preveč. Ali pač premalo. In takrat bo naša civilizacija izumrla.

Ne bo prva. V dveh milijonih let, odkar so se na planetu pojavili t. i. spretni ljudje, pa do homo sapiensa, ki je v Evropo prišel pred »šele« 45 tisoč leti, jih je izginilo kar nekaj. Večina res zaradi podnebnih sprememb. Bilo bi neverjetno, da ravno naša ne bi. Je pa res, da bi v nasprotju s predhodnimi, z znanjem in orodji, ki jih premoremo, preživetje sedanji morda lahko podaljšali vsaj za tisoč ali kaj takega let. In tisoč ni malo, mar ne? Za zdaj pa je vse, kar vidimo, želja, da bi preživeli le nekateri. Najbogatejši in najbolje oboroženi. A podnebje je pravično, na koncu bo pobralo tudi njih. Potem bo planet nekaj časa počival in čez nekaj sto tisoč let morda znova zaživel. Recimo.

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 24. 7. 2019.