Damjan Murko, Denis Avdić Svet24.si

FOTO in VIDEO: Zakaj je Murko pred mikrofonom ...

ENERGIJE Dobra karma

Za optimalno delovanje: energijska napoved od 13. ...

laparoskopija Svet24.si

Na operacijski mizi je kričala, kirurg je ni ...

Konji, kraj, janez sabolek - sabla Svet24.si

Inšpekcija obupala nad konji – menda zato, ker ...

boginja Dobra karma

Petek 13. in njegovih 13 starodavnih keltskih ...

indira Njena.si

Razgaljena in vroča Indira zanetila splet

lucija Njena.si

Kaj se je po snemanju zgodilo med Lucijo in ...

Mnenja

Odpravljam se na dopust

Odpravljam se na dopust. Prvi teden bova, tako kot že nekajkrat doslej, preživela v prav posebnem in zelo simpatičnem kampu na Rabu.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Družbo nama bodo tudi letos delali trije vnuki, stari od nekaj pa do deset in nekaj let. Ni hec, ni dopust, med katerim bi človek ležal na skali in bi ga brigalo za vse naokoli. Je pa super, predvsem ko pomislim, da ne bo več prav dolgo trajalo. Otroci pač odraščajo in dedki ter babice se selimo v preteklost. Tako in drugače. Tako je bilo in tako bo.

Morje. Vsako leto potrebujem več časa, da vse pripravim. Pišem spiske, tlačim v potovalke. Vsako leto se z možem skoraj ločiva, ko se začnejo v predsobi nabirati potovalke z »najnujnejšim«. »A ti misliš, da imam kamion, polovice vsega se ne boš niti dotaknila!« Hm, znabiti res. Neverjetno, koliko vsega se nabere. Pa ne le »moje« robe, tudi vsega, kar nujnega doda še on. Za vsak primer. Ste vedeli, da obstaja tudi nekakšna klima za v šotor!? Trgovci že vedo, na kaj vse nasedemo. No, ampak brez skrbi, na te limanice naju še niso dobili. Še ne!?

Tudi sicer postajam z leti čedalje bolj previdna. Sploh ne vem, ali bomo čez nekaj let še lahko hodili na morje, v kampe, v naravo. Tole kolumno namreč pišem, medtem ko se v Sloveniji in pri sosedih izmenjujejo vročinski valovi ter nora neurja, ki podirajo vse pred seboj. Ljudje lahko le gledajo, kako jim veter, voda in toča uničujejo lastnino ter pridelke. Tudi v nekaterih kampih je bilo divje. Pred mnogimi leti smo to že doživeli ob Loari. Tako rekoč v gatah smo se med podrtim drevjem odpeljali iz kampa. Ko smo se vrnili, je bilo razdejanje popolno.

Neurja so od nekdaj bila. Ampak ne tako pogosta, ne tako brutalna. Supercelične nevihte?! Pogled v prihodnost ni obetaven. V resnici se s tem, kaj čaka planet, globalno ne ukvarja nihče, ki ima vpliv in moč. Nihče, ki odloča. Nasprotno, politiki, kot je Trump in njemu podobni, dobivajo volitve, ker razlagajo, da se planetu ne dogaja nič posebnega. In resnici na ljubo, storiti nič ustreza domala vsem politikom, vsem odločevalcem. Šteje samo več in še več. Na račun vode, gozdov, škrilavcev, obdelovalne zemlje, ne nazadnje zraka. Enkrat bo vsega preveč. Ali pač premalo. In takrat bo naša civilizacija izumrla.

Ne bo prva. V dveh milijonih let, odkar so se na planetu pojavili t. i. spretni ljudje, pa do homo sapiensa, ki je v Evropo prišel pred »šele« 45 tisoč leti, jih je izginilo kar nekaj. Večina res zaradi podnebnih sprememb. Bilo bi neverjetno, da ravno naša ne bi. Je pa res, da bi v nasprotju s predhodnimi, z znanjem in orodji, ki jih premoremo, preživetje sedanji morda lahko podaljšali vsaj za tisoč ali kaj takega let. In tisoč ni malo, mar ne? Za zdaj pa je vse, kar vidimo, želja, da bi preživeli le nekateri. Najbogatejši in najbolje oboroženi. A podnebje je pravično, na koncu bo pobralo tudi njih. Potem bo planet nekaj časa počival in čez nekaj sto tisoč let morda znova zaživel. Recimo.

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 24. 7. 2019.