natalia in charlie Odkrito.si

Ko pred kamerami preskakujejo ljubezenske iskrice ...

vila na hvaru, prevara Svet24.si

VIDEO: Neobstoječa vila na Hvaru. Cena najema: ...

plesen Svet24.si

To se zgodi, če živiš v toksičnem okolju!

avtodomi Svet24.si

Namesto da bi jim računali, jih pustijo, da ...

nika zorjan Svet24.si

Nepričakovano presenečenje za Niko Zorjan

dario3 Njena.si

Ljubezen na vasi: Darijevo izbranko ujeli z drugim...

helena blagne Njena.si

To je obvezno opravilo Helene Blagne

Mnenja

Pravljice vsebujejo več modrosti kot vsa znanost tega sveta

Če želimo najti globlji smisel življenja, se moramo naučiti presegati ozke meje sebičnega obstoja in verjeti, da bomo k življenju prispevali nekaj pomembnega – če ne takoj, pa kdaj v prihodnosti.

Avtor:

Anton Komat

Značke:

Ta občutek je potreben, če hočemo biti zadovoljni s seboj in s tem, kar počnemo. Pogoj pa je, da razvijamo lastno notranje bogastvo, tako da se čustva, domišljija in razum medsebojno podpirajo in bogatijo. Berila, iz katerih se otroci učijo brati, so namenjena zgolj učenju sposobnosti branja, ne glede na vsebino. Večina preostale otroške književnosti pa poskuša zgolj ceneno zabavati, pokroviteljsko učiti ali pa oboje, kar otroke ogoljufa za vpogled v globlji smisel življenja. Če hoče zgodba zares pritegniti otrokovo pozornost, mora predramiti njegovo radovednost in vzburkati njegovo domišljijo. To pa ponujajo le ljudske pravljice. Nemški pesnik Friedrich von Schiller je zapisal:

»Pravljice, ki so mi jih pripovedovali v otroštvu, imajo globlji pomen kakor resnice, ki me jih je naučilo življenje.« Dragocena vrednost pravljic je v tem, da odpirajo otrokovi domišljiji neslutene razsežnosti.

Nič se ne boj, to sem jaz

Današnja multimedijska kultura taji človekove temne plati in razglaša le optimistično vero v nenehen napredek. Pravljica pa, nasprotno, otroka pošteno seznanja z osnovnimi človekovimi bivanjskimi stiskami. Pravljični junak je nekaj časa čisto sam, kot se pogosto počuti osamljen današnji otrok. Junaku pomaga njegova povezanost s prvobitnimi predmeti in čarnimi bitji – kamni, izviri, vilami, palčki, drevesi, živalmi, z vso naravo. In prav ti zavezniki pravljičnega junaka otrokovo življenje obdajajo s čudežnostjo, čeprav se otrok niti ne zaveda, s čim so ga očarali.

Tudi Charlesa Dickensa so očarale pravljice, tako kot mnoge znane pisatelje in brezštevilne milijone otrok po vsem svetu v dolgih stoletjih. Že kot slaven pisatelj je povedal: »Rdeča kapica je bila moja prva ljubezen. Čutil sem, da bi, če bi se lahko poročil z Rdečo kapico, spoznal popolno blaženost.«

Moj spomin na Rdečo kapico ni toliko blažen, kot je zabaven. V prvem razredu osemletke se je učiteljica mojega razreda odločila, da bomo učenci na odru uprizorili to pravljico, in meni dodelila vlogo lovca. Bil sem neznansko ponosen na to svojo prvo in edino igralsko vlogo v življenju. Biti lovec, torej rešitelj babice in Rdeče kapice, mi je neznansko povzdignilo ugled, predvsem med sošolkami. Velik problem ustrezne garderobe za velikega lovca je rešila moja babica, ki je na domačem šivalnem stroju, takrat obvezni starosvetni singerci, nekako skrajšala zeleno moško srajco in nekje našla zelen klobuk, ta mi je sedel na ušesa in skoraj zakril pogled. Po obveznih vajah so se v avli šole zbrali številni starši in igra se je začela. Sošolec, ki je igral volka, pa se je tako vživel v vlogo hude zverine, da je takoj po prizoru srečanja z Rdečo kapico v gozdu, torej že na začetku predstave, privzdignil masko strašnega volka in kriknil svoji mami, ki je sedela v prvi vrsti: »Mami, nič se ne boj, to sem jaz!« Dvorana je prasnila v gromozanski smeh, a je hitro poniknil in predstava se je srečno končala. Posledica moje zvezdniške vloge lovca je bila, da sem končno osvojil simpatije sošolke Tončke, ki sem jo potem lahko nekajkrat pospremil domov. Zatem me je kmalu »osvojila« druga sošolka, ki me je prosila za pomoč pri predmetu spoznavanje narave in družbe. Pravzaprav bi se moral po sporočilu Charlesa Dickensa »poročiti« z Rdečo kapico, vendar je bila nosilka glavne vloge vsem zoprna in neprivlačna piflarka ter špeckahla. 

Modrost dvakrat rojenih

Sporočila pravljic mi je poleg Vladimirja J. Proppa najbolj razkril Bruno Bettelheim v svoji knjigi Rabe čudežnega – o pomenu pravljic (prevod Jana Unuk, Studia humanitatis, Ljubljana, 2002). Rdeča kapica je ena izmed najbolj priljubljenih svetovnih pravljic. Na svojem domu je Rdeča kapica, ki jo varujejo starši, brezskrbna pubertetnica, ki se povsem znajde. Zanjo tudi svet zunaj doma ni grozeča divjina, pod pogojem, da hodi po dobro znani poti, s katere se, kot jo opominja mati, ne sme oddaljevati. Torej se njena mati zaveda, da Rdeča kapica rada uhaja z uhojenih poti in stika po neznanem. Dejstvo, da je deklica razdvojena med načelom realnosti in načelom ugodja, dokazuje, da neha nabirati rože, šele »ko jih je imela toliko, da jih ni mogla več držati«. Šele takrat se spomni, da mora iti k babici. Ker skrene s poti dolžnosti na pot užitka, pa jo čaka huda preizkušnja. Volk jo zapeljivo nagovarja: »Korakaš, kot bi šla v šolo, v gozdu pa je tako veselo.« Volk je zapeljivec, toda ne stori ničesar, kar zanj ne bi bilo naravno – tudi žre le zato, da bi si potešil lakoto. Poslušalec pravljice se upravičeno sprašuje, zakaj volk Rdeče kapice ne požre, takoj ko jo sreča? Toda celo volk se drži starodavnih običajev in mora najprej odstraniti babico, da jo lahko nasledi mlajša ženska.

Po drugi strani pa Rdeča kapica želi odkrivati nove stvari, ne boji se zunanjega sveta, in prav v tem tiči past usodnih srečanj. Takoj ko vstopi v babičino hišo, najde babico, ki je videti prav nenavadna, čudi se njenim velikim ušesom, velikim očem in velikim rokam. In prav ta njena naivna zvedavost ji prinese življenjsko izkušnjo, volk jo požre. Povsem drugače pa si lovec ne dovoli, da bi ga obvladala čustva. Ko najde volka v postelji, reče: »Ha, stari grešnik, le kje te najdem! Že dolgo te iščem!« Sprva bi volka najraje takoj ustrelil, toda obvlada se, mu s škarjami razpara trebuh in reši obe ženski. To nas spominja na rojstvo s carskim rezom in tudi oznaka volka kot starega grešnika spominja na zrelega moškega, ki zapeljuje mlada dekleta. Čeprav je lovec odločilen za razplet pravljice, ne vemo, od kod je prišel. Reši Rdečo kapico, in to je vse. Kje pa je njen oče? Niti omenjen ni, je pa zakrit tako v podobi volka kot v podobi lovca kot zapeljivec hčerke in hkrati njen varuh. Potem ko je Rdeča kapica rešena, se sama domisli, da volku napolnijo trebuh s kamni. Če bi to namesto nje opravil lovec, se ona ne bi osvobodila svojih vedenjskih slabosti. Rdeča kapica in njena babica ne umreta zares, saj Rdeča kapica, ko skoči iz prerezanega volkovega trebuha, reče: »Ah, kako me je bilo strah in kako temno je bilo v volčjem trebuhu!« Njeno ponovno rojstvo je rojstvo na višji ravni zavedanja. Rdeča kapica ne reče, da se ne bo nikdar več izpostavljala srečanju z volkom ali šla sama v gozd. Ravno nasprotno, konec pravljice otroke posredno uči, da bi bilo izogibanje problematičnim situacijam napačna rešitev. Ob koncu Rdeča kapica reče: »Svoj živi dan se ne bom več oddaljila s poti in tekala po gozdu, če mi bo mama to prepovedala.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.